Jazz festival Piran/Portorož

Ob 50. obletnici Avditorija Portorož in v Tartinijevem letu (Giuseppe Tartini 1692-1770) Občina Piran, Avditorij Portorož in umetniški vodja festivala Brane Rončel najavljajo Jazz festival Piran/Portorož.

Sreda, 29. junij 2022 ob 20. uri, Avditorij Portorož

Bossa de Novo
(Música Popular Brasileira / Bossa Nova)

Primož Vitez; vokal
Aljoša Kosor; akustična kitara
Mitja Vrhovnik Smrekar; tolkala, el.kitara
Marko Gregorič; e.bas, vokal 
Sergej Ranđelović RunJoe; tolkala, vokal
Poseben gost: Tomaž Gajšt; trobenta, krilovka

Skupina Bossa de Novo se ob dvajsetletnici delovanja vrača na slovensko obalo. Edini slovenski band, ki se poglobljeno ukvarja z brazilskimi glasbenimi oblikami in je pred kratkim izdal peti album z naslovom Twist. Na njem so izvirni aranžmaji skladb nekaterih najznamenitejših brazilskih skladateljev (Tom Jobim, Ary Barroso, Vinícius de Moraes, Paulinho da Viola), nekaj predelav pesmi naših širših domovin in nekaj izvirnih skladb, med njimi naslovna pesem Twist (glasba Mitja Vrhovnik Smrekar, tekst Milan Kleč). Po nedavnem velikem koncertu z brazilskim mandolinistom Hamiltonom de Holanda se Bossa de Novo prvič predstavlja v Portorožu.

V kratkem bo minilo devet let, kar je nastal moj najljubši bend. Zakaj se na severni polobli, kjer je okrog božiča zima, ukvarjamo z glasbo, ki je nastala tam, kjer se na silvestrovo v kopalkah, s polno ritjo caipirinhe in ohlajene kokosove vodice mečejo v dolge, tople valove južnega Atlantika? Čisto točno niti ne vem. Bendu je ime Bossa de Novo.

Bossanova (pišem skupaj, ker bossanova tudi rečem skupaj, jo sklanjam skupaj in ker je eno ime, četudi je narejeno iz dveh besed) je v Rio de Janeiro priplavala konec petdesetih let, ko sta se skladatelj Antonio Carlos Jobim in pesnik Vinícius de Moraes seznanila s kitaristom po imenu João Gilberto. Če kdo, potem je João Gilberto, hvaljeno bodi njegovo ime, zaslužen, da bossanovo danes pozna ves svet, da je že po nekaj letih prenehala biti ekskluzivno brazilska glasba, lokalni fenomen: postala je svetovna glasba, ena od univerzalnih glasb svetov. João je bil letos star osemdeset let, leta 1958 pa jih je imel sedemindvajset in je posnel vinilno ploščo na 45 obratov z naslovom Chega de saudade (Tom Jobim/Vinícius de Moraes), na strani B pa je dodal svoj komad Bim bom (João Gilberto). To je prvi posnetek bossanove, kakršno poznamo danes. Po tej plošči, tak je danes vtis, je šlo samo od sebe: Desafinado, Samba de uma nota só, Garota de panema, Meditação, Brigas nunca mais, Corcovado, vse to so komadi, ki jih je João Gilberto skupaj s svojo prvo ženo Astrud pel na znamenitem koncertu v Carnegie Hallu, kamor ga je povabil saksofonist Stan Getz. Po tem koncertu je bossanova zasvojila Združene države Amerike, kmalu zatem pa še Evropo. V Franciji se je posebej dobro prijela in hitro naletela na kreativna ušesa: njen ritmični vzorec in harmonske umetnije so povzeli takšni muzikanti, kot so Henri Salvador, Georges Moustaki, Claude Nougaro.

Bossa de Novo se je kot bend začela z dvema kitarama (Igor Leonardi in Aljoša Kosor), harmoniko (Drago Ivanuša) in glasom. Prvič smo igrali junija 2003 pred ljubljanskim Sax Pubom. Dež je lil točno tisti dve uri, kolikor je trajal koncert. Potem se nam je nekajkrat pridružil Nino de Gleria s kontrabasom, nakar sta se Leonardi in Nino odmaknila, prišli pa so Marko Gregorič (kontrabas), Blaž Celarec (tolkala) in Sergej Randjelović Runjoe (bobni). V tej zasedbi smo odigrali kar nekaj koncertov in nanje redno vabili še goste. Vse do danes so z nami ob raznih priložnostih igrali saksofonisti Jure Pukl, Cene Resnik, Boštjan Gombač, Primož Fleischman in Igor Lumpert, violinistka Jelena Ždrale, kitarist Jani Moder, trobentača Tibor Kerekes in David Jarh, bobnar Ratko Divjak, vibrafonist Howard Curtis, pevke Mateja Starič, Jackie Marshall, Nika Perunović, Nagisa Moritoki, Janja Majzelj, Eva Hren, Ana Vipotnik, Marta Kosturska in Mateja Koležnik. Čisto zadnji je po enem izmed junijskih koncertov v Saxu, leta se ne spomnim, v stalno zasedbo vstopil Mitja Vrhovnik Smrekar, skladatelj in izumitelj, ki je postal edini član tolkalske sekcije in prinesel v bend tisto mero ritma, ki zveni skoraj tako dobro kot tišina.

                                                                                                                        Primož Vitez  /prevajalec, jezikoslovec, glasbenik, Sovretov nagrajenec, dramaturg, predavatelj/

Sreda, 29. junij 2022 ob 22. uri, Avditorij Portorož

Iván “Melón” Lewis (Afro-Cuban jazz)
Dobitnik Grammyja 2021 za najboljši latin jazz / jazz album Voyager

Iván “Melón” Lewis; klavir
Reiner Elizarde; bas
Lukmil Pérez, bobni
Roman Filiú, saksofon

Iván “Melón” Lewis, rojen v Pinar del Riu leta 1974, je kubanski pianist, skladatelj in producent, ki od leta 1998 živi v Španiji. Bil je deležen klasične glasbene izobrazbe in šolanje je zaključil na prestižnem konservatoriju v Havani. S kariero poklicnega glasbenika je začel pri 20. letih, ko je šel na turnejo po Latinski Ameriki, Evropi, ZDA in Kanadi kot član spremljevalnega benda slavnega kubanskega salsa pevca Issaca Delgada.

Iván vse od leta 2003 vodi svoj jazzovski kvintet, s katerim sodeluje na najprestižnejših jazz festivalih na svetu, kot so The Montreux Jazz Festival, Jazz in Marciac, Montreal Jazz Festival, Jazz en Tête, Nice Jazz Festival, Festival de Jazz de Vitoria, Festival de Jazz de Barcelona, Jazzuv Xalapa Festival de Jazz (Mehika), in si deli oder z vrhunskimi jazzovskimi glasbeniki, kot so Mulgrew Miller, Bebo Valdés, John Hicks, Giovanni Hidalgo, Jerry González, Joe Lovano, Paquito D’Rivera, Wynton Marsalis in mnogi drugi.

“Melón” je zelo raznolik glasbenik in je vzporedno gradil še eno kariero, in sicer igra in snema z nekaterimi najbolj znanimi španskimi, portugalskimi in kubanskimi glasbeniki, kot so Issac Delgado, Soledad Giménez, Joan Manuel Serrat, Joaquín Sabina, Victoria Abril, Ainhoa Arteta, Javier Limón, Mariza in zlasti Buika, s katero sodeluje že več kot pet let.

Zadnjih deset let je Lewis nastopal na nekaterih najbolj znanih odrih na svetu, kot so Disney Concert Hall v Los Angeles, The Town Hall, The Lincoln Center in The Blue Note Jazz Club v New Yorku, The Kennedy Center v Washingtonu, Fábrica de Arte Cubano v Havani, Yoshi’s Jazz Club v San Franciscu, l’Olympia v Parizu, Teatro Jorge Eliecer Gaitán v Bogotí, Palau de la Música v Barceloni, Teatro Lope de Vega v Madridu, El Lunario v mehiškem Auditorio Nacional de Ciudad México in The Queen Elizabeth Hall v Londonu.

Iván je (z Buiko) nastopal v filmu Pedra Almodovarja iz leta 2010 Koža, v kateri živim.

Četrtek, 30. junij 2022 ob 20. uri, Avditorij Portorož

Elliott Sharp Trio
(Avant - Blues and Beyond)

Elliott Sharp; el. kitara
Brad Jones; bas, e-bas
Andrea Centazzo; bobni

Sharp je ameriški multiinštrumentalist in skladatelj. Elliott Sharp je več kot trideset let osrednji akter avantgardne in eksperimentalne glasbene scene v New Yorku, in njegova diskografija obsega več kot petinosemdeset albumov, ki vsebujejo vse od orkestralne glasbe do bluesa, jazza, noisea, no wavea, rocka do tehno glasbe. Vodi projekte Carbon in Orchestra Carbon, Tectonics in Terraplane in je pionir na področju povezovanja fraktalne geometrije, teorije kaosa in genskih metafor z glasbeno kompozicijo in odrsko interakcijo.

Njegova sodelovanja obsegajo delo z izvajalci, kot so Radio-Sinfonie Frankfurt, pop pevko Debbie Harry, Ensemble Modern, qawwali pevec Nusrat Fateh Ali Khan, godalni kvartet Kronos, Ensemble Resonanz, inovatorka na violončelu Frances Marie Uitti, bluzovski legendi Hubert Sumlin in Pops Staples, virtuozinja na kitajski lutnji (pipi) Min-Xiao Feng; jazzovski velikani Jack deJohnette, Oliver Lake in Sonny Sharrock; multimedijska umetnika Christian Marclay in Pierre Huyghe; in Bachir Attar, vodja skupine Master Musicians Of Jajouka.

Sharp je leta 2014 prejel Guggenheimovo štipendijo in istega leta tudi štipendijo ustanove Parson's Center for Transformative Media. Leta 2015 je prejel berlinsko nagrado za skladanje Ameriške akademije v Berlinu. Napisal je glasbo za več igranih in dokumentarnih filmov, ustvaril je zvočni dizajn za televizijske mreže The Sundance Channel, MTV in Bravo ter je številne svoje glasbene inštalacije predstavil v galerijah in muzejih. Portretiran je v dokumentarcu Berta Shapira Doing The Don't.

Brad Jones (Sodelovanja: The Jazz Passengers,Muhal Richard Abrams, Elvin Jones, Carlos Garnett, Ornette Coleman, Misha Mengelberg, Han Bennink, Curtis Fowlkes, David Gilmour, Bill Ware, Nat Smith, Ray Anderson, Marty Ehrlich, Donald Byron, Elvis Costello, Dave Douglas, Marc Ribot, David Liebman, Roswell Rudd,Jamie Saft, John Zorn ...).

Andrea Centazzo (Sodelovanja: John Zorn, Steve Lacy, Don Cherry, Alvin Curran, Evan Parker, Fred Frith, Toshinori Kondo, Marilyn Crispell, Eugene Chadbourne, Alex Cline, Rova Saxophone Quartet,Derek Bailey ...)

Četrtek, 30. junij 2022 ob 22. uri, Avditorij Portorož

Matt Schofield
(Blues/Rock/Jazz)

Matt Schofield; kitara, vokal
Jonny Henderson; orgle, Hammond B3
Evan Jenkins, bobni

Matt Schofield še naprej prestavlja in preoblikuje meje britanske bluesovske tradicije. Je kitarski virtuoz, pevec, skladatelj, producent in vodja benda. Po desetih letih Schofieldove samostojne glasbene kariere je brez sence dvoma jasno, da je eden najvplivnejših in edinstvenih kitaristov svoje generacije. Skupaj z vedno več oboževalci po vsem svetu je začel dobivati tudi priznanja glasbene industrije in kritikov – tri leta zapored je prejel nagrado za britanskega bluesovskega kitarista leta, nagrado za britanski bluesovski album leta (za album Heads, Tails & Aces – 2010) in je prvi kitarist, ki je bil sprejet v »British Blues Awards Hall of Fame«. Revija Mojo mu je podelila nagrado za bluesovski album leta (Anything But Time – 2011), reviji Guitar in Bass pa sta ga uvrstili na seznam desetih najboljših britanskih bluesovskih kitaristov vseh časov, kjer mu med drugim delata družbo tudi Eric Clapton in Peter Green. Schofieldovo igranje in ton, ki se ju ne da posnemati, sta navdih za mnoge kitariste, butično podjetje Two Rock pa je izdelalo serijo ojačevalcev z njegovim imenom. Matt je posnel izobraževalni DVD za podjetje Hal Leonard (Blues Guitar Artistry) in tako postal eden redkih britanskih bluesovskih glasbenikov, ki so se pridružili Buddyju Guyju in Ericu Johnsonu. Največji vtis pa še vedno naredijo Schofieldovi nastopi v živo. Nepozabno je, kako se zna v hipu globoko povezati z občinstvom, pa naj nastopa na velikih odrih na uglednih festivalih, kot sta Montreal ali North Sea Jazz, ali pa v nabito polnih legendarnih klubih, kot sta Iridium v New Yorku in 100 Club v Londonu. Njegova pristnost, kitarska spretnost, čustveni vokali in briljantna zmožnost improvizacije so zajeti v inovativne, izvirne kompozicije, ki so ovekovečene na albumu Ten From The Road s posnetki v živo.

Shofieldov slog igranja kitare pogosto povezujejo z igranjem Robbna Forda zaradi melodičnega in fluidnega sloga in jazzovskih primesi.

Nanj so vplivali B.B. King, Freddie King, Albert King, Muddy Waters, Steve Winwood, Eric Clapton, Albert Collins, Jimi Hendrix, Billy Gibbons, Stevie Ray Vaughan, Jimmie Vaughan ...

Petek, 1. julij 2022 ob 20. uri, Avditorij Portorož

Kenny Garrett & Sounds from the Ancestors
(Jazz/R&B/Afrika/ Hip Hop)

Kenny Garrett; alt, tenor saksofon
David Browne; klavir
Corcoran Holt; bas
Ronald Bruner; bobni
Rudy Bird; tolkala

Po majskih portorških koncertih dveh velikanov Mika Sterna in Billa Evansa, ki prihajata iz okolja kultnih električnih bendov Milesa Davisa, dodajamo v obalno turistično ponudbo še saksofonista Kennyja Garretta, ki je bogatil Milesov zvok do konca njegove kariere. Kenny je bil prvič v Sloveniji kot član Milesovega ansambla na njegovem znamenitem in edinem koncertu v Sloveniji, v Cankarjevem domu 30. marca 1991, nekaj mesecev pred smrtjo. Kenny  je nastopil leta 2000 v Studiu 1 (TVS Izza odra) z all stars zasedbo Victorja Baileya (Jim Beard, Dave Fiuczynski, Dennis Chambers), enega največjih el. basistov v jazzu.

Njegov zadnji album Sounds from the Ancestors (2021) je zelo večplasten. Toda njegova glasba se ne zadržuje znotraj tesnih jazzovskih omejitev, kar pa niti ni presenetljivo, glede na to da alt saksofonist in skladatelj odkrito priznava, da sta pomemben kriterij za njegovo glasbo Aretha Franklin in Marvin Gaye. Podobno kot je Miles Davis z revolucionarno ploščo On the Corner spodkopal svoje zglede – Jamesa Browna, Jimija Hendrixa in Slyja Stona – in ustvaril edinstveno, poliritmično glasbeno vesolje, polno groova in improvizacije, je Garrett ustvaril album Sounds of Ancestors, ki zaseda svoje mesto z intelektualno jasnostjo, zvočno genialnostjo in čustveno težo. »Sprva sem skušal ustvariti glasbo, ki sem se je spominjal še iz otroštva – glasbo, ki ti dvigne duha, od izvajalcev, kot so John Coltrane (A Love Supreme, Aretha Franklin (Amazing Grace), Marvin Gaye (What’s Going On) in ki je vključevala duhovno plat cerkve,« pojasni Garrett. »Ko sem začel razmišljati o tem, sem spoznal, da gre pravzaprav za duha mojih prednikov.« In res, album Sounds from the Amcestors odraža zgodovino bogatega jazza, r&b-ja in gospela iz njegovega rodnega Detroita. Še bolj pomembno pa je, da nosi v sebi zven moderne kozmopolitanske živahnosti – ki je opazna v vplivu glasbe, ki prihaja iz Francije, Nigerije, s Kube in z Gvadelupa.

Garrett je s svojo barvito kariero, ki vključuje značilna sodelovanja z znanimi imeni, kot so Miles Davis, Art Blakey in The Jazz Messengers, Donald Byrd, Freddie Hubbard, Woody Shaw in Duke Ellington Orchestra, in pričakovano solo kariero, ki se je začela pred več kot tridesetimi leti, upravičeno priznan kot eden najuspešnejših in najvplivnejših še živečih mojstrov modernega jazza. In čeprav mu je odličen album Sounds from Ancestors prinesel grammyja, prav nič ne kaže, da bi zaspal na lovorikah.

Petek, 1. julij 2022 ob 23. uri, Gledališče Tartini Piran

Alfredo de la Fé (Latin Jazz/Salsa/Kuba)

Alfredo de la Fé; vioina
Richard Sachun; vokal
César Correa; klavir
Carlos Alemán; flavta
Liu Decaudey; pozavna
Orlando Rodriguez; bas
Luis Aballe; tolkala
Alberto García; tolkala

Kako bi komentiral Giuseppe Tartini zven električne violine in Alfredove improvizacije?

Alfredo se je rodil v Havani na Kubi v glasbeni družini. Zelo zgodaj so odkrili njegovo glasbeno nadarjenost in ga kot sedemletnega dečka vpisali na havanski konservatorij Amadeo Roldan. Študij violine je nadaljeval na Poljskem, pri enajstih pa se je preselil v New York, kjer je v Carnegie Hallu igral skladbe Mendelssona in Čajkovskega. Z igranjem na violino si je prislužil štipendijo za študij na sloviti newyorški glasbeni šoli Julliard, ob tem pa nastopal najprej z orkestrom Metropolitanske opere, pozneje pa se je skupaj z orkestrom Joseja Fajarda posvetil salsi.

Sledilo je sodelovanje z zvezdniki salse, med katerimi so bili: Celia Cruz, Cheo Feliciano, Hector Lavoe in Ismael Miranda. Eddie Palmieri, spoznala sta se leta 1972, mu je pomagal, da je postal najbolj iskani solist v mnogih salsa ansamblih. Ko se je leta 1976 preselil v San Francisco, je veliko nastopal s Carlosom Santano, potem pa se je v New Yorku priključil zasedbi Tipica 73. Leta 1979 je izdal svoj prvi album Alfredo in zanj dobil tri nominacije za grammyja. Igral je tudi z Dizzyjem Gillespiejem, Chickom Coreo, Larryjem Coryellom.... in bil producent na 40 ploščah glasbenikov, med katerimi so Roberto Torres, Papaito ter zasedba Charanga 76‘. Leta 1980 je postal glasbeni direktor znamenitega latino jazz orkestra Tita Puenteja in z njim prepotoval svet. Leta 1982 je ustanovil svojo zasedbo in se s svojimi albumi takoj uvrstil na vrhove glasbenih lestvic. Po selitvi v Kolumbijo leta 1983 je posnel uspešen album Made in Colombia. Med ploščami iz tega obdobja so še Salsa in Los Violines de Alfredo de la Fe (1990) z najbolj znanimi tradicionalnimi kubanskimi skladbami, Salsa y Charanga (1991) in Con toda la salsa (1993). V drugi polovici 90. let se je z nastopi na največjih evropskih festivalih trdno zasidral med najuspešnejše salsa in latino jazz glasbenike.

Prvič je nastopil v Sloveniji s svojim orkestrom v napolnjeni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma decembra leta 1994. Alfredo je bil s svojo violino prisoten tudi v svetovno odmevnem projektu Pavarotti and Friends, prav tako pa tudi na znamenitem gala Plesu vrtnic s kraljico salse Celio Cruz (The Rose Ball/Monte-Carlo 2000).

Alfedov letošnji koncert v Piranu bo edini v Evropi.

Sobota, 2. julij 2022 ob 20. uri, Avditorij Portorož

Richard Galliano
(Tango) dela Astor Piazzolla in Richarda Galliana

Richard Galliano; akordeon
Adrien Moignard; kitara
Philippe Aerts; bas

Richard Galliano je pri štirih letih začel študirati klavir in harmoniko pri svojem očetu Lucienu Gallianu, ki je bil harmonikar in učitelj. Ker je bil zelo nadarjen in je v študij vlagal veliko truda, je bil kmalu sprejet na konservatorij v Nici, ki ga je takrat vodil organist Pierre Cochereau, in obiskoval pouk harmonije, kontrapunkta in pozavne.
Leta 1969 je zasedel prvo mesto s pozavno. Leta 1975 je v Parizu spoznal Clauda Nougara in se spoprijateljil z njim; do leta 1983 je bil njegov harmonikar in dirigent. Našla sta se avtor in skladatelj ter se odlično razumela. V času njunega sodelovanja je nastalo veliko pesmi, ki so postale del francoske šansonske dediščine, kot npr. Allée des brouillards, Des voiliers, Vie Violence. Drugo prelomno srečanje v njegovem življenju je bilo leta 1980, ko je spoznal argentinskega skladatelja in bandoneonista Astorja Piazzollo. Slednji ga je spodbujal naj ustvari francoski novi musette, tako kot je sam ustvaril argentinski novi tango.

Richard Galliano je v svoji dolgi in plodni karieri posnel več kot 50 albumov.
Sodeluje s številnimi uglednimi umetniki in glasbeniki, kot so Chet Baker, Eddy Louiss, Ron Carter, Wynton Marsalis, Charlie Haden, Gary Burton, Michel Portal, Toots Thielemans in Kurt Elling na področju džeza; in Serge Reggiani, Claude Nougaro, Barbara, Juliette Greco, Dick Annegarn, Georges Moustaki, Allain Leprest, Charles Aznavour in Serge Gainsbourg na področju francoskih šansonov.

Sodeloval je tudi z Nigelom Kennedyjem pri njegovem repertoarju klasične glasbe in s številnimi orkestri. Na svetovnih turnejah je nastopal na odrih najprestižnejših gledališč, kot so Lincoln Center v New Yorku, Victoria Hall v Ženevi, Accademia Santa Cécilia v Rimu, Théâtre des Champs-Élysées v Parizu, Théâtre Marinsky v Sankt Peterburgu ter v novi filharmoniji v Hamburgu in Parizu.Richard Galliano je leta 1997 prejel nagrado »Victoire de la Musique Jazz« za album New York Tango. Leta 1998 je spet prejel nagrado za album Blow Up, ki ga je posnel skupaj z Michelom Portalom. Leta 2009 je prejel francosko odlikovanje častnik reda umetnosti in leposlovja. Leta 2010 je prejel nagrado SACEM za pedagoško delo za učbenik igranja harmonike Complete Accordion Method, ki sta ga napisala skupaj z očetom Lucienom Gallianom za založbo Lemoine Publishing.

Za glasbeno založbo Deutsche Grammophon je leta 2010 posnel album z Bachovo glasbo. Album je s 70 tisoč prodanimi izvodi dosegel rekordno prodajo na področju klasične glasbe.
Leta 2011 je prejel francosko viteško odlikovanje poveljnik reda umetnosti in leposlovja.
Leta 2014 je prejel nagrado »Victoire de la Musique Classique« in nagrado za najboljšega skladatelja leta.

Snemal je vedno več klasične glasbe in leta 2016 posnel nov album, posvečen delom Wolfganga Amadeusa Mozarta. Leta 2016 je s kvartetom izdal album New Jazz Musette pri italijanski glasbeni založbi Ponderosa music&art, trideset let po izdaji albuma Spleen iz leta 1985, s katerim je prvič predstavil glasbeni koncept New Jazz Musette. Leta 2016 mu je francoski predsednik François Hollande podelil visoko odlikovanje za zasluge »Ordre national du Mérite«. Leta 2017 je bil izdan album Aria, ki je bil posnet v duetu v reformacijska cerkvi v Bernu z organistom Thierryjem Escaichom v sodelovanju z Éditions JADE. Ta album je prikazal nepričakovano ujemanje orgel in harmonike, ki je bilo le še bolj veličastno zaradi izjemne akustike v cerkvi in kakovosti orgel.

Michel Legrand je le nekaj tednov pred svojo smrtjo Richardu Gallianu zaupal umetniško vodstvo dveh koncertov Tribute to Michel Legrand, ki sta bila načrtovana za april leta 2018 v pariški dvorani Grand Rex, skupaj z Michelom Portalom, Ibrahimom Maaloufom in Natalie Dessay. Richard Galliano je 4. maja 2018 imel solo nastop v Tokyo International Forum.
Album The Tokyo Concert je izšel spomladi 2019 pri založbi Jade-Universal. Ta album odraža njegovo zrelost in mednarodni tisk ga je navdušeno sprejel z enotnim mnenjem, da predstavlja Galliana na vrhuncu njegovega umetniškega ustvarjanja, prav tako pa je navdušil tudi vedno številčnejše občinstvo. Imel je več kot 60 recitalov s harmoniko, predvsem na festivalih Festival de Saint-Germaindes-des-Près, Montreal Jazz Festival, La Roque d’Anthéron Festival …

Richard Galliano se je po smrti prijatelja Michela Legranda poklonil z albumom Tribute to Michel Legrand, ki ga je junija 2019 posnel v Češki filharmoniji v Pragi z zasedbo Prague String Quintet. (Jade-Sony)
Njegova naslednja stvaritev je bil oratorij Les Chemins Noirs, ki je temeljil na romanu Renéja Frégnija. Prvič ga je predstavil 30. januarja 2020 v La Scène Musicale de Boulogne Billancourt.

Leta 2020 je Richard Galliano slavil 50. obletnico svoje kariere v več kot 15 državah. Zaključna proslava je bila 12. decembra na odru Salle Gaveau v Parizu, na njegov 70. rojstni dan in 50. obletnico njegovega delovanja.

New York Tango Trio je projekt, s katerim bo Richard Galliano prvič nastopil pri nas.

Sobota, 2. julij 2022 ob 23. uri, Gledališče Tartini Piran

Boney Fields
(Jazz/Funky/Funky Blues)

Boney Fields; trobenta, vokal
Nadege Dumas; saksofon
Trombone Bob; pozavna
Marc Randria; klaviature
Joe Champ; kitara
Gino Chantoiseau; el. bas
Bruno Pimienta; bobni

»Nič ni boljšega kot užitek, ki ga doživiš, ko stojiš pred množico, obdan s svojim bendom, s katerim skupaj ustvarjaš glasbo.« Boney Fields                                                               

»Prava glasba, ki jo ustvarjajo pravi glasbeniki,« kot je govoril Prince. Prav tako kot Prince je tudi trobentač in pevec Boney Fields del te generacije afroameriških glasbenikov, ki so bili rojeni, da si podredijo oder. Zato ni naključje, da so se z njim na odru znašli Lucky Peterson, Luther Allison, James Cotton, Buddy Guy, Liz Mc Comb, George Clinton, Maceo Parker, Fred Wesley in Bootsy Collins.

Boney Fields vztrajno združuje funk in blues, z afroameriškimi koreninami, in to s spretnostjo, ki si jo je pridobil med kariero, ki jo je preživel na odrih po vsem svetu.

Ko je kot otrok iz velike družine iz Čikaga začel s svojo kariero, je spoznal, da bi lahko zašel na stranpot. Toda med odraščanjem ob pesmih iz geta in gospel glasbi, nad katero sta bila navdušena njegova starša, je izbral edinstveni slog petja – svoj slog, ki mu je dodal še zven trobente. Dvojni talent, trobentar in vokalist, je postal zaželen in je hodil z nastopa na nastop kot spremljevalec znanih imen. Spremljal jih je na studijskih snemanjih ali na odru in poleg tega je še pisal glasbo – v »prostem« času je napisal kompleksne aranžmaje za trobila, npr. za zasedbi Tower of Power in Earth Wind and Fire.

Boney Fields se je daleč od hollywoodskega blišča naučil svojega poklica in izmojstril svoj talent. Turneje so dolge, ceste pa niso vedno tlakovane z zlatom. Ne glede na to, kako malo spi ali koliko kilometrov prevozi, živi za oder.

In prav na odru je naposled ustvaril svoj edinstveni slog, retro-futuristično mešanico bluesa in brass funka. Nastala je pristna estetika, magična formula izvirnega groova. Ne glede na to, kam gredo, Boney Fields in njegov bend zažigajo in navdušijo s svojo energijo.

Neumorni showman poskrbi, da njegova glasba potuje z njim v čisto vsak kotiček tega planeta, ko je povabljen na ugledne festivale, kot so Jazz à Vienne, Jazz in Marciac, Madajazzcar, Tabarka Jazz Festival ipd. Prav med temi nastopi je izmojstril živahen repertoar svojega šestega albuma Changing for the Future, ki ga je posnel s pomočjo priznanih glasbenikov.

In tisti, ki ga bodo hoteli videti in slišati, kako predstavlja nov izbor »pravih« pesmi, ki jih »ustvarjajo pravi glasbeniki«, kot je rekel Prince, ga bodo morali priti poslušati, ko bo nastopil v Piranu, prvič v Sloveniji.

Četrtek, 14. julij 2022, Avditorij Portorož

Gilberto Gil & Family

Jazz festival Piran/Portorož 2022, ki bo ponudil osem koncertov in plesnih večerov od 29.6. do 2.7. pod umetniškim vodstvom Braneta Rončela, bo okronalo gostovanje največjega brazilskega glasbenika, kantavtorja Gilberta Gila. Skladatelja, pisca besedil, kitarista in vokalista, kot tudi političnega aktivista in nekdanjega brazilskega ministra za kulturo, bo na turneji ob njegovi 80.letnici spremljala družina Nós a gente:

Gilberto Gill; vokal, kitara
Bem Gil; vokal, kitara, bas
Preta Gil; vokal
Nara Gil; vokal
José Gil; vokal, bobni, tolkala
João Gil; vokal, kitara, bas
Francisco Gil; vokal, kitara 
Flor Gil; vokal, klaviature, tolkala
Dom Gil; vokal
Bento Gil; kitara, tolkala
Lucas Gil;  tolkala
Gabriel Gil; tolkala

Gilberto Gil se je rodil leta 1942 v državi Bahia, zibelki brazilskih glasbenih velikanov, kot so pionir bossa nove Joao Gilberto ter Caetano Veloso, Gal Costa in Maria Bethania. Z Velosom je bil Gil del kulturnega gibanja tropikalistov v 60. letih. Med letoma 2003 in 2008 je bil tudi brazilski minister za kulturo, a je s funkcije odstopil ter dal prednost glasbeni karieri in družini.

Gil v svojem umetniškem izrazu združuje različne glasbene vplive, od rocka, ritmov brazilske sambe in bossa nove, prek afriške glasbe do reggaeja. Tradicionalni bahijski ritmi sambe in rumbe v njegovih skladbah so prežeti z melodijami bossa nove in začinjeni z zvrstmi reggaeja, funka in rocka. Spogledujejo se z afriško in orientalsko kulturo, ki ustvari melodično bogato, sočno in sončno glasbo, opremljeno z brazilsko-portugalsko mehko in spevno besedo.

Obdobja in okoliščine burnega in pestrega brazilskega življenja prevaja v mednarodni jezik glasbe, ki je dodatno obogaten s pronicljivimi, mestoma tudi družbeno kritičnimi besedili. Njegova pop glasba z nalezljivo ritmično strukturo, melodično raznolikostjo in ubranim prepletanjem slogov je očarala občinstvo po vsem svetu, doma pa ga je ustoličila kot enega največjih kantavtorjev. Ponaša se s številnimi izdanimi albumi in nekaj grammyji. Priljubljen je tudi po Evropi, v ZDA, na Japonskem, pa tudi v Sloveniji smo ga lahko slišali večkrat. Julija letos ga bomo končno doživeli tudi v Istri, nastopil bo v našem Amfiteatru.