Kantavtorske kvante: jubilej(a) Janeza Menarta

Ob devetdesetletnici rojstva in petnajstletnici smrti Janeza Menarta (1929-2004) je Matej Krajnc septembra v digitalni obliki izdal uglasbitev njegovih Vojnih slik, ciklusa, ki velja za eno njegovih najboljših baladnih del. Obeh Menartovih obletnic pa so se spomnili tudi člani skupine Same babe, saj so v ta namen pripravili poseben akustični program, ki bo poleg ostalih presenečenj zaobjemal tudi celoten opus njihovih lastnih uglasbitev Menartove poezije. Koncert z naslovom In vino veritas! se bo v intimnem vzdušju ljubljanskega Pocket Teatra odvil v četrtek, 21. novembra ob 20. uri.

Kako sta prišla v stik z Menartovo poezijo? Kaj vaju je navdušilo, da sta se odločil za uglasbitev?

Matej Krajnc: Prvi stik z Menartovo poezijo je bil v osnovni šoli, ko sem v Cicibanu prebral njegovo pesem, nakar smo konec osemdesetih s Prešernove družbe dobili knjigo Stihi mojih dni, ki je izšla ob njegovi šestdesetletnici. Takrat sem ga začel podrobneje preučevati in v tretjem letniku gimnazije (1992-93) sem napisal raziskovalno nalogo Janez Menart in njegov odnos do sočasne poezije, ki je bila takrat tudi nagrajena. Kar me pri njegovi poeziji vedno znova presune, je oblikovno mojstrstvo, povezano s poglobljenim ontološkim pretuhtavanjem vsakdanjosti in minljivosti, zavzetost za zgodovino, pa seveda humor, ki je neprecenljiv.

Viki Baba: Uf, za razliko od Krajnca, sem jaz prišel v stik z Menartovo poezijo na precej bolj profan način, nikakor pa ne študiozen. Na vodnjaku na ljubljanskem Starem trgu je vklesanih nekaj njegovih verzov, ki jih ne bi mogel spregledati, tudi če bi hotel, kajti vodnjak stoji pred stavbo, kjer je nekoč obratovala gostilna Pri Pavli, v kateri smo se z družbo prijateljev redno shajali in v njej tudi prirejali literarne večerje. Srečanja v tej beznici so bila namenjena nekakšni »šank poeziji« in tudi za Menartovo (s svojo žmohtnostjo izražanja!) se mi je zazdelo, da zelo sodi v okvir našega izvajanja. Ker pa gre za enega bolj branih in afirmiranih slovenskih pesnikov in se mi je zdelo nesmiselno, da bi njegove stihe zgolj brali, sem jih zatorej uglasbil in k izvajanju povabil še nekaj prijateljev … in tako je nastal bend Same babe.

Njegovo poezijo so uglasbili že drugi … Vaju je tudi to vzpodbudilo, da sta se odločila uglasbiti njegovo poezijo?

MK: Čeprav sem druge uglasbitve poznal, to ni bila odločilna vzpodbuda. Ko sem pri sedemnajstih začel igrati kitaro, je Menartova poezija prišla v enačbo nekako kar sama od sebe; takrat so začele nastajati tudi prve uglasbitve. Precej tega imam še v predalu.

VB: Bizarno, a žal resnično – žal zato, ker kaže na mojo takratno tozadevno slabo razgledanost: pred svojimi uglasbitvami Menartovih pesmi nisem niti slišal za kakšne druge, kamoli poznal. Če kaj, me je morda torej spodbudil kvečjemu manjko uglasbitve tako izvrstnega materiala, hehe. Za uglasbitve Arsena Dedića, Ibrice Jusića, Bojana Sedmaka, tuzadevnega Krajnca, Urbana Kodra in drugih šansonjerjev sem slišal šele dosti kasneje.

Sta ga poznala osebno?

MK: Okrog leta 1992, ko je prevzel vlogo nekakšnega mojega “zunanjega mentorja”, za kar sem mu še vedno hvaležen, sva si začela dopisovati. Ko sem 1994 prišel študirat v Ljubljano, sem šel takoj na obisk in še dandanes sem v stiku z družino, čeprav se zdaj zaradi drugega dela redkeje vidimo. Vsaj name je vedno znova naredil vtis prijaznega, empatičnega, neposrednega človeka, s katerim si lahko ure in ure razpravljal o skoraj vsem, najraje pa o poeziji in prevajanju. Bil je tudi pripravljen pomagati, po najboljših močeh. Verjamem pa, da je prav ta njegova neposrednost marsikoga tudi odvrnila. A to seveda ni nič hudega, kvečjemu nasprotno.

VB: Osebno sem z njim govoril zgolj po telefonu, ko smo ga spomladi 2003 povabili na prej omenjeno literarno večerjo posvečeno njegovi poeziji. A takrat je bil že zelo bolan in ni bil v stanju priti, je pa izrecno podprl naš projekt uglasbljevanja njegovih stihov. Mislim, da je bil kot človek zelo odprte sorte in velikodušen, sodeč tudi glede na kasnejše stike, ki sem jih imel z njegovo vdovo in hčerko.

Kaj sta pripravila ob njegovi 90. obletnici rojstva?

MK: Vojne slike, ki sem jih letos izdal na plošči, so tlele že nekaj časa in čakale, medtem sem leta 2014 objavil svoje uglasbitve Srednjeveških balad in v približno istem času pesem Izgubljeni deček za projekt Rokerji pojejo pesnike. A Vojne slike so me vedno znova vabile, bržčas gre za enega najboljših povojnih ciklusov o drugi svetovni vojni, dandanes pa je zaradi nenehnega politikantskega mešetarjenja z zgodovino še posebej pomembno, da spoštovanje do dosežkov 2. svetovne vojne in do tistih, ki so se šli borit proti nemško-italijanski okupaciji, ostane živo med nami in tudi zato so Vojne slike vselej zelo cajtgajstovsko gradivo. Avtorjeva devetdesetletnica je seveda še ena priložnost, da občinstvo te reči morda malce bolj opazi.

VB: Hja, če priznam, smo z bendom čakali, če se bo ob njegovem jubileju morda zganila kaka kulturna institucija s kakšno pobudo, a se to žal ni zgodilo. Obletnica je šla zelo neopazno mimo in zato smo se pač odločili, da se mu vsaj mi poklonimo na svoj način. To bomo storili s tematskim koncertom In vino veritas!, kjer bomo v izjemno intimnem vzdušju ljubljanskega Pocket Teatra odigrali naše uglasbitve njegovih stihov. In to ob kakšnem kozarčku rujnega vinca, ki ga bo deležna tudi publika – da bo dogodek bolj vesel ... Kajti Janez je znal biti tudi razposajeni pivski bratec, pa da ne bi ob vsem tem govoričenju o visokem poslanstvu poezije pozabili še na njeno bakanálično plat! 

Je kakšna razlika med tistimi, ki ste jih že izdali in tistimi, ki jih boste predstavili na koncertu?

VB: Odigrali bomo vse tiste, ki so že izšle na naši prvi plošči Za ljubi kruhek in njene črne, črne lase, kot tudi še nekaj neobjavljenih viž. In gotovo še kaj, kar bo sodilo v kontekst in naši poslušalci še niso mogli slišati!

Bi želela še kaj dodati, kar bi naše bralce utegnilo zanimati?

MK: Vojne slike so izšle sprva digitalno na Bandcampu, nato pa še fizično pri hrvaški založbi Slušaj najglasnije!. Upam na kakšno predstavitev, morda tudi skupaj z Babami uženemo kakšno. Če bi bil Johnny še živ, bi bržčas tudi sam pritaknil besedo ali dve, tako pa lahko samo rečemo, da smo veseli, »ko žarek sonca leze čez parket« in da upamo, da bodo te pesmi z melodijami vred še dolgo aktualne.

VB: Hja, če ne drugega, se moram ponovno obregniti na pišmeuhovski odnos današnje družbe, vključujoč kulturno srenjo, do kulturne dediščine, ki jo kot skupnost premoremo. Naš umetnostno-zgodovinski spomin je grozljivo kratek in luknjast. Hočem reči: če je šel jubilej takega umetniškega kolosa kot je bil Janez tako neopazno mimo, se lahko z bojaznijo vprašamo, kaj se bo čez leta dogajalo s stvaritvami danes delujočih umetnikov? Ljudje se premalo zavedajo, da se z ram velikanov pač vidi dlje, zato pa toliko bolj vztrajno nosijo s sabo vsak svojo pručko. Pa naj zaključim z Menartovo domislico:

Zato življenje sem zavozil.
Lahko bi kak šofer postal,
od krčme pa do krčme vozil
in vsak dan z drugo micko spal.
Kaj bi! Žal pesnik sem postal.
Moj svet je svet stopic in rim.
Ljudem se malo mahnjen zdim –
in deloma imajo prav.