Glasba na EPK alias Komu potok solze lije

Ob pričetku dogodkov v okviru Evropske prestolnice kulture, ki smo jih ob vseh zapletih nestrpno pričakovali, je nujen pregled programa in vsebin, ki naj bi nas prav zaradi tega velikega projekta evropskih razsežnosti letos razveseljevale na glasbenem področju.

Leta 2008 je sekretariat pripravil 16 programskih sklopov. Da ne bomo po nepotrebnem pisarili, si jih oglejte tule.

Leta 2009 je ocenjevalna komisija ugotovila, da je projektov preveč in da jih je treba oklestiti. Tako so po prihodu programskega direktorja in poslovne direktorice v letu 2010 nastali 4 tematskih sklopi, in sicer: Ključi mesta, ki se ukvarjajo s kulturo mestnega jedra in ga želijo znova oživiti z novimi vsebinami, med drugim z alternativno blagovnico; Urbane brazde, ki sociološko pristopajo k zapostavljenim mestnim predelom in imajo za enega od ciljev vzpostaviti semensko banko za avtohtone slovenske sorte; Terminal 12, ki zajema vso umetniško produkcijo, znotraj razdeljeno na vizualno, glasbeno, intermedijsko, filmsko, literarno, otroško in mladinsko; ter sklop Življenje na dotik, ki je namenjen interaktivnim vsebinam, kot so spletna stran, televizija in radio pa zunanje interaktivne postavitve in nove umetniške, medijske in tehnološke prakse.

Ker nas seveda zanima, kje se je v vsej tej visoko segajoči, do neba vpijoči obilici napovedanih presežkov znašla glasba, se posvetimo glasbenemu programu, ki trenutno napoveduje 182 dogodkov. Prvi višek EPK se je napovedoval s premiero na novo revidiranih Kogojevih Črnih mask. Gre za opero, s katero se je spopadel dirigent Uroš Lajovic. Premiera je mimo, ali je res šlo za višek glasbenega programa, pa bo ocenila stroka. Ob tem nam informacija iz medijev, da se je Lajovic z opero ukvarjal zadnjih osem let, daje misliti, da bi bila opera izvedena s projektom EPK ali brez njega, saj je bila kandidatura vložena leta 2007. Že na Muzikološkem inštitutu SAZU so razmišljali o tem pomembnem delu; Lajovic je že leta 2002 predstavil predlog, vendar se je zapletalo pri reševanju avtorskih pravic s Kogojevimi dediči. Izvedbo so načrtovali v Ljubljani v letu predsedovanja EU, a je potem vse zamrlo. Splet naključij je privedel do srečnega konca in izvedbe opere v okviru EPK. Društvu slovenskih skladateljev gre vsekakor vsa pohvala za premagani izziv prve izdaje notnega materiala za to pomembno slovensko operno delo.

Že lani je bilo v medijih napovedano, kaj vse se bo znašlo v kolesju tega velikega projekta: od že uveljavljenih festivalov so z nadgradnjo v programu EPK prisotni Borštnikovo srečanje, Lent, Magdalena, Festine, Choregie, Poletni lutkovni pristan, Prestopi, Dokma, Stoptrik, Etnika, Romano Čhon, Garage Explosion, Maribum, No Border Jam, Takadimi, Animateka, Drugajanje, Performa, Špasfest in MFRU. Podprli bodo tudi že postavljeno Sobo za goste, Mednarodni orkester Maribor, mednarodno zborovsko tekmovanje, orkestrski in komorni cikel Narodnega doma, Spekter zvoka v dvorcu Betnava (vsiljuje se vprašanje, čemu dodatni konvencionalni solistično-komorni cikel, ko pa so tu že uveljavljeni komorni cikel Narodnega doma Maribor, cikel Plus v SNG Maribor in še bi lahko naštevali), slovensko-hrvaški Mars festival, neposredne prenose Metropolitanske opere, Evropski pesniški turnir, projekte Plesne izbe Maribor, Udarnika in Kible ter simfonični cikel SNG Maribor, ki bo med drugim predstavil izvirno sodelovanje simfonikov z didžejem Umekom. Vse navedene prireditve bi gotovo lahko videli, tudi če projekta evropske prestolnice kulture ne bi bilo. Vprašanje, na katero bomo čakali odgovore, tako ostaja, kakšno presežno vrednost pri teh programih lahko pričakujemo, zato ker je vanje vpleten EPK.

Velik del januarskega dogajanja je že zavzel festival Choregie. Karmina Šilec se je s svojimi projekti že lepo uveljavila, dobro jo poznamo in tudi festival gradi svojo zgodovino, zato težko ocenimo, da z njim posega EPK po bistvenih presežkih, vsaj kar zadeva inovativnost. To pač še naprej lahko najdemo predvsem znotraj osebnega in od zunanjega organizacijsko-političnega konteksta neodvisnega umetniškega razvoja same avtorice.

Iz objavljenega programa zavoda Maribor 2012 razberemo nekaj glavnih glasbenih oporišč:

- koncerte Narodnega doma (v orkestrskem ciklu Baročni orkester La Folia že v januarju, februarja orkester Kremerata Baltica s solistom Mišo Majskim, nadalje orkester SF z violinistko Sarah Chang, Državno kapelo iz Weimarja in Filharmonični orkester BBC-ja, v komornem ciklu pa med drugim harmonikarja Luko Juharta, baritonista Christiana Gerhaherja s Schubertovimi samospevi ter Godalni kvartet iz Tokia)

- koncert SNG Maribor (v koledarju je naveden le Koncert za Maribor z novitetama Tomaža Sveteta in Milka Lazarja)

- koncerte ansambla Festine (med drugim bo z njim marca kot solistka nastopila Sabina Cvilak, nekaj koncertov bo v sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, oktobra bosta solista pianist Ivan Skrt in trobentač Franc Kosem)

- jazz koncerte (v Satchmo klubu, Max klubu)

- ostale dogodke (koncerti v dvorcu Betnava v sklopu Spekter zvokov, koncerti v sklopu Kulturne ambasade, koncerti mladih glasbenikov ter razni manjši koncerti, denimo ljudskih pevcev, ciganske glasbe, lajnarjev, popularne glasbe …).

Medijsko najbolj izpostavljena glasbena dogodka sta trenutno sumljivi crossover koncert DJ Umeka s Simfoniki in koncert nekdanjega vrhunskega pianista Iva Pogorelića z Zagrebško filharmonijo. Populistično naravnana dogodka zagotovo nista namenjena zahtevnim ljubiteljem glasbe, kakor to navaja spletna stran Maribor 2012.

Glede na navedeno lahko potemtakem izpostavimo nekaj dejstev. Poskus umestitve teh dogodkov v programske okvire (tudi če vztrajno iščemo rdečo nit) se izkaže za precej jalovo početje. Precejšnje je število manjših dogodkov izrazito lokalnega oziroma regionalnega pomena. Zastavlja se nam tudi vprašanje o kompetentnosti navedenih producentov. Narodni dom Maribor s svojimi izkušnjami in referencami v primerjavi z manj izkušenimi oziroma neizkušenimi producenti, kot je denimo produkcija novega cikla Spekter zvoka (program sta oblikovala Andrej Petrač in Evropski kulturni in tehnološki center Maribor, vendar producent doslej ni poskrbel niti za najosnovnejšo promocijo in ga še ni uvrstil na svojo spletno stran), ni zastopan v tolikšnem obsegu, kot bi upravičeno pričakovali. Dogodkov, ki res kaj obetajo, je tako med 180 naštetimi bore malo, kot programsko dopolnilo ali mašilo pa imamo na voljo obilico manjših projektov in produkcij amaterskih glasbenih skupin, ki v EPK-jevski zgodbi sicer poskrbijo za revitalizacijo lokalnih ustvarjalcev in za vključevanje prebivalstva, vendar ne zagotavljajo presežkov, o katerih je EPK sanjal.

Zdi se, da je pri koncipiranju programa prevladala količina nad kakovostjo, kar ni najboljša referenca projekta, vsaj če ga gledamo z evropske perspektive. Dogodkov s področja sodobne umetnostne glasbe tako rekoč ni, vprašamo se lahko tudi, zakaj ni programov, ki bi bili namenjeni otrokom in izobraževanju. Med naštetimi dogodki ne najdemo niti enega glasbenega za otroke. Glasba je prva stalnica v otrokovem življenju in dandanes je pomen kulturne in s tem tudi glasbene izobrazbe vedno bolj pereč, zato si razsežen kulturni projekt težko predstavljamo brez, denimo, glasbenoustvarjalnih delavnic za bodoče uporabnike kulture. In to naj bi mladi naraščaj mesta, ki se bo v prihodnosti hvalilo z dejstvom, da si je nekoč zaslužilo častitljiv naziv evropske kulturne prestolnice, vsekakor postal.