Kantavtorske kvante: Jani Kovačič ponovno interpretira Toma Waitsa

Naj spomnimo: v 90-ih letih prejšenjega stoletja, je Jani Kovačič v prostorih tedanjega KUD France Prešeren izvedel nekajletni cikel koncertov poimenovan Pijano bar, v okviru katerega je poleg svojih avtorskih projektov predstavljal tudi predelave opusov drugih umetnikov, kot so na primer Robert Burns, Leonard Cohen, François Villon itd. Gotovo eden bolj popularnih projektov iz tega cikla so bile prevedene pesmi Toma Waitsa, ki so nato leta 1998 celo izšle na albumu Povabilo na bluz (ZKP RTV Slovenija, 1998). Zakaj je po četrt stoletja prišlo do svojevrstne obuditve projekta, tokrat poimenovanega Dokler gnar ne skopni, smo povprašali pobudnika dogodka Klemna Kotarja, ki je povedal: 

"Za tole sem se odločil oz. navdušil iz povsem sebičnih razlogov. Sem velik oboževalec Toma Waitsa, prav tako pa očitno že v tistih letih, ko se rad spomnim kako sem pred ca. triindvajsetimi ali štiriindvajsetimi leti zvlekel nič hudega slutečega kompanjona v KUD FP, kjer je on potem buljul v dekleta, jaz pa v bend na odru, ki so bili takrat zame vsaj polbogovi. Žarko Živković s kitaro, Blaž Grm nasploh mogočen za bobni in klavirjem, Nino de Gleria z basom (kdo bi vedel, da bom dobrih deset let kasneje začel igrati še bas), Jani nas je pa s teksti prestavil v Ameriko v sedemdesetih letih in na odre alternativnih predstav, za katere je glasbo pisal Tom Waits. Moram priznat, da sem bil in sem še vedno vesel, kadar se kdo loti stvari resno in dokaže, da se tudi v slovenščini da. Zdi se mi, kot da bi bili vzgojeni v prepričanje, da se ne da in potem nam je treba pokazat, da ni vse črno (z besedami Domicelja - če znaš se da, sicer se pa ne da). V tistem času je izšla tudi kompilacija Elvisovih skladb, delno v slovenščini (Elvis de Luxe: Saundtrek; op. a), kjer je Jani prepesnil Mistery Train (Skrivnostni vlak, op. a,) in je bilo potem lažje na koncert prvedenega Waitsa. Glede slednjega - po spominu je bil to eden najboljših koncertov v tistem času (ob pomoči nekaj malega alkohola), album s posnetki mu dela naravnost krivico. No, da mi je uspelo ta projekt nekako speljati, pa je po eni strani zasluga Janija, da se ni pustil preveč prositi in da mu ni težko prit na vaje, po drugi strani pa z malo zasedbo Big Banda Grosuplje že nekaj časa nismo imeli resnega koncerta, samo neke polprilike s t.i. prosecco jazzom, torej background music situacije in je bil enostavno čas, da naredimo nekaj zares in prav. Mala zasedba je res mala (bas, boben, kitara, klaviature) ampak ko so fantje slišali, da delamo Waitsa z Janijem, smo precej hitro ugotovili, da ima Waits na albumih tudi pihala, pa pozavno, pa vibrafon, pa harmoniko (na nastopu se nam bo pridružil mojster Janez Dovč), zaradi skladb Jersey Girl in Ruby's Arms pa smo v sosednji vasi Stična našli še godalce. 

Za odgovore na nekatera vprašanja povezana s prihajajočim koncertom, pa smo povprašali tudi glavnega protagonista projekta, Janija Kovačiča:

Kako je prišlo do obuditve projekta prepesnitev songov Toma Waitsa?
To si je zamislil Klemen Kotar, izvrsten saksofonist, ki trenutno vodi kot dirigent Big Band Grosuplje. Leta 1994 sem s triom napravil prvi koncert pesmi Toma Waitsa v KUD-u France Prešeren. Nakar smo postali kvartet in posneli TV-oddajo (1997) in CD ploščo (1998) Povabilo na bluz. Takrat sem v okviru programa Pijano bar predstavljal različne žanre in stile – v slovenščini – saj sem dokazoval, da je slovenščina zmožna prenesti vsebine od Srednjega veka (Carmina Profana), Françoisa Villona, Roberta Burnsa do Cohena in Waitsa. Klemen je imel lep spomin na te naše koncerte in hkrati je ljubitelj Toma Waitsa in si je to zaželel (za)igrati. Torej po skoraj četrt stoletja bomo izvedli nekaj pesmi iz tedanjih nastopov in nekaj, ki jih takrat nismo izvajali.

Kako je z aranžmani pesmi – v okviru Pijano bara in na plošči Povabilo na bluz ste jih izvedli z rockovskim bendom (2 kitari, bas in bobni oz. klavir), tu pa sodeluješ z big bandom in simfoničnim orkestrom?
No, ni ravno Big Band – ampak combo zasedba, torej ritem sekcija (bobni, bas, kitara, klavir) in pihalci ter godalci pri posameznih pesmih. Aranžmaje je napravil Klemen Kotar, ki je imel veliko veselja z zapisi po originalnih izvedbah. Glede na naše izvajanje pred desetljema, tokratne pesmi dosti verneje posnemajo nam znane Waitsove posnetke. Vendar bi pripomnil da Waits XXI. stoletja je alternativen in gradi na zvokih, ki jih je težko primerno predstaviti na koncertih; medtem ko je Waits XX. stoletja bolj džezovski in zato bližje džezarjem. Izvajalci so predvsem mladi ljudje, ki jih glasba veseli in je zanje ta koncert izziv. Za mlado godalno sekcijo bo to nedvomno pestra izkušnja.

Kako to, da je od vseh (odličnih) projektov Pijano bara v obliki studijskega albuma luč ugledal le »Tom Waits«?
Založbe niso pokazale interesa, Nevenu Smolčiču pa je zmanjkalo energije, da bi vse te posnete projekte zmiksal in zeditiral. Čeprav smo izdali, že omenjeno, Carmino profano (1999, ZKP RTV), Offišl butleg Disko Karamazovi (1999, prvi CD, ki si ga naložil z interneta, kar je bilo takrat popolna inovacija in trajalo je par dni, da si si vse naložil, posnel na CD in sprintal ovitek) in dvojni CD Pijano bar (2005, Fabrika 13) z živimi posnetki Tolovajskih balad Françoisa Villona (iz 1993/4) in Bulvar Bankrota (iz 2004) ter tako obeležili 10-letnico Pijano bara. Predvsem so ostale neobjavljene moje pesmi, recimo Pesmi ljubezni in obupa, Ameriške voščilnice, Balade s ceste ... Naslednjih 10-let pa se je zvrstil program Akkkustik teArter ... kar je že nova zgodovina.

Po kakšnem ključu si izbiral avtorje, ki si jih nato predstavil v sklopu Pijano bara, oziroma kako se je Tom Waits znašel v tej zgodbi (npr. tudi Leonard Cohen, zanimivo, da Bob Dylan pa ne …)
Deloma sem že odgovoril: sklop besede in glasbe v raznih obdobjih ter – kako bi se to slišalo v slovenščini. Boba Dylana so prevajali drugi, čeprav sem sam prevedel kar nekaj pesmi. Želel sem, da bi drugi izvajalci izvajali posamezne avtorje (npr. Cohena Adi Smolar, Dylana Tomaž Domicelj in celo Lada Leskovarja sem nagovarjal k temu), a sem na koncu ostal sam. Žal mi je, da nisem vztrajal in izvedel takrat večer Bulata Okudžave in Vladimirja Visockega. Prav tako nisem uspel predstaviti Wolfa Biermanna, Georgesa Brassensa,  Jacquesa Brela ... Brela je izvrstno postavil Brane Završan in me je tako "rešil". Da ne omenjam izjemne Italijane Domenica Modugne, Giorgia Gabra, Paola Conteja, Fabrizia de Andreja, Vinicia Capossela ... Skratka, napravil sem le kapljico v morju.

Si izjemno ustvarjalen kantavtor in pred kratkim si izdal kar dvojno avtorsko ploščo Besnih pesmi (skupaj z Ano Pupedan), tako da vprašanje morda ni najbolj na mestu, pa vendarle – s čim avtorskim se trenutno ukvarjaš oziroma česa se tvoji poslušalci lahko veselijo v kratkem? 
Besne pesmi so pesmi za štrajke, proteste in koncerte, so tak kratek tečaj težav in zagat teh zadnjih let pri nas in v svetu. Želel bi nadgraditi koncert ženskih štorij z delovnim naslovom Življenjepisi. Zdaj je kakih deset pesmi o raznih situacijah in zgagah, ki dolete najlepši del človeštva. Z Big Bandom RTV Slovenija pa kar ne gre in ne gre dogovor za Jazzitette 3. Letos sem na Festivalu Bled s harmonikarjem Klemnom Lebnom predstavil Blejski misal. Seveda bi želela izdati ta koncert na kakšnem primernem nosilcu. To so pesmi po zgledih, ki tvorijo misal, ki tako kot pri bogoslužju, vodi h kontemplaciji o vrednotah, vendar ne religioznih, ampak humanih.