Kantavtorske kvante: Leonardove pesmi iz Krajnčeve sobe

Ob tej priliki smo protagonistu večera zastavili nekaj vprašanj.

Pred časom si si iz Dylanovega opusa izbral ploščo John Wesley Harding, jo v celoti prevedel in odigral. Sedaj si se odločil enako narediti s Cohenovimi Songs from a Room. A zakaj ravno ta album – je razlog zgolj »abraham« ali so razlogi globji?

Abraham je gotovo eden od razlogov, ker je tako lepa številka in ker se človek včasih vpraša, je-li mogoče, da je 50 let tako hitro mimo. A glavni razlog je seveda album sam - zagotovo gre za eno najpomembnejših, če ne celo najpomembnejšo Cohenovo ploščo. S prvencem je konec leta 1967 pokazal, kako zelo neločljivi deli celote so v umetnosti poezija, glasba in interpretacija (čeprav so ga ravno zaradi te slednje nekateri ožigosali za dolgočasnega, a če svet zvečine preferira vpijate in belkantarje, to seveda ni Cohenova krivda; tudi za Dylana so venomer govorili, da ne zna peti in interpretirati), s ploščo Songs from a Room pa je dokončno utrdil položaj in sloves najpomembnejšega med klasično umerjenimi pesniki, ki ju nedvomno ima še dandanes. Na tej plošči je denimo pesem Bird on the Wire, ki sega v vrh njegovega pesniško-glasbenega ustvarjanja, tu sta znameniti Nancy in Song of Isaac, pa Lady Midnight, Old Revolution in Tonight Will Be Fine, ki jo je v nekakšni skoraj gospelovsko-hutenenijevski različici izvajal naslednja leta na nastopih, da o izvedbah drugih izvajalcev ne govorimo: samo Bird on the Wire so peli/e mnogi/e raznoliki/e in raznoteri/e izvajalci/ke, od Joeja Cockerja in Johnnyja Casha do Esther Ofarim, Jennifer Warnes, Rite Coolidge, Elvisa Costella, k. d. lang, Willieja Nelsona, zasedbe Soul Asylum in Joeja Bonamasse. Sam sem jo priredil na plošči Psalmi iz daljave leta 2014, na prvi od treh plošč s prevodi Cohenovih pesmi, nobena žal ni izšla v Sloveniji. Še en razlog je morda ta, da je to meni najljubša Cohenova plošča.

Dandanes smo bombardirani z mnenjem, da je bolje ustvarjati v angleščini, ki naj bi jo vsi razumeli. Ti pa vendarle prevajaš angleško pojoče visokokategornike (podobno, kot je pred desetletji naredil Jani Kovačič s Tomom Waitsom), katerih pesmi naj bi vsi poznali in so skorajda ponarodele, v slovenščino. Od kje ta poriv in kakšni so komentarji na tvoje delo?

 Moje mnenje je, da je treba najprej obvladati slovenščino, sicer te tudi v angleščini ne bojo razumeli. Sam sem si vedno želel slišati, kako te pesmi funkcionirajo v mojem domačem jeziku. Sploh, ker je izziv prevesti tako, da ima rep, glavo, pomen, da je struktura rim in ritma adekvatna izvirniku in da se ob tem še poje. Klasična sintagma "izgubljeno v prevodu/s prevodom" mora v tem kontekstu seveda imeti žlahten pomen. Nato je tu ključno globoko spoštovanje do dela teh avtorjev. Cohena so prevajali tudi Jure Potokar, Tomaž Domicelj in Jani Kovačič, jaz pa sem skušal nekako dopolniti in zaokrožiti to delo, na svoj način. Prevedena imamo oba romana (Jure in jaz), dve pesniški zbirki v celoti (Jure in jaz) in antologijo poezije (jaz). Jani je pred leti imel s Cohenom podobne večere kot pozneje z Waitsom, Tomaž je nekaj objavil na ploščah. Manjka nam obširnejša antologija poezije (moj Stolp pesmi iz 2004 bi potreboval dopolnitve), tudi komplet bi ne bil odveč (Hrvatom je uspelo, čemu ne bi tudi nam?), pa pesmi s plošč (te so pripravljene in čakajo na dobro voljo podeljevalcev avtorskih pravic, založnika že imam). Komentarji na moje delo so različni, od pohval do indiference, a: "Kdor jih bere, vsak drugače prevode moje sodi, en jih hvali, drugi vpije: fej ga bodi!", če parafraziram lavreata. Tako je povsod, a še dobro, da so ta dela na voljo vsem in lahko vedno vsak naredi drugače in po svoje.

In ko sva pri vprašanju ustvarjanja v angleščini in/ali slovenščini, ne moreva mimo dejstva, da tudi ti ustvarjaš v angleščini, in sicer v ta namen celo pod umetniškim imenom Matt Kaye. Zakaj ta odločitev?

Kot Matt Kaye in Blind Boy Spectacles (specifično gospel in blues) ustvarjam že dolgo, lani sem končno izdal prve stvari pri Slušaj najglasnije!, letos pa na vinilu pri Kulturnem centru Maribor. Čemu, niti ne vem, jezik mi je blizu, poleg francoščine je moj najljubši tuj jezik, pa sem tu pa tam tudi kaj napisal. Nabral se je lep kupček zadev. Matt Kaye iz več razlogov, eden je tudi ta, da se mi, ko sem kje onkraj meja očetnjave, ne da vedno črkovat. Sicer sem v slovenščini od leta 1981, odkar resno pišem, napisal že toliko, da imam kot Matt Kaye nekaj malega vseeno "kredita".

Predstavitev projekta bo potekala v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna. Je kakšen poseben razlog, da ravno v tem prostoru? 

V Centru Tomaža Šalamuna enostavno rad nastopam, najprej zato, ker je v tem prostoru dober občutek, z njim sem, še preden se je tako imenoval, povezan kot dolgoletni sodelavec JSKD, s Šalamunom sva se medsebojno spoštovala in njegova knjižnica, ki je v tem prostoru, daje vsej stvari še dodaten pečat navdiha, pa tudi takoj so bili za - Miha Maurič, ki tam skrbi za program, je takisto velik Cohenov fen.