03.04.2018
Kontakt za kontakt
Na showcase festivalu in konferenci Kontakt v Beogradu je štirih dneh je na letošnjem Kontaktu nastopilo 50 izvajalcev. Na konferenci s o potekali pogovori z menedžerji, promotorji, organizatorji festivalov, klubskimi delavci, glasbeniki, založniki, novinarji, s tako ali drugače vpletenimi v glasbeni svet. Zbralo se je čez sto delegatov iz regije nekdanje Jugoslavije, med njimi tudi predstavniki iz Slovenije.

Zametek beograjske glasbene konference Kontakt se je zgodil na drugem MENT-u pred dvema letoma. Na platoju pred Kinom Šiška se je Predrag Ivanović – Peđa iz srbske glasbene agencije in založbe Odličan hrčak med kramljanjem s starimi in novimi znanci glasno vprašal, zakaj ne bi nekaj podobnega organiziral v Beogradu. Kontakt naj bo! S pomočjo današnjih komunikacijskih tehnologij je mogoče priti v stik s skoraj vsakomer, ampak ni ga čez neposreden, živi stik. In prav to je poslanstvo beograjske glasbene konference, ki jo z Odličnim hrčkom organizirata Kišobran kolektiv in Marsh Creative Production. Kontakt za kontakt.
Letos se je zgodil drugič. Med 21. in 24. marcem se je odvijal v več kot primernem kompleksu za kaj takšnega, v Music'n'Art Districtu na Cetinjski 15, zraven Terazij, v nekdanji pivovarni družine Bajloni, kjer se je za časa druge Jugoslavije polnilo eno najslabših piv, BiP. Danes je zgodba seveda drugačna, točijo dobra in tudi prvorazredna piva. Distrikt z razvejanim klubovjem pošteno zasmrdi po ljubljanski Metelkovi. Kot vsaka glasbena konferenca je tudi Kontakt programsko sestavljen iz dnevnega in večernega programa. Čez dan se je razpravljalo na različnih panelih, okroglih mizah, delavnicah in drugih predstavitvah, zvečer pa so klube napolnili različni izvajalci, od barskih didžejev do izbranih znanih in uveljavljajočih se bendov. V dobrovoljnem vzdušju so se sklepala nova poznanstva in krepila stara prijateljstva.
Po tako navdihujočem srečanju je pred organizatorji zahtevna odločitev, ali naj se Kontakt širi, naj seže proti zahodu, naj ostane usmerjen v povezovanje in mreženje akterjev s področja nekdanje Jugoslavije ali pa seže proti vzhodu. Za skok na zahod ima naša balkanska regija že MENT. Kontakt je prevzel vlogo regionalnega povezovalca, in tako naj tudi ostane. Bolj smiselno se zdi, da bi se na konferenci začeli pojavljati živi kontakti iz Bolgarije, Romunije, Grčije. Na drugem Kontaktu se je vsekakor pokazalo, da si imajo akterji zajetih scen veliko povedati in skleniti, da si želijo veliko slišati in spoznati.
Ogrevanje Kontakta se je začelo že v sredo večer v Marsh Open Spaceu z otvoritvijo razstave Goranke Matić s fotografijami Vlada Divljana. Koncertni uvod je bil v znamenju spomina na tega velikega glasbenika in človeka. V Domu omladine je nastopila ponovno zbrana skupina Zvuk ulice iz sedemdesetih let, katere originalni član je bil tudi Divljan. Letos bi dopolnil 60 let, in ob tej priložnosti se na njegov rojstni dan, 10. maja, pripravlja koncert »Hajde sanjaj me, hajde« v Sava Centru, na katerem se bodo v spomin nanj zbrali njegovi prijatelji, sodelavci in nasledniki. Med ostalimi tudi Zoran Kostić – Cane in Nebojša Antonijević – Anton iz Partibrejkersov, ki sta bila v sredo v drugačnih vlogah, kot smo ju vajeni. Cane je ostal pod odrom Doma omladine, ki ga je po skupini Zvuk ulice zasedel Anton v vlogi kitarista, pevca in tekstopisca z bendom Hevi hipi bejbi ter premierno predstavil solo prvenec Rečeno, učinjeno ili ne, od toga sve zavisi!. Prav nič nastopaško, z dostojno skromnostjo in posvečenostjo.
Dnevni program se je v naslednjih dneh odvijal v Marsh Open Spaceu s pogovori z menedžerji, promotorji, organizatorji festivalov, klubskimi delavci, glasbeniki, založniki, novinarji, s tako ali drugače vpletenimi v glasbeni svet. Zbralo se je čez sto delegatov iz regije nekdanje Jugoslavije. Od četrtka do sobote so bili osrednja tema (veliki) glasbeni festivali in njihov trajnostni razvoj. Organizatorji in predstavniki številnih festivalov iz Srbije, Črne Gore, Vojvodine, Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Makedonije so razpravljali o profiliranosti, financiranju in organiziranju, o svetlih in temnih plateh tega več kot posla. Debate so naplavile na površje, da ima vsak festival svojo zgodbo, da je tako ali drugače vpet v lokalno okolje, da ima vsak kraj, kjer se odvijajo festivali, svoje specifike, ki jih je potrebno upoštevati. Po drugi strani imajo vsi festivali podobne težave, sploh z birokracijo ter (ne)naklonjenostjo državnih in lokalnih oblasti. Porodila se je pobuda za ustanovitev krovne organizacije festivalov iz zahodne balkanske regije, saj bi bili v skupnem nastopu močnejši in vplivnejši tako pri odločevalcih kot pri zavzemanju, da bi se glasbeno industrijo končno prepoznalo kot pomembno gospodarsko panogo.
Nasploh se je v vseh razgovorih pokazala potreba po povezovanju in sodelovanju, po izmenjavi izkušenj in sklepanju novih zavezništev. Posebej poučen in tudi najbolje obiskan je bil pogovor o vodenju glasbenega posla z ali brez menedžerja. Žika Jelić iz YU Grupe, menedžer skupin Crvena jabuka, Zabranjeno pušenje in Riblja čorba Gane Pecikoza, Gile iz skupine Električni orgazam, »sarajlija« Edin Muftić, Maja Cvetković iz skupine E-Play in Miran Rusjan so v pogovoru z beograjskim novinarjem Brankom Rosićem presegli obujanje spominov in v veliki meri reflektirali današnjo situacijo oziroma godljo, v kateri smo se očitno znašli v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah. Za ključni problem pri prodiranju na glasbeno prizorišče se je potrdila porazna medijska slika. »Opravka imamo z nepismenimi uredniki. Nekoč je bila na radiu 12-članska komisija, ki je preposlušala nove skladbe in jih izbrala za predvajanje. Danes imamo na srečo internet, kajti televizija in radio sta zaprta za nove sile. Gre za organizirano kampanjo, kako onesposobiti mlade,« je bil neprizanesljiv bosanski menedžer Muftić. Žika Jelić iz YU Grupe ga je dopolnil iz prve roke: »Naš bend je izdal album pred dvema letoma, a na radijih še vedno do onemoglosti vrtijo samo komad Mornar. Kako to? Ne znam si predstavljati, kako težko se je prebiti mladim skupinam danes.«
V štirih dneh je na letošnjem Kontaktu nastopilo 50 izvajalcev. Če je obisk sredinega koncerta Antona v Domu omladine pustil nekaj grenkega priokusa, je ta izginil v naslednjih dneh. Koncerte na Kontaktu je obiskalo pet tisoč ljudi. Igralo in vrtelo se je po klubih Sprat, Ljubimac in Elektropionir. Med nastopajočimi velja izpostaviti koncert Gileta z Magic Bush, strobo punk Auf Widersehen, razigrane Igralom, izzivalne Turiste bratov Mijušković oziroma starejšega Boška, ki ga poznamo po zasedbah Straight Mickey & The Boyz in Škartice, in nenazadnje Obojeni program – ne pomnim, da bi kdaj ta bend slišal tako ostrega in surovega. K temu je levji delež prispevalo prizorišče koncerta pod zemljo, v ogromni nekdanji pivovarniški, z opeko obloženi kleti, danes imenovani SubBeerni Centar, kjer so druga dva dneva nastopili še Kanda Kodža i Nebojša in Nikola Vranjković.
Našel se bo kdo, ki bo kritičen, da je bil letošnji koncertni program preozko sestavljen, da je preveč baziral na aktualni srbski oziroma beograjski sceni. A se velja vprašati, ali bi domača publika tako dobro reagirala tudi na bende iz drugih regij. Tokrat je bila ta revija bendov zmagovalna kombinacija tako za občinstvo kot za goste konference, ki so se soočili z aktualnim duhom na beograjski sceni.
Slovensko delegacijo so sestavljali Selman Čorović iz kranjske Layerjeve hiše, Katarina Desković iz ljubljanske Gala hale, Vladimir Petković iz murskosoboškega Mikka, Miran Rusjan – Moonlee Records in Senada Čorović, predstavnica Katamana. Sam sem na Kontaktu sodeloval kot urednik Nove muske v pogovoru o regionalnem glasbenem žurnalizmu, večer prej pa sem v koži jahača ploščic zarolal v baru Zaokret. Tri minute pred enajsto je k meni pristopil uglajen policaj v civilu in me v spremstvu dveh uniformirancev prijazno nagovoril: »Standardno obvestilo, ura bo enajst.« Res je, v distriktu se živžav zaključi najkasneje ob polnoči in se preseli v beograjsko klubsko podzemlje.
Dobra volja in pristna komunikacija sta zaznamovali drugi Kontakt v Beogradu, ki je po pričevanjih lanskih obiskovalcev prerasel lanski debi. Narejen je bil velik korak naprej, organizatorji so postavili nov mejnik za tretjo edicijo. Naveza s Fakulteto za medije in komunikacije in Fakulteto modernih umetnosti se je obrestovala z dobrim obiskom tako panelov kot delavnic. Študentje so fino dopolnili vrste.
Med najzabavnejšimi je bila zagotovo delavnica Kako posneti glasbeni spot?. Niti D od delavnice se ni sprevrgel v kavarniško debato režiserjev. Ob podeljenih izkušnjah delanja spotov se je spregovorilo o kompromisih, domišljiji, svobodi in prisili, spraševalo se je, ali je treba poslušati želje glasbenikov, za katere se snema spot, in snemati samo spote za bende, ki so režiserju všeč, itd. Med odprtimi temami pogovorov gre omeniti še gostovanje predstavnikov evropskega združenja neodvisnih založnikov IMPALA, ki se je izkazalo za več kot dobrodošlo. Kees Van Wejen in Dider Gossett sta v pogovoru z moderatorjem Nikolo Jovanovićem govorila o delovanju in načrtih tega združenja, ki ima za zdaj 22 predstavništev po Evropi in se širi; med drugim želi odpreti svojo podružnico v naši regiji. Pripisuje si zasluge za uspeh portugalske glasbe v zadnjih petih letih, od kar so odprli portugalsko podružnico. Počasi, a vztrajno premika meje in se skuša prebiti med igralce v globalnem glasbenem založništvu.
Po tako navdihujočem srečanju je pred organizatorji zahtevna odločitev, ali naj se Kontakt širi, naj seže proti zahodu, naj ostane usmerjen v povezovanje in mreženje akterjev s področja nekdanje Jugoslavije ali pa seže proti vzhodu. Za skok na zahod ima naša balkanska regija že MENT. Kontakt je prevzel vlogo regionalnega povezovalca, in tako naj tudi ostane. Bolj smiselno se zdi, da bi se na konferenci začeli pojavljati živi kontakti iz Bolgarije, Romunije, Grčije. Na drugem Kontaktu se je vsekakor pokazalo, da si imajo akterji zajetih scen veliko povedati in skleniti, da si želijo veliko slišati in spoznati. Imaš kontakt za Kontakt?!