Forum nove glasbe v mediirani realnosti

Med 12. in 27. novembrom bo v Ljubljani v Slovenski filharmoniji in Stari mestni elektrarni potekal drugi Forum nove glasbe, festival sodobne glasbe, ki je v našem prostoru hitro zapolnil delno praznino z odhodom festivala Slowind in ob tem kaj hitro prevzel lastno identiteto. Letošnjo črpa iz polja mediirane realnosti, v katero smo vpeti v sodobnem življenju in v katero vstopa tudi glasbena umetnost. Festival se je z njo soočil ob prvi ediciji, ki se je zaradi pandemskih razmer odvijala na spletu. Z različnimi deli, tematskimi sklopi, skladateljsko in muzikološko delavnico, mojstrskim tečajem ter številnimi predkoncertnimi pogovori bo festival tkal niti med starimi in novimi estetikami, pristopi in strategijami, med različnimi generacijami, institucionalnimi in neinstitucionalnimi okolji in principi dela ter njihovo vpetostjo v sodobno tehnološko vsakdanjost. Letošnja umetniška voditeljica festivala in hkrati skladateljica v fokusu je nemška skladateljica Iris ter Schiphorst, ki v svojih delih večkrat posega po novih medijih, s pomočjo katerih v glasbeno tvarino vpeljuje tudi aktualna družbena in politična problemska osišča. Ob predstavitvi njene glasbe bo festival v tem prostoru premierno predstavil kar petindvajset skladb, pri tem pa pri naših ustvarjalcih naročil še štiri nova dela skladateljic Nine Dragičević in Aleksandre Bajde ter skladatelja Tilna Lebarja in improvizatorja Tomaža Groma. Obenem bo pri nas prvič v osemkanalni izvedbi predstavljeno zgodnje elektroakustično delo Mavrica skladatelja Mirana Stibilja, ustvarjeno leta 1969, slišali pa bomo tudi skladbe Uroša Rojka, Vita Žuraja, Iannisa Xenakisa, Marka Andreja, Maje Solveig Kjelstrup Ratkje, Chaye Czernowin, Stefana Prinsa in številnih drugih v izvedbah Ansambla Foruma nove glasbe, znanih domačih izvajalcev sodobne glasbe in nekaterih improvizatorjev. Program festivala si lahko ogledate TUKAJ. O letošnji ediciji festivala smo se pogovarjali s članom Glasbenega društva UHO, ki stoji za festivalom, dr. muzikologije, skladateljem in znanim glasbenim kritikom Gregorjem Pompetom.

Druga edicija festivala je hkrati prva polnokrvna, ki se bo odvijala v prostoru pred občinstvom, čeprav so trenutne razmere sila nestanovitne. Če je bila prva edicija potopljena v tehnološko posredovano realnost, ki vse bolj prednjači v našem vsakdanu, je svojstveni vdor tehnologije v polju glasbe glavno programsko vprašanje letošnje edicije, ki si ga zastavlja tudi delo glavne kuratorice festivala, skladateljice Iris ter Schiphorst. Kako festival in na njem predstavljena dela nagovarjajo to večmedijsko realnost in kaj se pri tem vzpostavlja?

Vsaka umetnostna panoga je vedno iskala stik z najnovejšimi odkritji, napravami, izumi. V tem glasba ni bila drugačna od drugih umetnosti, le da se je v 20. stoletju s historizacijo koncertnega življenja ta vez širšemu občinstvu prikrila. Čeprav tega najbolj razširjene oblike koncertnega življenja morda ne izdajajo, si je kar težko predstavljati sodobnega skladatelja, ki ne bi imel resnih znanj iz programiranja, ki pri svojem delu ne bi uporabljal računalnika, ki si ne bi doma omislil nekakšnega polstudia. Večina del, ki jih je izbrala letošnja kuratorica-skladateljica v žarišču, je na svoj način povezana z medijskim širjenjem glasbe: ali so za nastanek in/ali izvedbo potrebni številni tehnični pripomočki, nadomestki oziroma vmesniki ali pa se vsebinsko glasba navezuje na sodobno medijsko in tehnološko krajino. Na ta način tudi glasba na svoj poseben, abstraktni način vstopa v dialog, tudi kritično razmerje s sodobno tehnološko realnostjo, mestoma celo pobegom v virtualno. Tudi sodobna glasba torej nagovarja teme, ki danes najbrž burijo prav vsakega razmišljujočega, le da je njena »govorica« pogosto manj neposredna in bolj estetizirana oziroma stilizirana.

Glasba Iris ter Schiphorst je v središču. Pri nas smo jo prvič intenzivneje spoznali po zaslugi založbe Neos, ki je izdala njeno glasbo, glasbo Uroša Rojka in Luke Juharta. Kako bi orisal njeno ustvarjanje in njen programski izbor, kaj prinaša v naše okolje in kako se v ta izbor vpenja domača ustvarjalnost, zastopana na festivalu?

Iris ter Schiphorst predstavlja tipičnega skladatelja sodobnosti, kar pomeni predvsem osebo, ki ni zgolj ali v prvi vrsti izredno glasbeno nadarjena, z visokimi obrtnimi znanji. Že njena kariera se je pričela drugače, kot smo vajeni: znanja je iskala pri različnih virih, vodila rockovsko-punkovski ansambel, zanimala jo je filozofija, šele nato se je izpopolnjevala pri vrsti izjemnih skladateljev in si pridobila tudi obrtniška znanja. Skladateljica s tako širokimi razgledi seveda komponira precej drugače od kolegov, ki ostajajo zavezani zgolj akademskemu glasbenemu miljeju. Najprej to pomeni, da si vsakič sproti zastavlja nova vprašanja, ki niso zgolj glasbena, ampak vedno pripeta na širši družbeni kontekst. Prav takšno neprestano prevpraševanje jo je usmerilo v uporabo različnih novih medijev in tehničnih postopkov, v nadaljevanju pa jo je pripeljalo tudi do aktualnih vprašanj, pod težo katerih ječi naša družba: Julian Asange, okoljska problematika, svoboda posameznika in njegove meje. Danes mora biti torej skladatelj v prvi vrsti intelektualec, nato razgledan po vseh tehnoloških možnostih in seveda nekje globoko tudi verziran glasbenik. Morda je takšna vsestranskost, intelektualna odprtost nekaj, česar nismo vajeni v slovenskih glasbenih krogih, ki so se pogosto zapirali pred družbenim ali pa so bili iz družbenega izvrženi, saj si glasba na Slovenskem nikoli ni priborila etikete nacionalno pomembnega. Toda prav dela mlajše generacije skladateljev, ki bodo prvič izvedena na našem letošnjem Forumu, kažejo v to smer: Tilen Lebar, Aleksandra Bajde, Nina Dragičević in nekoliko starejši Tomaž Grom.

Iris ter Schiphorst je v intervjuju s Primožem Trdanom v programski knjižici med drugim povedala: »V osnovi verjamem v to, da sistemi potrebujejo 'motnje', da lahko preživijo, da uidejo nevarnosti entropije in repeticije – kar velja tudi za glasbene sisteme.« Se strinjaš z njo? Nenazadnje festivalski program v sebi skriva in približuje številna vmesja in nasprotja med institucionalnim in neinstitucionalnim, različne načine produkcije pri uporabi tehnologije (od visokotehnoloških studiev do DIY modelov), različne generacije, estetske in ideološke razlike. Kje se ti produktivni trki, motnje po tvojem mnenju skrivajo v letošnjem programu in kje jih vidiš na domačem glasbenem prizorišču?

Kdor se ukvarja s sodobno umetnostjo, mora biti pripravljen na takšne »motnje«, ali še bolj resnično, mora jih ustvarjati, pri čemer takšne kreacije ponavadi niso samo motnje same na sebi, ampak prinašajo s seboj jasnejšo vpetost v družbeno problematiko časa. Ali še drugače: motnja ponavadi odraža specifiko okolja bolj natančno kot pretežno »mirna« in neproblematična okolica. Problem nastane, kadar postane sama motnja fetišizirana, torej pričakovana, zahtevna, modna, ne da bi bila pri tem globlje pripeta na miljejske značilnosti. Modernizem 20. stoletja nas je pripeljal na sam rob te problematike, ki je na plan najbolj jasno udarila v izgubi stika s širšim, manj glasbeno izobraženim občinstvom. Prav iz tega spoznanja izhaja veliko tokov v sodobni glasbi, ki skoraj kot po pravilu svoje zagate skušajo razreševati s pomočjo rešitev, ki so jih spoznali v kakem drugem glasbenem žanru ali umetniškem polju. Vsekakor danes ne morem mimo spoznanja, da je glasbeni svet okoli nas izrazito širok in da ima v njem glavno besedo popularna muzika. Kolikor se je tega »tujka« branila t. i. klasična glasba, toliko bolj je moral sodobni skladatelj spoznati, da se bo moral opredeliti tudi do njega, da nanj vpliva, da postaja pomemben družbeni in umetnostni dejavnik. Iz tega spoznanja nato izhaja nujnost križanja informacij, znanj, rešitev, ki pa mora teči v obe smeri. Od tod želja Foruma, da ob nadaljevanju izjemne Slowindove zapuščine vrata odpremo še številnim drugim sodobnim glasbenim žanrom, ki morda delujejo v drugačnih produkcijskih okoljih, iz deloma drugih estetskih izhodišč, a vendarle s skupno idejo ustvarjanja sodobnega, družbeno relevantnega. Kar hkrati pomeni, da si delimo tudi ciljno občinstvo. Najbolj razviden je ta naš trk v koprodukciji z Zavodom Sploh, ki ga poznamo kot vodilnega na področju svobodne improvizirane glasbe, toda še več podobnih trkov najdemo med preostalimi skladbami sporeda. Tako se na primer Brigitta Muntendorf in Stefan Prins ukvarjata z nekakšnim aranžiranjem današnjih medijskih okolij, delo Maje Ratkje je tipičen produkt umetnice, ki preči meje med izvajalko, improvizatorko in eksperimentatorko, iz Bedrossianovih skladb izrazito vejejo vplivi dnevnega soočanja s popularno glasbo …

Festival bo v našem prostoru premierno predstavil kar petindvajset del, med njimi tudi štiri naročila novih skladb domačih avtoric in avtorjev, ki prihajajo iz različnih, a večkrat tudi sorodnih miljejev kompozicije, improvizacije, tehnološke rabe in performativnih elementov ter ustvarjanj na razporku med institucionalnim in neinstitucionalnim. Kako se njihova ustvarjanja vpenjajo v širši sistem sodobne glasbe pri nas? 

Še ne dolgo tega je bil naš glasbeni prostor izrazito polariziran, razdeljen v številne fevde, ki so imeli vsak svojega bolj ali manj jasnega prestolonaslednika. Toda takšna zaprtost v sobane nikomur ne koristi, veliko bolj pa široko razprta vrata. Tako ni mogoče prezreti, da so številne skupine, organizacije, ki so delovale v polju t. i. alternativne glasbe (s stališča etablirane, akademske glasbe), dosegle pomembne rezultate, da so bile s svojimi idejami in rešitvami veliko bližje sodobni umetnosti, kakršna se je naselila predvsem v gledališče (npr. performans) in vizualno umetnost (npr. konceptualni projekti). Prednost tega je bila predvsem veliko večja družbena občutljivost – glasba takšnih skupin je bolj promptno reagirala na pereče družbene probleme in se tako močneje usidrala v sodobno umetnostno krajino, medtem ko je akademska glasba pričela s svojimi estetskimi in strukturalističnimi vprašanji odpadati z družbenega zemljevida. Toda spojenost z družbenim trenutkom sama na sebi še ne more biti vrlina, tako kot to ne more biti sijajna tehnična zloščenost, zato se zdi, da bi bilo veliko bolj smiselno, če bi se vse te glasbene energije nekako dopolnjevale, izmenjevale, učile druga od druge. Mislim, da se v zadnjih letih dogaja prav to in da na nek način nekaj takega pooseblja letošnja kuratorica. To tudi pomeni, da bo zaradi tega v prihodnosti vse težje ločevati med akademskim in neakademskim, institucionalnim in neinstitucionalnim – kdor bo želel biti zares relevanten, bo moral obvladati in hkrati presegati oboje. Želel bi si, da bi naš Forum poleg predstavljanja najnovejše sodobne komponirane glasbe, zapolnjevanja recepcijskih lukenj in skrbi za domačo skladateljsko tvornost prinesel pomemben kamen v mozaiku tudi takšnega povezovanja in prežemanja.

Pomemben del festivala so pogovori z ustvarjalci ter skladateljska in muzikološka delavnica Mediacija medijev. Kako se pri nas muzikologija sooča s pričujočo mediacijo, kako sledi novejšim tehnološkim principom, namreč ne samo v glasbenem ustvarjanju, temveč v samih načinih posredovanja glasbe in načinov poslušanja?

To je težko vprašanje, ki pa ne zadeva samo muzikologije, temveč vsa sodobna področja znanj. Lahko bi ga preformuliral: kako je mogoče danes, v času izredno hitrih in stalnih tehnoloških sprememb, tem slediti tudi na ravni izobraževanja? Kaj je mogoče izpustiti iz preteklosti, da bo bolj jasna sedanjost? Ali zares ne stojimo več na ramenih preteklih velikanov, da bi videli bolje? Muzikologija se je z mediacijo soočala podobno kot glasbeno občinstvo – slabo. Če je občinstvu zmanjkalo nekakšnega semantičnega sistema, po katerem bi novemu materialu (zvočnosti) in njegovi strukturiranosti (oblika) lahko dalo jasen pomen, potem je muzikologija ostala brez svojega najmočnejšega orožja – analize, ki se pogosto vrti okoli zapisanega, notiranega. Tega ne razumem kot kak velik problem, ampak kot spremembo paradigme, v kateri vsi družbeni elementi pač ne morejo reagirati enako hitro. Tudi to je eden od razlogov, zakaj se nam zdi smiselno organizirati predkoncertne pogovore in delavnice. Potencialnemu občinstvu je treba razgrniti logiko, ki stoji za novo glasbo, glasbo je treba vpeti v močnejši diskurz, pokazati je treba, da je glasba več kot avralna estetska potešitev. Nisem sicer prepričan, da sodobna glasba zahteva povsem drugačen pristop k poslušanju, da se torej odmika od kontemplativnih osnov, le oprijemališča, elementi, ki jim je treba slediti, so se bistveno spremenili, pri čemer je pogosto povsem vseeno, ali imamo opravka z elektroakustično kompozicijo, klasičnim notiranim delom ali svobodno improvizacijo. Izhajati je treba iz premise, da je končni glasbeni rezultat posledica mentalnega dela ustvarjalcev, kar pomeni, da mora pot ob poslušanju voditi po podobnih mentalnih smernicah, le da je smerokaz zdaj obrnjen od končnega izdelka k prvotni ideji. Drugo vprašanje pa je, koliko smo v dobi hitrih informacij, bežnih vtisov, zmage vizualnega sposobni obdržati daljšo koncentracijo, se osredotočati na detajle in jih povezovati v nadrejeno mrežo. Mislim, da zaenkrat o tem samo razmišljamo, da takšno razsrediščenje še ni usodno zaznamovalo umetnosti, vendar ta čas gotovo prihaja. In takrat bo treba razmisliti o povsem novem dojemanju glasbe. Skoraj ne dvomim, da bosta glavno vlogo odigrala telefon in splet. Ker se tega bežno zavedamo, bo letos mogoče vse naše koncertne spremljati tudi po medmrežju. To ni zgolj priročna rešitev v času epidemije, to je naša realnost.