In memoriam Ivo Petrić

Ivo Petrić se je glasbe dotaknil iz skoraj vseh možnih zornih kotov: svoj enkratni prispevek ji je dal kot skladatelj, dirigent, inštrumentalist, snovalec koncertnih sporedov in ciklov, organizator dogodkov, pisec ...

Njegov obsežni skladateljski opus zajema skoraj izključno inštrumentalno glasbo – simfonično, komorno in solistično. V njem najdemo tako simfonije kot koncerte in sonate za najrazličnejša pihala, trobila in godala, številna dela za klavir solo ali v komornih zasedbah ter tudi nekaj zborovskih del. Številna Petrićeva dela so posneta; ducat zgoščenk razkriva pestrost njegovega opusa v izvedbah vrhunskih slovenskih zasedb, dirigentov in solistov, kot so Simfonični orkester RTV Slovenija, Orkester Slovenske filharmonije, Samo Hubad, Bogo Leskovic, Marko Letonja, Aci Bertoncelj, Igor Ozim, Nadežda Tokareva, Irena Grafenauer, Matej Grahek, Andrej Žust ...

Za svoj izjemni prispevek k slovenski umetnosti je leta 2016 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. V utemeljitvi je Matjaž Barbo zapisal: »Ustvarjalni opus Iva Petrića upravičeno velja za enega najbolj prepoznavnih in najvplivnejših v sodobni slovenski glasbi. (...) Ustvaril je obsežen in raznolik kompozicijski opus, v katerem zasledimo vse, od orkestralnih do komornih in solističnih del. Povsem neznačilno za slovenskega skladatelja mu je skoraj povsem tuja ostajala vokalna ustvarjalnost, vendarle pa prav ta samosvojost in nezavezanost vokalu morda na drugi strani v jedru razkrivata temeljne poteze njegove skladateljske poetike.«

Ivo Petrić (*1931) je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral oboo, dirigiranje in kompozicijo. V Klubu komponistov in skupini Pro musica viva je bil že na začetku svoje umetniške poti zaslužen za odpiranje slovenskega glasbenega prostora modernizmu. Ansambel Slavko Osterc, ki se je specializiral za izvedbo najnovejših del slovenskih in tujih skladateljev, je pod njegovim vodstvom (1962–1982) postal eden najpomembnejših ambasadorjev sodobne slovenske glasbe doma in v tujini.

V treh desetletjih (1970–2002) vodenja Edicij Društva slovenskih skladateljev je dvignil raven založbe, ki je postala tudi mednarodno prepoznavna. V Slovenski filharmoniji se ga spominjajo predvsem kot umetniškega vodje, ki je med letoma 1979 in 1995 usmerjal delovanje, umetniško pot in rast filharmoničnega orkestra.

Ivo Petrić je živel za glasbo, kar je sam ubesedil tako: »Glasba mi je bila življenje. Z njo živim že vseskozi in sploh si ne morem predstavljati, da se z njo ne bi ukvarjal. Vodil sem ansamble, bil organizator, umetniški vodja Slovenske filharmonije, strokovno sem deloval na Društvu skladateljev, bil vabljen v razne žirije. Če imaš potrebo nekaj početi, to počneš. To je enostavno potreba.« Glasba Iva Petrića je živa in bo živela naprej. In Ivo Petrić z njo.