Festival Maribor 2017

Med 3. in 21. septembrom bo v Mariboru potekala letošnja edicija Festivala Maribor (celotni program si lahko ogledate TUKAJ). Lansko leto je festival s tematiziranjem »otroškosti« stopil na novo pot pod precej drugačnimi in manj gotovimi pogoji kot prej, pa vendarle uspel nadaljevati zgodbo, ki se piše v zadnji dekadi festivala. Letos se kot celotni producent vrača v Narodni dom Maribor, v prihodnje se obeta tudi novo umetniško vodstvo festivala. To festivalu vsekakor obljublja bolj gotovo prihodnost na ravni produkcijskih pogojev, ki so se spremenili predlani, ko sta festival prenehala voditi direktorica Brigita Pavlič ter programski direktor, skladatelj, violinist in dirigent Richard Tognetti. Letošnja tema festivala je romantika, ki jo festival po sledeh programskega besedila postavlja v precej širok kontekst: »Tema Festivala Maribor 2017 je torej romantika z vsemi svojimi izpeljankami in v najširšem pomenu besede. Vse to bomo vzeli resno, tako muzikološke interpretacije kot podpomene in asociacije, ki jih razgrinja v našem vsakdanu, ter tako ustvarili intriganten, večplasten in hkrati komunikativen festivalski program.« Festival se bo v Mariboru odvijal na petih različnih prizoriščih, ponovno bo gostoval v sosednjem Gradcu, poleg številnih koncertov pa spet namenja pozornost tudi glasbenim delavnicam in programu, ki je namenjen mlajšim obiskovalcem in otrokom. Na otvoritvenem koncertu, poimenovanem Rojstvo, bo nastopila Haydnova filharmonija pod vodstvom čelista in dirigenta Nicolasa Altstaedta, ki z naslednjim letom prevzema umetniško vodstvo festivala. V dvorani Union bodo izvedli dela Haydna, Šostakoviča in Beethovna. Godalni kvartet Amarcord Wien se bo sprehodil od Dunaja in nazaj z izvedbami Mahlerja in Satieja vse do skladb utemeljitelja novega tanga, Astorja Piazzolle. Peter Matzka, koncertni mojster Simfoničnega orkestra RSO z Dunaja, bo ob pianistu Christianu Schmidtu pod naslovom Fantazija predstavil skladbe Francka, Schumanna in Chaussona. Festival še vedno v središče postavlja lastni festivalski orkester kot eno najpomembnejših komponent festivala. Komorni orkester Festivala Maribor s solistko Oksano Pečeny Dolenc na violini bo pod vodstvom Simona Krečiča izvedel dela Suka, Wagnerja in Uroša Kreka. V kasnejše odmeve romantične glasbe bo orkester pod vodstvom dirigenta Jean-Philippa Wurtza ob mezzosopranistki Camille Merckx vstopil s koncertnim programom Slovo, v katerem bodo zazvenela dela Debussyja, Mahlerja in Schönberga. Zaključni koncert Noč bo ponovno zavil v jedro romantične tradicije z glasbo Čajkovskega in Prokofjeva ter domačega skladatelja Antona Lajovca. Program bosta ob vodstvu Gianluce Martinenghija izvedla Simfonični orkester in Zbor SNG Maribor, solist pa bo mladi pianist Alexander Gadjiev. Festivalski program se za en dan ponovno seli v Komorno dvorano graškega Kongresa, kjer bosta nastopila violinist Žiga Brank in pianist Petar Milić. Za otroke festival ponovno ponuja matinejske koncerte, ob njih pa številne delavnice od jazza do inštrumentov s tipkami ter pihalnim orkestrom. Popularna kultura, s katero se je festival intenzivneje povezal v preteklosti, bo deloma dobila glas s programskim sklopom Glasbeni svet Sherlocka Holmesa, ki ga je lani za Festival Radovljica zasnoval Domen Marinčič. Zaključni večer z DJ-em Urbadurjem bo ponudil spoj klasične in sodobne elektronske glasbe.
O festivalu, njegovi prihodnosti, identiteti in programu smo se pogovarjali z  vodjo programa Koncertne poslovalnice Narodnega doma Maribor in Festivala Maribor Barbaro Švrljuga Hergovich.

Festival Maribor je lansko leto s tematiziranjem »otroškosti« stopil na novo pot pod precej drugačnimi in manj gotovimi pogoji kot prej, pa vendarle uspel nadaljevati zgodbo, ki se piše v zadnji dekadi festivala. Letos se kot celotni producent vrača v Narodni dom Maribor, v prihodnje se obeta tudi novo programsko vodstvo festivala. Kaj to pomeni za letošnjo edicijo in za prihodnost festivala v času, ko so predvsem finančne razmere v kulturi pri nas še kar turbulentne?

Verjetno si je treba priznati, da so razmere vedno bile tako nestanovitne za takšen glasbeni festival, ki ga zaznamuje zahtevnejši umetniški pristop. Dejstvo, da so po koncu EPK 2012 usahnila izdatna sredstva za realizacijo tudi producentsko zelo zahtevnega projekta, je zdaj naša realnost. Kljub temu obstaja interes, še posebno v lokalnem okolju in med glasbeniki, da Festival Maribor še naprej živi in zasleduje svoje prepoznavne smernice. Razvoj pa lahko pelje v različne smeri. Ena teh je gotovo drugačen način prežemanja s tukajšnjim prebivalstvom; vključevanje skupin, ki se jih sicer ne uvršča med tiste problematične, a so vendarle prikrajšane, kot denimo družine z majhnimi otroki, ki se borijo s številnimi preprekami na poti do dobre glasbene izkušnje (pomanjkanje časa, primernih dogodkov ali nepravi format dogodka). Tudi to sem imela v mislih, ko sem iskala novega umetniškega vodjo Festivala Maribor. To funkcijo bo s prihodnjim letom prevzel nemški violončelist in dirigent Nicolas Altstaedt, ki hkrati uteleša to, kar vidim kot osišče identitete festivala: dogodek za aktivnega, radovednega in z globaliziranostjo zaznamovanega sodobnega človeka, ki premore duhovno občutljivost in zahteva več; ki je hkrati z glavo v oblakih in z nogami čvrsto na tleh. Taka mnogoterost ter izjemna muzikalna vitalnost in perfekcionizem zaznamujejo Altstaedta in glede na izkušnje lanskega leta sem prepričana, da bo festivalu dal dodatno prodornost in se obenem približal občinstvu.

Letošnja programska tema je romantika v vsej tematski širini, od njenega pojmovanja v umetnosti in glasbi (tudi kot glasbeno obdobje, stil in smer) do njenega spreminjajočega se pomena v vsakdanu in popularni kulturi. Kako se je boste lotili in zakaj ravno romantika?

Romantika je prišla tako nekako spontano kot otrok. V zadnjih letih so festival zaznamovale zelo preproste teme, ki pa so se izkazale za večplastne. Od tod mi je prišla na misel romantika, pač kot nekaj, kar se na glasbo vedno rado lepi, nekaj, s čimer mnogi enačijo kar celotno »lepo« klasično glasbo in za kar se mi nenazadnje zdi, da visi v zraku nekje nad žensko in otrokom. Vmes sem premišljevala tudi o tem, zakaj se mi mnoga dela t. i. »resne glasbe« zdijo strašno lepa, medtem ko ta ista mnogi občutijo kot grda. Denimo dela Arnolda Schönberga, ki je vendarle zgolj nadaljeval smer »romantičnih« skladateljev 19. stoletja in je kult subjektivnosti, enkratnosti in intenzivnosti v izrazu peljal še dlje. To pojmovanje dobre glasbe – umetnosti – kot lepe, romantične, na drugi strani pa posplošitev koncepta romantike v modernem času (iskanje enkratnosti, popolnega človeka, pobega v idealno nekje drugje itd.) lahko na pozitiven način označujeta tudi bistvo vsakega festivala. Saj vendarle želimo v intenzivnem loku ponuditi nekaj nepozabnega, neponovljivega in lepega, omogočiti pobeg iz vsakdana ali se vsaj nad njega povzdigniti. »Romantični« smo pravzaprav vsi, ne le tisti, ki utopično vztrajamo pri produkciji umetniških dogodkov, temveč tudi oni, ki hrepenijo po intenzivnosti življenja.

V programskem oziru glasbe, ki bo odmevala na festivalu romantiko členite vse do Mahlerja, Wagnerja in Schönberga, od domačih sta tu Lajovic in Krek, prisotna je tudi glasba argentinskega skladatelja »novega tanga« Astorja Piazzole, ne zasledujete pa odmevov romantike (ali neo- in postromantike) v tradicijah modernizma vse do danes. Zakaj?

Vej romantike in vsega, kar si pod tem lahko predstavljamo, je toliko, da bi lahko z njim pletli programe več naslednjih let. Z nekega vidika gre za ultimativno temo, ki lahko pomeni kar vso umetnost. Mi smo se odločili stvar nekoliko zamejiti, se osredotočiti na nekaj manifestacij v glasbeni ustvarjalnosti ter se z njo tudi samoironično poigrati (od tod tetovaža z napisom »Forever« kot moto letošnjega festivala). 

Nekdanji programski vodja Richard Tognetti je programska vodila za festival črpal široko, ne zgolj iz glasbenega sveta, temveč tudi iz pop kulture, kot je na primer kultura surfanja, hkrati pa je v svojem programu večkrat posegal v polje raznolike popularne glasbe, videa itd. Poleg koncepta romantike letos izstopajo figura Sherlocka Holmesa v programskem sklopu Glasbeni svet Sherlocka Holmesa, didžej večer z elektronsko glasbo, ki se spogleduje s klasično glasbo, ter oblikovna podoba festivala, zajeta v tetovaži. Kako pomemben se vam zdi ta segment, to prepletanje klasične tradicije, sodobne glasbe in popularnoglasbenih form?

Zdi se mi toliko pomemben kot dejstvo, da je vse to preprosto del našega sveta. Festival mora odsevati sliko okolja, v katerem nastaja, in dejstvo je, da so celo tisti glasbeniki, ki se ekskluzivno posvečajo določeni glasbeni liniji, neizogibno v dnevnem stiku z marsičim drugim, poleg svoje glasbe. Nekdo, ki je znan kot virtuoz na violini, je morda strasten ljubitelj surfanja, nekdo, ki je znan po tem, da se poglablja v staro glasbo in arhive v iskanju zaprašenih not, je morda tudi ljubitelj detektivskih zgodb Sherlocka Holmesa, neki didžej pa morda doma skrivoma guli na gramofonu zbirko plošč klasične glasbe svojega očeta. Ljudje pogosto presenečajo s svojo raznolikostjo, takšno je pač življenje. Zato ne čudi, da so prav takšni projekti pogosto med najbolj priljubljenimi pri občinstvu.

Obenem ne odstopate čisto od »otroškosti«. Tudi letos imate v programu koncerte za otroke in glasbene delavnice. Kako pomemben je ta segment, ki ga žal redkeje zasledimo na sorodnih festivalih, in kakšen je odziv?

Kot omenjeno, ta segment je zame zelo pomemben, saj se tako rekoč vsi, ki se ukvarjamo s klasično glasbo, spopadamo tudi s staranjem občinstva. Starejšega občinstva na koncertih seveda ne vidim kot težavo, ampak fokus je treba izostriti na tisto generacijo, ki interes ima, a ga ne more uresničiti. Pomanjkanje časa, priložnosti, marsikdaj preprosto tudi moči, spraviti se skupaj in se elegantno odpraviti na koncert – ravno to so problemi družin z majhnimi otroki. Hkrati starši teh otrok opažajo, da so ti praktično že od rojstva nori na glasbo, tudi klasično. Neposredna interakcija z izvajajočim glasbenikom in prisotnost zanimivega akustičnega glasbila otroke očarata. Priznati bom morala, da so naši koncerti za dojenčke oziroma družine z majhnimi otroki po svoje morda kar naši najbolj priljubljeni dogodki. Interes je neverjeten. Očitno smo dobro prepoznali želje teh ljudi. Koncerti so zelo sproščeni, velja zgolj nekaj najosnovnejših pravil, ki so nujna za to, da so vsi varni in da lahko uživajo v dogodku, dvorana je opremljena udobno in po meri malčkov (občinstvo lahko leži na blazinah, ki so nameščene po tleh, ali pa pleza in pleše); ključnega pomena pa je tudi, kakšni so nastopajoči glasbeniki. Ti so vedno profesionalni koncertni glasbeniki, ki pa premorejo izjemen čut in ljubezen do otrok in so vedno pripravljeni na interakcijo in prilagajanje konkretni situaciji. To otroci preprosto začutijo in se razživijo. Verjetno je za vse občinstvo, ne le malčke, privlačno dejstvo, da na teh dogodkih podremo bariero med nastopajočimi in občinstvom in se takrat prav vsi nekako pootročimo.

Za nekoliko starejše, šolske otroke prirejamo tudi glasbene delavnice v sodelovanju s Konservatorijem za glasbo in balet Maribor. Sodelovanje s Konservatorijem smo pričeli lani in smo bili že takrat na obeh straneh zelo zadovoljni z novim skupnim dosežkom. Delavnice ne bogatijo le programa Festivala Maribor ter približujejo glasbo in glasbila mladim, pomenijo tudi posebno ustvarjalno platformo za mentorje in učence Konservatorija. Čeprav je ta čas zanje precej težaven (festival sovpada z začetkom šolskega leta), se vedno temeljito in z žarom pripravijo. Za Maribor se mi zdi takšen primer plodovitega sodelovanja med ustanovama še posebno dragocen, saj skupaj lažje uresničimo marsikateri skupni cilj – v našem primeru je to vsekakor približevanje glasbe, klasične glasbe in jazza, otrokom in mladini.

Festival Maribor že od samih začetkov odlikuje sodoben, moderen pristop, ki širi dojemanje klasične glasbe in skuša prek tega širiti krog občinstva. Kje je za vas osebno meja, do katere je prepletanje klasičnega izročila in sodobne popularne kulture pozitivno?

Meja bi bila gotovo tam, kjer bi morali nehati biti to, kar smo. Denimo reducirati ali celo poniževati pomen ali globino glasbe. Tam, kjer se glasbo uporablja zgolj kot kuliso za nekaj drugega (razvedrilnega) ali pa se jo predstavlja kot nekaj, kar ni in s čimer bi bila bistveno prikrajšana prav tam, kjer je najmočnejša – tam je treba potegniti črto. Tako se mi, denimo, vedno smilijo glasbeniki vrhunskega simfoničnega orkestra, ki morajo iz kakršnihkoli razlogov že igrati spremljavo pri kakem pop zvezdniku, saj gre skoraj vedno le za zvočno preprogo. Medtem pa me je uporaba Wagnerjeve glasbe v Melanholiji Larsa von Trierja navdušila. Res je, da imamo tukaj opraviti s filmom z umetniško vrednostjo, vendar ravno v tem je kleč – tudi Čajkovskega za prijetnejše počutje lahko igramo v javnem stranišču, ampak taka glasba bo svoje sporočilo verjetno bolje posredovala kje drugje. Klasična glasba zahteva pozornost, in če to pozornost odtegnemo, potem izgubimo nekaj zelo dragocenega.

Letos festival s koncertom v Komorni dvorani graškega Kongresa spet gostuje čez mejo. Že od EPK-ja dalje imam občutek, da Maribor na področju kulture ne izkorišča dovolj možnih povezav z Gradcem. Je to ena od bodočih strategij festivala in ena od možnosti njegove širitve in rasti?

Izmenjava z Gradcem je pomembna na več nivojih. Gostovanje naših umetnikov v čudoviti Komorni dvorani graškega Kongresa pomeni korak navzven, hkrati pa vsebuje pomembno promocijsko dimenzijo. Vedno znova dokazuje, da imata obe štajerski prestolnici kaj ponuditi druga drugi in da sta si tako blizu, da obisk prireditev pri sosedu čez mejo sploh ni velika reč (kar je verjetno še zmeraj manj jasno avstrijskim sosedom kot nam, ki že dobro poznamo vsaj Seiersberg in Ikeo). Res je, da nam okrepljena kontrola na meji meša štrene, saj zna v kritičnih trenutkih trajati pot v Gradec dvakrat dlje; ampak dejstvo je, da razdalja, tako fizična kot kulturna, ostaja še danes v resnici majhna. 

Po drugi strani v smislu mednarodnih povezovanj festival raste lahko tudi drugače. Pri Festivalu Maribor je namreč mednarodna razsežnost praktično neizogibna. Produkcija v klasični glasbi je že po svoji naravi (vedno bila) mednarodna. Glasbenikov ne omejujejo meje jezikov in zato lahko iščejo delo po celem svetu. Mreženja nastajajo na subtilne načine: v sodelovanju v istem projektu, z gostovanji, a ne v obliki organiziranih turnej in odkupljenih projektov. V ospredju je še zmeraj pestro mednarodno obarvana festivalska produkcija (program in sestav glasbenikov), saj glasbeniki tako lahko navežejo nova partnerstva in s tem ponesejo lep vtis in ime festivala po svetu ter nato tudi pripeljejo ta »svet« k nam, v Maribor. Pri tem igra ključno vlogo seveda tudi umetniški vodja festivala.

Ena od njegovih pomembnih komponent in pomemben del identitete festivala je bil rezidenčni orkester in lastna festivalska produkcija. Kako pomembno je to za identiteto festivala in širše za domačo sceno in v kolikšni meri je glede na utrujeno finančno zaledje to pri nas sploh še izvedljivo? Koliko smo (še) konkurenčni pri najemanju znanih solističnih imen, zasedb in ansamblov ter ekskluzivnih vsebin in programov?

Lastna produkcija oziroma festivalski ansambel in orkester sta bila in sta še zmeraj tvorni del identitete Festivala Maribor. Festival Maribor je bil edini festival v Sloveniji, ki je gojil lastni izvajalski korpus po »all stars« ključu ali pa je bil vsaj sestavljen iz izjemnega nabora mednarodno dejavnih in izstopajočih glasbenikov. Seveda je takšna produkcija draga in zelo zahtevna, tako da smo jo morali ob skrčenju sredstev zmanjšati in na novo premisliti. Letos na festivalu pripravljamo dve produkciji oziroma koncerta manjšega festivalskega orkestra. V resnici ni vedno treba, da je kaj navzven veliko, četudi je veličina za širše občinstvo atraktivnejša; pomembnejše je morje možnosti, ki ga odpira snovanje lastnega ansambla. V ospredju je po eni strani glasba, ki jo na festivalu želimo izvesti, na drugi pa ravno ta možnost prostega krojenja zasedbe. Pri obeh teh stvareh imamo kot festival precej proste roke, kar je enkratno tako za nas kot za glasbenike in občinstvo. Lahko povem, da glasbeniki, ki sodelujejo pri festivalskih zasedbah, to počnejo z velikim veseljem, saj tudi zanje to pomeni izstop iz inštitucionalnega kolesja in drugačen način dela, pri katerem so v ospredju kreativnost, interakcija in rast. Delo je vedno intenzivno in v bistvu nihče ne ve, kaj ga pravzaprav čaka. Vendar je z dobrim umetniškim vodstvom ta izkušnja vedno pomembna obogatitev, in to tako za glasbenike kot za občinstvo.

Zvezdniški solisti, skupine in orkestri so seveda zelo dragi in pogosto čista sreča ali neverjeten splet okoliščin pripelje do tega, da sem ter tja končajo v našem komornem ali orkestrskem ciklu, ki ju v Koncertni poslovalnici Narodnega doma Maribor pripravljamo med sezono. Pri festivalu pa se na to toliko ne oziramo. Pomembnejše je to, da so tujci, ki jih k sodelovanju povabimo, zares nekaj izjemnega in da lahko prinesejo nekaj, kar bo oplemenitilo domačo ustvarjalno sceno. To zelo dobro začutijo tudi poslušalci in si tako ustvarjajo lastne festivalske zvezde.