Kantavtorske kvante: "Levi in desni breg" Petra Andreja

Peter Andrej je obče poznan kot motor festivala KanteFest International, že desetletja pa seveda tudi sam ustvarja na tem žanrskem polju. Nekoč izvrsten nogometaš (vključen celo v prvo postavo jugoslovanske mladinske reprzentance) je svojo glasbeno pot začel v zasedbi Lauženki iz nahkastla, ki si je v lokalnem okolju priborila pravi kultni status. Po odhodu iz omenjene zasedbe se je oprijel kantavtorskega izraza in izdal obilico kritiško zelo čislanih albumov: Pohorske poti, Povabilo na čaj, Valovanje, Zatópató, Skoz zvočni zid itd. Tem se je sedaj pridružil še čisto sveži Levi in desni breg, ki ga bo po uspešni mariborski predstavitvi v četrtek 19. decembra predstavil še v Ljubljani (CSK France Prešeren). Ob tej priliki smo mu postavili nekaj vprašanj.

Album se imenuje Levi in desni breg. Lahko morda ne-Mariborčanom obrazložiš zakaj tak naslov oziroma kaj ta delitev pomeni v vašem lokalnem okolju?
Mesto, ki ima reko in levi in desni breg je na nek način popolno. Predstavlja svet, vesolje v malem. Je metafora in živi sok življenja. Nosi nepomirljiva nasprotja in radost povezovanja. tako kot struna na kitari zazveni v svoji razpetosti.Tak je Maribor, še posebej zaradi Drave (življenja, kot je rekel France Forstnerič).Obstajata levi in desni breg totega našega Maribora. Pa naj gre za fuzbal, novinarstvo, založništvo, institucije, prihajajoči ali odhajajoči rod, literarne kroge in krožke ... ali pasjo radost, ki diši ali bodisi smrdi po drugem koncu. Tudi v pesništvu. 

Design albuma je vendarle precej krvav. Ali ta kri aplicira tudi na vse hude ure povzročene s strani politične polarizacije, ki nepresežena vztraja že desetletja?
Na prvi pogled zgleda res krvavo, res na meji, a pogled v notranjost razkrije, da gre za tinto in tintnik iz katerega vse teče naprej do ... izliva. Ne, da so poeti nehali svojo srčno kri škropiti, da bi z močjo besede res kaj spremenili okrog sebe ... V designu gre za nekaj distance in samoironije na račun pesniškega početja. A naša krhka ladja poezije lahko pluje le tam, kjer je reke življenja še kaj ... Kjer pesem in glasba stečeta skozi drugega. A najprej morata do njega sploh priti. Skozi kaos, Scilo in Karibdo sodobnega sveta. To sploh ni enostavno. Obenem pa se vse bolj jasni: država z večino glasov pesniku / besedi namenja vlogo dvornih norčkov, ki požgečkavajo zgolgočasena ušesa in trebuhe. Tuintam natrosi nekaj tolažilnih ostankov. Malo deli in malo vlada. Ko bo spet tekla kri bodo pesniki / beseda spet državotvorni. Po tem ... pa bo spet na vrsti: viva turbo estrada! Vse to smo že videli, igra se ponavlja. Namesto, da v narcisoidnem navdušenju zgolj dekoriramo prostore zgolgočasenega, vsega sitega občinstva ali pa da ugotavljamo stanje je prišel čas , da sami prevzamemo odgovornost in vsaj drug drugega podpremo v tem kar delamo.

Poleg svojih avtorskih pesmi pogosto uglasbljuješ tudi poezijo drugih pesnikov. Tudi tokrat je tako. Ali je glede na naslov izbor tekstov potekal po kakšnem posebnem ključu?
Če ob branju tuje pesmi v mojem plexusu solarisu nekaj škrtne, pomeni, da me je premaknila. To je ta ključ. Takrat se ponavadi tudi zgodi, da slišim motiv, ritem ... atmosfero, v kateri kasneje besede zazvenijo. Dvajset imen, ki so na plošči ima v pesniški auri Maribora svoje mesto. Geografsko poreklo, ki ustvarja božanski okus. Vsekakor tudi v mojem življenju.