Kantavtorske kvante: Namesto koga roža cveti že 30 let

O tej plošči je bilo izrečenih že nešteto hvalospevov in prelitega veliko kritiškega črnila, a z leti postaja kvečjemu vedno bolj jasno, za kako prelomni album je šlo - v vsebinskem smislu seveda, čeprav je povedno tudi dejstvo, da naj bi šlo bojda za prvo slovensko CD izdajo. Zato je vsekakor zelo pohvalno, da je ob častitljivi obletnici založba ploščo spet reaktualizirala v obliki dvojne vinilne izdaje s 180 g vinilom, arhivsko dokumentacijo, restavriranimi posnetki in oštevilčeno naklado. Izdaji je seveda pridana tudi pretočna koda, kar je dandanes seveda že standard.

To imenitno reizdajo bo počastil tudi sam Vlado Kreslin, ki bo letošnjo edicijo svojih tradicionalnih decemberskih koncertov v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma (od danes pa do petka 17. decembra) posvetil prav tej plošči in odigral vse pesmi iz nje. Ob tej priložnosti smo se z glavnim protagonistom tudi na kratko pogovorili.

Za začetek zelo prozaično vprašanje: kakšen občutek je po 30-ih letih držati v rokah tako imenitno reizdajo lastne kultne plošče?

Vsekakor dober! Ker sem zadovoljen, da je založba prepoznala ta moment. Ker jaz sem svoje plošče v glavnem izdajal - in še izdajam - pri svoji založbi, ta pa je bila zadnja pri ZKP RTV. Zato sem vesel, da so jo prepoznali za dovolj pomembno za reizdajo. Že ovitek je delo oblikovalca Matjaža Vipotnika, plošča res dobro izgleda in je zato fascinantna od naslovnice naprej.

Plošča, ki jo držite v rokah, vas je pred tridesetimi leti afirmirala kot enega ključnih solo izvajalcev / kantavtorjev v našem prostoru. Kaj je pomenila za popularnoglasbeno zgodovino so različni kritiki že mnogokrat poudarili in je obče znano (popularizacija world music in etno trenda v SLO itd.), zanima pa nas, kaj je osebno pomenila za vas. Kako se je v vas zgodil ta glasbeni prelom z rockerskimi himnami Martina Krpana, s katerimi ste bili takrat na višku slave in zakaj ste se pravzaprav odločili za neko  zelo drugačno zgodbo.  

Dejstvo je, da se ti z leti nekoliko zamegli spomin. Kolikor se spomnim, sem se že v času delovanja Martina Krpana občasno družil s temi gospodi iz Kociper - Baranja bande (kasneje preimenovanimi v Beltinško bando, op. a.). Kajti že na prvih slovenskih volitvah, ko sem jaz agitiral za Zelene, smo z Bando nastopali na teh predvolilnih mitingih. Stranka, oziroma gibanje zelenih je bilo takrat zelo močno in so na volitvah tudi dobro prišli skozi. Potem pa smo bili leta 1991 s Krpani predskupina Bobu Dylanu in smo se šalili, da višje sploh ne moreš seči v rocku in da je to primeren simbolni konec. Ampak v bistvu ne vemo, zakaj smo nehali. Verjetno bo pravi razlog to, da smo toliko igrali, da smo se enostavno naveličali tega malega prostora ...

Ste vi odšli stran, ali ste razpadli?

Niti ne vem. Morda sem res jaz prvi predlagal, da se razidemo, a so se fantje vsekakor strinjali. Ni prišlo do kakega konflikta ali nesporazumov. No, in ker sem takrat z Bando že igral, smo šli pač v studio in posneli nekaj pesmi, ploščo, začeli z nastopi v Cankarjevem domu in tako naprej. Potem pa se je nekako logično razvilo, da sta se nam sčasoma pridružila še Jure Hübscher in nekoliko kasneje še Miro Tomassini, oba iz Krpanov. Tako smo nekoliko razširili zasedbo v Male bogove, poimenovane po eni bolj prepoznavnih pesmi iz zadnje plošče Martina Krpana. In tako je ta avtorska reka šla naprej.  

Je bil potreben pogum za kaj takega?

Kaj pa vem ... verjetno da. Posvoje je seveda nelogično da razpustiš bend, ki je na višku vsega in greš delati nekaj "XY", kar na prvi pogled sploh nima nobenih izgledov. Ker so me namreč na začetku tako tudi več ali manj vsi sprejemali. Češ: "Kar je pa sedaj to, brez veze ..." Tako ljudje iz popularnoglasbene srenje, kot tudi puristi, iz etno scene. Ker po njihovo to pač ni bil etno "kot bi moral biti". Tako da to je vsekakor bil nek prelom. Ampak meni je bil izziv, da pripeljemo cimbale in violino v Ljubljano! Čeprav teh inštrumentov še v Prekmurju nisi pogosto slišali, kaj šele drugje. Ampak meni se je zdelo, da je to neka globina, da to imamo in da to moramo pokazati. Pri tem mi je pomagal tudi prijatelj Štefan Smej (filozof, etnolog, novinar in okoljski aktivist, op.a.), ki me je nagovarjal v to smer. Poleg tega je šlo še za en moment. Z Bando smo igrali pesmi, ki so bile nekako prepovedane ali nezaželjene, kot na primer Lili Marlen, pa Tužna je nedelja oziroma Gloomy Sunday, ki sem jo potem jaz prevedel v Belo nedeljo. In ko smo prišli v studio, smo najprej posneli ravno ti dve! Iz nekega inata, hehe. Tukaj je bilo očitno dosti nekaj takih momentov; kapljica na kapljico in iz tega rata rečica, reka ...

Pri sedanji LP izdaji je vrstni red skladb (na strani 2A) nekoliko spremenjen. S kakim posebnim razlogom?

Ker mora biti spremenjen zaradi tehničnih razlogov. Pri vinilki so na koncu manjši krogi in tam mora biti zato več basov, zato so na koncu vinilk vedno počasni komadi. Skratka popolnoma tehnični razlogi, a na žalost je potrebno gledati tudi na to. Nimaš kaj.

Zanimive so tudi povezave in navezave te plošče z znamenitim istoimenskim romanom Ferija Lainščka. Nam lahko poveste zgodbo o izposojenem imenu?

Jaz sem prišel k Feriju na obisk. Sedela sva v kuhinji in pila kavo. On me je vprašal, kaj delam. Povedal sem mu, da imam v delu en komad, eno pesem. Prosil me je, da mu jo preberem. Ko sem prebral torej Namesto koga roža cveti, je rekel: "U, jebenti, daj jo še enkrat preberi!" In sem jo še enkrat prebral. In potem, po njegovih besedah, se je za tri mesece zaprl v hišo in napisal roman. In ta pesem ga je spodbudila k temu. Glavni junak knjige, Cigan, potem v zgodbi piše to pesem, zato roman tudi nosi enako ime. Ko je roman izšel, ga je prebral scenarist in režiser Andrej Mlakar, se nad njim navdušil in po njem posnel še fim Halgato. In jaz sem v njem igral tega glavnega Cigana, ki piše to pesem. Romantična zgodba, a ne?

Kljub temu, da ste s tem albumom vehementno zakorakali na svojo lastno pot, je bila ta v neposrednem nadaljevanju vendarle zvezana z dvema močnima bendoma – z Beltinško bando, ki je bila že desetletja zelo kohezivna tvorba, in s prvotnimi Malimi bogovi, ki so bili tudi več kot zgolj spremljevalni bend, saj je bil Miro Tomassini soavtor mnogih vaših hitov in evergreenov (seveda tudi na tej plošči). Kakšna je bila vajina umetniška vez?

Miro je bil člen in akter stare rockerske garde, ki je že kraljevala po Sloveniji, ko sem jaz šele prispel v Ljubljano. Ko sem bil še "mala beba" za njih. On je stal na odru z Jutro, Oko, Boomerang - z najboljšimi bendi v Sloveniji, torej. To so bili progresivni bendi: kitara, bas, boben. Enkrat sva se tako srečala v Ljubljani in sem ga nagovoril, da sva začela sodelovati. Najprej sva napisala skupaj Tisto črno kitaro in nato še nekaj pesmi. Postala sva duo in začela nastopati naokrog. Nato sem jaz začel s Krpani, kamor sem ga kasneje tudi povabil za basista. Kasneje je postal član Malih bogov in tako dalje. Mislim, da sva bila idealen par za kreiranje. Ali sem imel jaz tekst, morda celo melodijo, in sem prišel k njemu, da sva izpopolnila. Lahko pa je bilo tudi obratno, da je on imel melodijo in sem nato jaz prispeval tekst ... In super sva se štekala. On je bil zelo glasbeno razgledan, imel je dober zgodovinski spomin. In tudi glasbeni okus sva imela dovolj blizu. Pa v bistvu niti ni potrebno, da si ga imaš vedno zelo blizu, včasih sva se seveda razhajala. A nekako kulturološko sva se ujemala. In to je pomembno, mar ne?

Ko so odšli tako Miro kot člani Kociper – Baranja bande in sta vam s tem de facto razpadla dva pomemba benda, koliko ste »ostali sami« v glasbenem / umetniškem smislu? Se še lahko povežete s kom na tovrstnih frekfencah ali ste s tem postali nekakšen kanatvtorski monolit?

Oh, jaz sploh nisem tipičen kantavtor. Jaz zelo rad sodelujem z ljudmi. Lahko sicer tudi sam nastopam, a ogromno muzike sem napisal v sodelovanju z drugimi. Seveda pa nekaj tudi sam. Sedaj delam z aktualnimi Malimi bogovi, z njimi tudi avtorsko sodelujem, predvsem z Iztokom Cergolom, s katerim se zelo štekava, v bendu pa je že od leta 2004. Zadnjič sem sodeloval s Teo Collorijem, s katerim smo posneli en super komad. Skratka, jaz sem zelo odprt za sodelovanja. Se mi namreč zdi, da mora reka teči in sprejemati potoke vase ali pa ona iti v potoke, kakorkoli ... 

Ste kdaj razmišljali, kaj bi se zgodilo, če bi se pridružili bendu Begnagrad, na katerega vaje ste hodili?

Mar res? Tega se niti ne spomnim. Je pa res, da smo leta 1973, ko sem prišel v Ljubljano, hoteli ustanoviti skupni bend z Bratkom Bibičem oziroma Bibo, kot smo mu rekli, in bratoma Klobas. Igrali naj bi blues. In to blues na harmoniko. No, ampak tega nismo realizirali, so pa nastali Begnagrad. Jaz in brata Klobas smo namreč odšli v bend Zodiac, s katerim smo igrali bolj nekako "Hendrix sceno". Ampak da, Begnagrad so bili vsekakor svetovni bend. 

Ob koncu verjetno čisto primerno vprašanje ob reizdaji takega kultnega albuma kot je Namesto koga roža cveti. Dylan, ki ste ga že večkrat omenili, je že prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Ali menite, da bi tudi kakšen od domačih kantavtorjev zaslužil Prešernovo nagrado?    

Ah, nedvomno. Od Marka Breclja naprej. Pa Tomaž Pengov. Pa Jani Kovačič. Da o Iztoku Mlakarju niti ne govorimo. Slovenci imamo mnogo kantavtorjev, ki bi si zaslužili tovrstno kanonizacijo. 

Med katerimi ste gotovo tudi vi eden od več kot očitnih kandidatov za to čast. In še zadnje vprašanje, če smo že omenjali Dylana. Kako je prišlo do ideje, da ste odigrali Boba Dylana za mladinski program RTV?

Takrat je bil mladinski program zelo kreativen. In tu pa tam sem sodeloval v kakšni oddaji. In tam ni bilo meja za domišljijo. In ker sem včasih pač kaj zaigral Dylanovega, je nekdo pač predlagal, da bi se jaz preoblekel vanj. Pa so me naštimali: ista frizura, ista srajca, usnjena jakna ... Odpel pa sem njegov komad Man of Constant Sorrow (ljudska pesem, ki jo je Dylan prearanžiral in izdal na svojem prvencu, op.a.). Odigral sem točno tako kot Dylan. In je potem izpadlo tako, da je res kar nekaj ljudi mislilo, da je bil to dejansko Dylan. Celo v nekaj časopisih je pisalo tako, hehe. Simpatično!