Kompilacija, ki napoveduje razcvet domače jazzovske scene

V Kogojevi dvorani Društva slovenskih skladateljev je bila 3. julija v okviru medijske konference predstavljena kompilacijska zgoščenka Jazz Slovenija 2015: Čas za improvizacijo, ki jo je izdal Slovenski glasbenoinformacijski center, znan po tem, da skrbi za promocijo slovenske glasbe in glasbenikov tako doma kot v tujini. O zgoščenki so spregovorili moderator pogovora Viktor Škedelj Renčelj ter člana strokovne komisije Mario Batelić in Tina Lešničar, ki je tudi avtorica dokumentarnega filma Čas za improvizacijo, prav tako vključenega v kompilacijski sveženj. K pogovoru sta bila razen tega povabljena še glasbenika Dre Hočevar in Igor Bezget, ki sta zastopana na kompilaciji.

Konec prejšnjega leta je SIGIC objavil javni poziv za natečaj za jazz kompilacijo. Prijavilo se je šestdeset glasbenikov s področja jazza, kar je dokaz vitalnosti slovenske jazzovske scene. Zato pa je imela strokovna komisija, ki so jo sestavljali avtor in voditelj radijskih oddaj, glasbeni kritik in publicist Mario Batelić, avtorica omenjenega dokumentarca in glasbena novinarka Tina Lešničar ter jazzovski kritik in publicist Andrej Hočevar, pri izboru sladke skrbi oziroma težko delo, saj je morala izmed vseh prijavljenih izluščiti štiriindvajset skladb, ki so se vklopile v koncept, je v uvodu povedal (so)urednik izdaje Viktor Škedelj Renčelj.

SIGIC je prvo pregledno jazz kompilacijo, prvo slovensko jazz kompilacijo sploh, izdal leta 2011. Ta je bila uspešno predstavljena na najpomembnejšem jazz sejmu, v Bremnu. Mario Batelić, ki je kot član komisije sodeloval pri obeh izdajah in zanju napisal esej, je povedal, da je bila na pričujočo glasbeno paleto avtomatično uvrščena velika večina sodelujočih v filmu, preostale je izbrala komisija, ki je bila primorana nekatere kvalitetne stvaritve zavrniti, bodisi ker se niso vklopile v koncept ali zaradi podobnosti zvočne slike z že izbranimi. Batelića je razveselilo dejstvo, da se je k pozivu prijavilo tako nekaj komisiji neznanih izvajalcev kot tudi znanih izvajalcev z novimi projekti in posnetki, ki jih komisiji pred tem še ni uspelo zaznati. Kompilacija Jazz Slovenija 2015: Čas za improvizacijo tako ni samo pregled domače jazzovske scene zadnjih treh let, temveč napoveduje prihodnji razvoj slovenskega jazza. Domača scena je nedvomno v razcvetu, in to ne zgolj po številu, ampak tudi po mednarodnih referencah, ki jih ima večina izmed izbrane štiriindvajseterice, je še dejal Mario ter zatrdil, da se je komisija odgovorno posvetila vsakemu od prijavljenih, tako tistim že svetovno uveljavljenim kot tistim, ki so šele na začetku svoje jazzovske kariere.

Tina Lešničar je pričela snemati dokumentarni film Čas za improvizacijo leta 2011, to je v obdobju, ko so se začeli mladi slovenski jazzovski ustvarjalci iz potrebe po afirmaciji jazza in improvizirane glasbe povezovati v Zavod Boben in lajna. V filmu sta skupaj s soavtorjem in snemalcem Janezom Stucinom prikazala osem aktivnih ustvarjalcev sporadične slovenske jazzovske scene. Umetniški dokumentarec, ki je bil aprila nagrajen na hrvaškem Festivalu dokumentarnega rock filma (DORF), ni narejen v antološke ali promocijske namene, ampak je mišljen kot predstavitev izseka dogajanja na slovenski jazzovski sceni v letih 2012–2014. Tina vidi pomen dokumentarca v tem, da se lahko vsak mladi glasbenik, ki se podaja v tujino, prepozna v zgodbi akterjev. Film, ki je nastal v produkciji Perfo Production, je pred kratkim na promociji v domovini jazza požel navdušenje med jazz poznavalci.

O svojih izkušnjah na glasbenem področju sta spregovorila tudi učenec in učitelj, Dre Hočevar in Igor Bezget, ki ju poleg pedagoškega erosa povezuje gostovanje (Igor solo, Dre s triom) na minulem Jazz festivalu Ljubljana. Dre, ki pretežno deluje v ZDA, a domačo jazz sceno opazuje tudi kot njen udeleženec, se je strinjal s predhodniki, da se je v zadnjih letih na naši sceni zgodila renesansa, in sicer po njegovem mnenju predvsem zato, ker se je Slovenija vključila v tok komunikacije, kjer lahko pomembno sodelujemo v svetu jazz glasbe. Izpostavil je pomen žanrske preglednice v polju jazza, etna, eksperimenta in klasike ... (pričujoča edicija je peta po vrsti) SIGIC-a, ki deluje v javnem interesu, medtem ko marsikje drugje sorodna združenja podobne zadeve izdajajo v komercialne namene. Tudi Igor Bezget, glasbeni pedagog in veteran s tridesetletnim stažem, opaža, da domača jazzovska scena trdno stoji kljub slabi medijski podpori in PR-ju ter pomanjkanju jazz klubov, kjer bi potekale žive izvedbe in seanse. Bezget zagovarja tezo, da bi morala jazzovska scena graditi na prepoznavnosti slovenskega zvoka, ki ga vidi kot skupni imenovalec domačih glasbenikov. Kot primer dobre prakse je izpostavil skandinavske dežele, ki so se od sedemdesetih let naprej, tudi s pomočjo nemške založbe ECM, znale enovito postaviti in si izboriti veljavo v svetu jazza. Glasbenika sta odgovorila tudi na zanimivo moderatorjevo vprašanje, ali je internacionalizacija slovenskih priimkov, za kar se je denimo odločil Marko Churnchetz (Marko Črnčec), mariborski glasbenik, ki deluje v tujini, prednost ali ovira. Andrej Hočevar, ki je svoje ime zavoljo lažje komunikacije spremenil v Dre, saj tako hitreje dobiva mesto v tujem prostoru, to vidi kot nujno zlo. S tem se je izognil tudi zamenjavi s soimenjaki. Igor Bezget ima drugačno težavo; zaznava namreč, da se slovenski mediji navedbe njegovega imena in priimka iz njemu neznanih razlogov izogibajo.

Za konec se je Viktor zahvalil Nevenu Smolčiču, ki mu je na kompilaciji uspelo ustvariti ušesom prijeten zvok, oblikovalki zunanje podobe Edi Pavletič ter vsem ostalim, ki so kakorkoli sodelovali pri nastajanju pričujočega ploda.