28.02.2025
Kontrabant odhaja v ilegalo
V petek, 28. februarja, ob 20. uri se bo v Gledališki in koncertni dvorani Lendava odvil koncert z naslovom "(več kot) 30 let zvestobe". Ob jubileju skupine Kontrabant smo spregovorili z ustanoviteljem Bélo Szomijem.

Skupina Kontrabant deluje od leta 1994. Neguje in združuje kakovostno akustično etno, folk, country ter druge zvrsti glasbe v slovenskem, madžarskem, srbohrvaškem, romskem, židovskem in angleškem jeziku. Sprva je skupina zaznamovala slovensko etno-folk sceno z romsko in slovensko glasbo, nato s klezmerjem. Nekje na polovici poti se je Kontrabant prelevil v večinsko avtorsko zasedbo. Glasbo za večino skladb je prispeval vodja zasedbe Béla Szomi, ostala besedila pa so nastala izpod peresa prekmurskih madžarskih in slovenskih pesnikov. Skupina se je skozi leta spreminjala, trenutno pa deluje v sestavi: Béla Szomi (harmonika, kitara, vodilni vokal), Klemen Juvančič (vibrafon, tolkala, kitara, vokal), Tomaž Juvančič (kitara, mandolina, vokal), Matijas Severhen (bas, vokal) in Pál Szomi (tolkala, kitara, vokal). Ustanovitelj skupine Béla Szomi ni zgolj glasbenik, kantavtor, pisatelj in pesnik, temveč je tudi prevajalec, učitelj in astronom.
Kontrabant je začel delovati leta 1994. Kakšni so bili začetni cilji in ambicije skupine, ko ste jo ustanovili? Kako ste prišli na idejo o imenu skupine?
Tistega leta sva se z Urhom Vrenjakom srečala na jadranju po Jadranskem morju. Odločila sva se, da ustanoviva bend. Začetek poletja sem spoznal še zasedbo John&Wayne, s katerima sem nekajkrat nastopil in spoznal morebitno klientelo, ter klubske prostore za igranje. Poleti smo potovali okoli Blatnega jezera z namenom, da preverimo, ali lahko igramo na ulici. Vid Klančičar, Urh in jaz smo uspešno zabavali ljudi. Hvala bogu, bil sem motiviran, saj so mi že prvi dan ukradli denarnico. Po tednu dni sem se domov vrnil z več denarja, kot sem ga imel na začetku, in tako je nastala zasedba Kontrabant. Septembra smo že imeli redne klubske nastope, največkrat smo nastopali v Srčnem asu (Škofja Loka) in Pr' Skali (Idrsko pri Kobaridu). Pretežno smo igrali priredbe, a počasi so nastajale tudi avtorske skladbe. Sicer sva z Vidom imela zasedbo že leta 1988, igrala sva priredbe »Pištol« in avtorski punk.
Že ob vašem debitantskem koncertu v Posočju ste na dvodnevnem koncertu igrali skupaj kar dvaindvajset ur. Ste kondicijo pridobili, ko ste se pridružili duu John & Wayne, ki je bila znan po enormno dolgih nastopih?
Na kaljenju z njima ni manjkalo nenavadnih in smešnih dogodkov. Ob prvem skupnem nastopu smo igrali npr. na poročni zabavi, na Dolskem, Pr. Krač. Pričeli smo okoli 16. ure, ob 19. uri sem bil kar naenkrat sam s harmoniko na poroki. Tako sem ljudi zabaval do pol enih, ko sta Damjan in Janko prilezla iz avta, kjer sta spala. Bila sta ogreta, da bi začela igrati, a kaj ko je ob enih, lastnik Tone, začel ugašati luč in poditi goste, češ, dogovorili smo se do polnoči, ob štirih zjutraj me čaka delo s kravami in konji. Tudi zabave v Posočju so ponavadi trajale do nezavesti - opitja poslušalcev. Nekoč se je Pri skali ustavila skupina italijanskih kolesarjev, ki se je odpravila na petdnevno turo. Ob dveh ponoči je po ljudi in kolesa prišel tovorni kombi, oboje smo naložili kot vreče peska in kombi je odpeljal proti njihovemu domu.
V 30 letih je skupina doživela številne spremembe. Kakšen je vaš pogled na spremembe v glasbeni industriji, ko je tehnologija začela spreminjati način poslušanja glasbe?
Žal se sedanja glasba ne posluša več z ušesi, temveč očmi. Večina bendov ob podpovprečni glasbi in besedilu v videospotu prikaže zajetno število opolzkih erotičnih prizorov. Je pa produkcija in postprodukcija (videi) izredno na visoki ravni, tako da potem še tako zanič skladba izpade povprečno. Smatram, da so čisto vsi akterji – založbe, menedžerji, glasbeniki – v glasbi zavohali denar in žal ni več glavni cilj dobro ustvarjanje in posledično nastopanje.
Skupina je izdala 13 albumov, eden od njih je bil izdan za japonski trg. Izvajate glasbo s pridihom različnih kultur in v različnih jezikih (od romskega, madžarskega, pa do rockersko angleškega in še kaj vmes). Pisali ste tudi za otroke in druge skupine. Kje najdete inspiracijo za vse te mešanice žanrov?
Že od nekdaj sem veljal za nekakšnega multipraktika, v mladosti sem delal na kmetiji, na primer oral s kravami, kuhal, zidal, betoniral, tako da mi nobeno delo ni zoprno. Preživel sem tudi dve ločitvi, po prvi sem bil skrbnik svojih otrok, pa sem za njih napisal dobre skladbe, nekaj inspiracije za otroško glasbo izvira tudi iz moje službe, na osnovni šoli učim namreč številne predmete: fiziko, matematiko, logiko, astronomijo, astrofotografijo, zeliščarstvo…. vse skupaj več kot 10 predmetov.
Romska glasba je zašla v Kontrabantove vode leta 1996, ko je v skupini gostoval Rom Jože Kramberger. Za japonski, srbski in nizozemski trg je neka srbska založba izdala kompilacijo naših skladb na gramofonski plošči. S tem nas je postavila ob bok izrednim izvajalcem, na primer skupinam Smak, Leb i sol itd. Skladba Zelena dežela, ki je požela največ uspeha, za katero sem prispeval besedilo, pa ni od Kontrabanta, ampak je od skupine Victory. V pripravi imam sicer še en CD Nepridiprava (otroški projekt), en kantavtorski CD, napisani dve leposlovni knjigi, trenutno prevajam dela prvega madžarskega pesnika Balassija, čigar izdajo bo podprl Lisztov inštitut v Ljubljani.
Danes v skupini nastopata tudi vaš sin in hčerka. Za prihodnost skupine se ni treba bati?
Kontrabant bo šel v ilegalo, kar pomeni, da ga ne bomo razpustili. Tu in tam bomo še posneli kakšno skladbo in igrali na kakšnem večjem prizorišču. Kontrabant bo šel v ilegalo, kar pomeni, da ga ne bomo razpustili. Tu in tam bomo še posneli kakšno skladbo, igrali na kakšnem večjem prizorišču. Od leta 1988 sem v trojnem pogonu: služba, glasba, pisanje, tako da je nekje potrebno »program« skrčiti. V literarne vode sem ravnokar zašel, izdanih imam 5 pesniških zbirk, zajetno število prevedenih knjig in strokovnih knjig, imam pa napisane že tudi nove, torej je logično, da bo ukvarjanja z glasbo manj. Morda celo bolj kantavtorsko – v dvoje. Trenutno sem začel tudi graditi observatorij na Goričkem. A vendarle bom odgovoril na vprašanje. Hči je žal prenehala nastopati z mano, ločitev je prinesla s sabo veliko grenkih izkušenj. Hči dokončuje srednjo glasbeno šolo KGBL v Ljubljani. Hči Kika, sin Pál, Tomaž Juvančič, njegov sin Klemen in Matijas so izredni glasbeniki z dobrimi idejami, še boste slišali zanje. Slednji štirje skupaj z menoj tvorimo trenutni Kontrabant.
Ste tudi organizator Etno-rock festivala v Domžalah. Kaj pripravljate za letošnjo 28. edicijo?
Letošnji 28. Etno-rock festival bo zadnji pod mojim vodstvom, tako ga bomo tudi poimenovali. Žal ne morem več finančno slediti trgu, ki ponuja dobre izvajalce, niti mizernemu financiranju Občine Domžale, ki nam je po desetih letih enake količine denarja dodelila polovico manj. Ne morem niti slediti vrednotenju naših programov, saj dobimo le polovico možnih referenčnih točk, če slovenski ali tuji bend ni sestavljen iz notranjih članov društva. Sicer pa so namigovanja, da v prihodnosti prevzamem le programski del festivala, saj poznam toliko izvajalcev in glasbe, a zato bom postavil tudi svojo ceno. 28 let sem bil prostovoljec, sedaj ko grem proti upokojitvi, moram tudi sam ceniti svoje delo, dobro zaračunati, pa ga bodo začeli ceniti tudi tisti, ki bodo zanj plačali.