Festivalski odmevi: Plavajoči grad 2016

V Loško dolino je festival Plavajoči grad tudi letos privabil številno občinstvo. Preko pet tisoč obiskovalcev je lahko prisluhnilo več kot sto glasbenim skupinam, ki so med 10. in 16. julijem Grad Snežnik in okoliške gozdove spremenili v kopico performativnih in vizualno osupljivih prizorišč. Obiskovalcev je bilo približno isto število kot leto poprej, ob boljšem vremenu pa bi jih bilo gotovo še več, verjamejo organizatorji. "Bilo pa je več nastopajočih kot lani, kar se je odražalo predvsem v večjem dogajanju v "zakulisju". Vznikale so nove skupine in projekti, kar je prineslo glavni poudarek letošnji festivalski ediciji: splošno širjenje mreže umetnikov, kar pomeni, da se bodo, kljub prostovoljni udeležbi, še raje in še v večjem številu vračali", je povedal Matija Solce, programski vodja festivala. 

Vizualno predelano okolje, projekcije, mednarodni orkester Etno Histeria, povezovanje z domačini, kup presenečenj izven uradnega programa, sproščena atmosfera, ogromno pilotnih projektov ter angažiranost ostajajo stalnica festivala in pomemben del njegove identitete. A vsako leto festival dobi novo temo: lani na primer obujanje starih pozabljenih zgodb (sinking songs), letos pa gostovanja v bivališčih domačinov, ko so glasbeniki njihove bivalne prostore spremenili v odre. Četudi se zdi, da so gledalci festivala nekako postranskega pomena, saj festival osrednjo pozornost namenja druženju kreativnih ustvarjalcev, so gledalci interaktivno vključeni v sam proces soustvarjanja. "Eno bistvenih razsežnosti za gledalca predstavlja umeščenost v prostor, ki ne doprinese le "magičnosti", pač pa tudi kontekstu in angažiranosti", pravi Solce in nadaljuje: "Spremembe zavedanja, odpiranje, komuniciranje s časom in prostorom v katerem živimo. Za moje pojme je umetnost vodilo aktivizma in mora biti angažirana, četudi v svoji apolitičnosti."

Številni glasbeniki, ki sodelujejo na festivalu, prihajajo tako iz vrst lokalnih navdušencev kot iz vrst mednarodno uveljavljenih glasbenikov (T'Kantiki, Nano Stern, Mahesh Vinayakram, Kate Young...). Nastopajo večinoma etno glasbeniki, ulični umetniki, lutkarji in plesalci, prizorišča pa so odprta tudi za druge glasbene žanre, kot so elektro, punk in rock. "Prav druženje vseh starosti, žanrov, profesionalcev in amaterjev poveličuje festival kot neizključevalno druženje, ki kulturo predstavlja kot ideologijo, gibanje, način izraza, in je ne definira kot specifično ljubiteljsko dejavnost. Gre za druženje izredno kreativnih ustvarjalcev s tistimi, ki bi to radi postali", dodaja Solce.

Organizacija festivala je v največji meri vezana na prostovoljstvo in zahteva velik doprinos in skrajno požrtvovalnost. Festival potrebuje stalno organizacijsko ekipo, ki pa jo v danih pogojih težko dobi. Zato je povsem mogoče, da bo festival v bodoče potekal bienalno. Vendarle njegova prihodnost ni vprašljiva. "Ohranjati moramo našo identiteto na način odpiranja, povezovanja in "dela" - neprestanega učenja. To kar stori samcat orkester v enem tednu brez kakršne koli predpriprave in povsem demokratično, ne zmore noben simfonični državni orkester. Če bi se kapljica te logike preselila v šolstvo, ekonomijo, politiko, potem bi družba zaživela precej drugače", zaključi Solce.