Kantavtorske kvante: 60 let Adija Smolarja

Ob tej priliki smo slavljencu postavili nekaj vprašanj.

Ob praznovanju svojega jubileja, se zagotovo lahko s ponosom ozirate na svojo karierno pot. Na glasbenem področju ste dosegli veliko in še več. Postali ste ultimativni kantavtorski hitmaker, v domačo žanrsko zakladnico ste doprinesli kar nekaj zimzelenčkov, nekaj vaših pesmi pa je celo ponarodelo, kar je verjetno za avtorja vašega kova največje priznanje. Česa se na svoji glasbeni poti še veselite, vas kaj še posebej vznemirja?
V prihodnjih letih bom vsake toliko še posnel kakšno novo pesem in nastopal, dokler bo vladalo zanimanje zame. Vznemirjenja ob svojem delu nisem čutil nikoli, kvečjemu začudenje in hvaležnost, da toliko ljudi prisluhne mojim skladbam.

Kako se je Adi Smolar sploh znašel v glasbi? Je šlo za sosledje naključji ali za premočrtno odločnost?
Kot otrok sem igral harmoniko, klarinet in mali boben pri godbi na pihala, pel pri pevskih zborih in v osnovni šoli v duetu s sošolko, z devetnajstimi leti sem se začel kot samouk učiti igranja na kitaro, pisati lastne skladbe in po dveh letih prvič uradno nastopil na samostojnem koncertu v Cerknici, leta 1981. Dvanajst let sem nastopal občasno in v tem času izdal kaseto v samozaložbi, z naslovom Naš svet se pa vrti. Ker sem izgubil redno zaposlitev, sem leta 1993 pridobil status samostojnega kulturnega delavca in se začel z glasbo ukvarjati profesionalno. V devetdesetih letih sem vsako leto izdal novo ploščo in vse so naletele na veliko odobravanje. Postal sem medijsko znan, nagrajevan in priljubljen. Šlo je za preplet okoliščin, seveda pa mi brez talenta in predvsem ogromno dela ne bi uspelo.

Kateri od tujih ali domačih kantavtorjev oz. samospevcev vam je bil v mladosti vzor ali vsaj navdih?
Prvi je bil Tomaž Domicelj, njegovo ploščo sem poslušal že v srednji šoli, v študentskih letih sem obiskoval koncerte Janija Kovačiča, Tomaža Pengova in Marka Breclja, vsak po svoje me je opogumil, da sem se v svojih pesmih loteval najrazličnejših tematik, ki so me zanimale. Od njih sem se, z opazovanjem,  tudi učil načina igranja na kitaro. Pesmi so nastajale spontano, odvisno od razpoloženja, trenutnega navdiha ali razmišljanja o vsakdanjih medčloveških odnosih in problemih pri nas in v svetu. S svojimi pesmimi zabavam, tolažim in svetujem. Besedila so sporočilna in temu prilagodim tudi melodijo in ritem skladb.

Na slavnostnem koncertu se vam bodo pridružili Leteči potepuhi, obljubljate pa še nekaj drugih gostov. Nam lahko zaupate za koga gre in morda tudi kaj več o samem programu?
Leteči potepuhi  sodelujejo z mano že od leta 1994 in bodo z mano na odru večino časa, pri snemanju lanske plošče Prav zdaj, so sodelovali pihalci, ki se nam bodo pridružili pri sedmih skladbah, Domen Gracej (trobenta), Tomaž Zevnik (klarinet) Žan Tkalec (pozavna), pri več skladbah bo svoje dodal  Damir Jazbec (ustna harmonika), proti koncu pa bo z mano zapel  še moj starejši sin, Jure, ki je tudi sodeloval pri snemanju prej omenjene plošče.

Ste redni član žirije kantavtorskega festivala KantFest Internatonal in imate torej dober pregled nad aktualno produkcijo slovenskega kantavtorstva. Kakšna je razlika med sceno in avtorji na njej sedaj in med časom, ko ste vi delali svoje prve korake na tem področju?
Slovenci smo lahko ponosni na našo kantavtorsko sceno, ki si zasluži več medijske pozornosti in podpore glasbenih urednikov ter javnosti. Gre za ljudi, ki predano bogatijo naš glasbeni prostor z izvirnostjo in iskrenostjo, tako nekoč kot danes.