Mačehovski odnos odločevalcev do samoniklih prizorišč

Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon (UPB), katere glavno povezovalno jedro je koncertna dejavnost, je bila ustanovljena leta 2010 kot odgovor na dehumanizacijski proces, ki se je kazal v odnosu do slovenskih samoniklih prizorišč. Preverili smo, kakšno je trenutno stanje znotraj nekaterih samoniklih prizorišč v Ljubljani, Cerknem in Tolminu, iz katerih so vzniknili mednarodno priznani festivali. Nosilni hrbti teh samoniklih prizorišč Željko Pelicon, Matjaž Peternelj in Janez Leban so podali svoje videnje nastale situacije.

Situacija je trenutno najbolj pereča v ljubljanskem Kulturno umetniškem društvu France Prešeren, ki se je zaradi ukinitve mestne in posledično državne subvencije leta 2013 znašlo v hudih finančnih težavah. Odločevalci niso kazali nobene politične volje, da bi KUD finančno sanirali, zato so, po besedah dolgoletnega tajnika Željka Pelicona, nepremičnino skušali prodati in pri tem nasedli obljubam. »Verjeli smo, da bo kupec, DON-SOL d.o.o. oz. njegov prokurist Artur Azarkevič, spoštoval dogovor, ki ga je predstavil na občnem zboru društva 13. februarja 2017. Kupec je bil seznanjen s tabelo vseh dolgov in zneskom 705.000 €; njegov prokurist se je s tem strinjal. Člani društva smo mandat za izpeljavo prodaje podelili izvršnemu odboru društva. Verjeli smo, da bo kupec res poplačal vse dolgove. V dobri veri smo Azarkeviča sprejeli kot člana v naše društvo, sprejeli smo ga celo v izvršni odbor in ga na njegovo željo imenovali za predsednika društva. Z njim smo se poznali že vrsto let, saj je pred desetletji ozvočeval naše prireditve ter nam pod ugodnimi pogoji posojal opremo za zunanje prireditve. Tako smo do julija 2017 v izogib sodni prodaji KUD-ove nepremičnine s sredstvi investitorja poplačali tiste upnike, ki so svoje terjatve zavarovali s plombami na nepremičnini, pa tudi, da bi bil mogoč prepis. Takrat še nismo vedeli, da je maja 2017 Azarkevič (takratni predsednik KUD-a France Prešeren in prokurist DON-SOL d.o.o. ter direktor Festivala slovanskih kultur in vodja novoustanovljenega Centra slovanskih kultur France Prešeren) kar sam, brez vednosti izvršilnega odbora društva, podpisal kupoprodajno pogodbo. Še na sestanku izvršilnega odbora 25. maja 2017 je podpis pogodbe zamolčal. Izvršni odbor društva o tej pogodbi do septembra 2017 ni vedel ničesar. Julija 2017 je resno zaškripalo med kudovci in bodočimi upravljalci. CSK je začel z investicijskimi posegi v KUD-ova prenočišča za ustvarjalce. Med pripravami na Trnfest smo se člani KUD-a soočili z nasilno izpraznitvijo prostorov v prvem nadstropju. Ob brezplačnih izvedbah nastopajočih in podpori simpatizerjev se je KUD pretolkel skozi Trnfest. Seveda smo spet pridelali minus,« je dodatno kopičenje negativne bilance priznal Željko Pelicon – Peco.

Spomnimo, v Kulturno umetniškem društvu France Prešeren Trnovo ni bilo vedno tako črno. Neprofitno in civilno društvo, ki je bilo kot prosvetno društvo ustanovljeno leta 1919, je skozi dolga leta ustvarjalo, spodbujalo in posredovalo kulturne, umetniške in izobraževalne dogodke in projekte. V okviru svoje redne dejavnosti je bil KUD prostor za lutkovni in gledališki program za otroke in odrasle, koncerte različnih glasbenih zvrsti, razstave, predavanja, literarne večere, seminarje, okrogle mize in delavnice. Ugodna lokacija in infrastruktura sta omogočali gostovanja domačih in tujih umetnikov. Mednarodni poletni festival Trnfest je bil od leta 1992 s kakovostnim, razgibanim, žanrsko raznolikim programom ena najbolj priljubljenih kulturnih in družabnih destinacij v Sloveniji.

Spomini na to obdobje so lepi in še živijo, toda potrebno se je vrniti nazaj v kruto realnost. Kot je povedal Peco, je na sestanku 15. septembra 2017 tedanji predsednik KUD-a izvršilni odbor seznanil s kupoprodajno pogodbo, v kateri ni bilo niti besede o času izselitve, o sodelovanju in sobivanju KUD-a in CSK-ja ter niti besede o lastništvu nepremičnin, ki so še vedno v lasti KUD-a. »Na sestanku 25. septembra 2017 je izvršni odbor pogodbo zavrnil in razrešil Azarkeviča kot predsednika KUD-a. Do oktobra je KUD še organiziral in izvajal prireditve, od takrat pa CSK KUD-u onemogoča delovanje. Z investicijskimi posegi so nas oktobra na hitro izselili iz klubske sobe in knjigovodske pisarne. Nekaj dni kasneje so si prisvojili tudi naš šank z vso opremo,« je bil nad dejanjem zgrožen Peco.

Novembra so se odnosi še bolj zaostrili. CSK je zahteval, da se kudovci z vso opremo konec novembra izselijo. Tako so kudovci preselili večino dokumentacije in opreme na tri lokacije. »Od 30. novembra 2017 nam je kljub predhodnim najavam onemogočen dostop v stavbo in s tem delovanje. Onemogočen nam je dostop do pošte. Poiskali smo pravno pomoč in vložili tožbo, s katero izpodbijamo veljavnost kupoprodajne pogodbe. Januarja smo vložili tudi tožbo za motenje posestne pravice ter se obrnili na odvetnico, ki zastopa DON-SOL d.o.o. Ni bilo odgovora. DON-SOL in CSK ne pristaneta na noben dogovor, na nikakršen kompromis. Le obtožbe, grožnje in razna ustrahovanja, obiski policije, menjave ključavnic,« je Peco, ki skuša zaplete reševati na miren način, z dogovarjanjem, opisal nastalo kaotično situacijo.

Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon je bila ustanovljena kot mrežna organizacija v podporo samoniklim prizoriščem, skupinam in posameznikom. Seveda pa bataljon nima sredstev, da bi odločevalce prisilil ravnati razumno. »Kot slaba vest odločevalcem vsakokrat serviramo, da je delež javnih sredstev za dejavnosti samoorganiziranih skupin in posameznikov (NVO) pri nas sramotno nizek. Najnižji daleč naokrog, za več kot trikrat manjši od evropskega povprečja in vsaj enkrat manjši od svetovnega. Bataljon redno javno opozarja oblastnike (od lokalnih do kontinentalnih) na vedno bolj nevzdržen položaj (od oblasti in ekonomskih interesov neodvisnih) samoorganiziranih skupin pa tudi posameznikov,« je dejal Peco in dodal, da Bataljon javno aktivno podpira in solidarizira z onimi, ki so na udaru. Običajno takoj premakne frontni sedež ustanove v/na ogroženo prizorišče. Poleg ostale podpore je bataljon, denimo, v KUD-ovem primeru še jeseni 2016 neuspešno nadlegoval odločevalce s pobudo, da bi KUD ob podpori sredstev iz Evropske zveze ohranili tako, da bi vanj umestili (verjetno edinstven) muzej samoniklih prizorišč. Ta bi poleg arhiviranja, dokumentiranja, izobraževanja (in javnega prikazovanja dejavnosti samoniklih prizorišč) v muzeju ohranil tudi KUD-ove dejavnosti, kot neke vrste živi eksponat.

Peco je povedal, da mačehovski, uničujoč in za skupnost dolgoročno škodljiv odnos odločevalcev do samoniklih prizorišč, organizacij, skupin in posameznikov ni nekaj novega, saj ga lahko s pomočjo dokumentacije spremljamo od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja. Poleg raznih pritiskov in prisil je (bil) najpogosteje uporabljan instrument odtegovanje subvencij. »Relativno svež trend radikalnega zaostrovanja razmer z novimi manipulativnimi tehnikami in prijemi lahko spremljamo nekje od leta 2011, ko je kranjska občina zatavšala in na pobudo zasebnika vrgla na cesto kranjski AKD Izbruh. Eden zadnjih nam znanih tovrstnih posegov se je lani zgodil v občini Kamnik. Društvo Priden možic, znano tudi kot organizator Kamfesta, je leta uspešno in zagnano upravljalo tudi kamniški kulturni dom. Kljub temu je občina ustanovila javni zavod za te namene in ponujala službe dotedanjim akterjem. Podobna zgodba se je zgodila v Kopru, kjer je lokalna oblast po dobrega četrt stoletja vrgla na cesto izjemno referenčen in uspešen Mladinski, kulturni, socialni, medgeneracijski, multimedijski in muzejski center. Prostore so oblastniki sterilizirali in jih namenili za mladinski center, ki ga v sklopu javnega zavoda vodi od občine ustoličena direktorica. Neformalizirani in neformalni so še bolj izpostavljeni nenadnim udarom oblasti in lastnikov kapitala, na primer novomeški Sokolc, ljubljanski Rog, mariborski Kino Udarnik …,« je najranljivejše akterje naštel Pelicon ter dodal, da trend ni omejen na polje mladine ali kulture. Podobna ravnanja in pristop je očiten pri metanju na cesto nevladnega upravljalca koprskega zavetišča za živali; drug primer je, denimo, ljubljanska hiša Hospic. V obeh primerih so upravljanje prevzele (profitne) gospodarske družbe v službi in lasti občine. »Ta vse bolj brutalen, neobčutljiv, tudi zaničevalen odnos odločevalcev do samoniklih prizorišč, organizacij, skupin in posameznikov je nesporen pokazatelj pospešene demontaže civilizacijskih pridobitev skupnosti. Sodobna oblast v službi privatnega interesa pospešeno demontira in zapira vrata v (še znosen) jutri, ki mu bo sledil pojutrišnjem,« se je prosto po Marku Breclju izrazil Peco in pristavil, da je glede na dogajanje v zadnjih mesecih in zaostrovanje konfliktne situacije zelo majhna verjetnost, da bo KUD izpeljal Trnfest 2018.

Poleg novomeškega Sokolskega doma je trenutno najbolj aktualna evikcija (ven metanja) cerkljanskega samoniklega prizorišča MC C.M.A.K. To mladinsko, kulturno in gostoljubno samoniklo prizorišče že enaindvajsetih let deluje na začasnem naslovu, kar pomeni, da celotno omenjeno obdobje deluje v prostorih, ki ne nudijo stalnosti in s tem onemogočajo načrtovanje programa in aktivnosti za več kot nekaj let vnaprej. C.M.A.K. se je v razponu enaindvajsetih let selil dvakrat; tokrat mu za vrat diha tretja evikcija. »C.M.A.K. je v svojih 21 letih delovanja lokalni skupnosti dal neprešteto kulturnih dogodkov, mladim je nudil prostore in različno tehnično opremo, s pomočjo katere je prve korake naredilo nezanemarljivo število ustvarjalk in ustvarjalcev na različnih področjih kulture oz. umetnosti. Prav tako je bil skozi vsa ta leta C.M.A.K. pomembno vozlišče različnih idej, poleg tega pa je z različnimi aktivnostmi mlade tudi informiral o aktualnih tematikah in omogočal prostor za socializacijo. Predvsem slednje se premalokrat poudarja, sploh v današnji dobi individualizacije,« je povedal uporabnik C.M.A.K.-a Matjaž Peternelj in dodal, da v C.M.A.K.-u niso omejeni zgolj na prostore mladinskega centra, pač pa so program in aktivnosti v teh letih izvajali tudi na drugih lokacijah. Lep primer je tabor Karajžewc (letos 10 leto), ki poteka v naravi ob reki Idrijci, ali festivala Cmakajne (letos 20 leto) in Deuje babe (letos 6 leto), ki poleg dogajanja v matičnih prostorih svoj program realizirata tudi na drugih kulturnih prizoriščih po Cerknem oziroma na prostem.

Odnos občinske strukture do mladinske, samonikle in alternativne kulture v Cerknem je prav tako mačehovski. To pokaže že prostorska problematika, ki je že od nastanka občine stalna spremljevalka (pre)mnogih mladinskih in kulturnih društev, tudi C.M.A.K.-a. »Ne rečemo, da podpore v smislu financ ni, saj se lahko javljamo na razpise, ki prinesejo nekaj sredstev. Da smo prišli do tega, je bil potreben dve desetletji dolg boj, ki so ga z občinskimi mlini na veter bojevali posamezni v Cerknem dejavni kulturniki in kulturnice. Zaradi tega boja imamo zdaj boljše finančne pogoje za mladinsko in kulturno udejstvovanje kot v nekaterih sosednjih občinah, recimo v Tolminu ali Železnikih. Lahko rečemo, da lokalna oblast tolerira mladinsko kulturno samoniklo udejstvovanje, saj se zaveda, da je C.M.A.K. tudi neke vrste tampon za nezadovoljno in včasih fatalistično mladino. Nikoli pa oblast ne bo razumela pomena te kulture za lokalno skupnost in širše niti je ne bo poskušala razumeti. Zanjo smo bolj ali manj strošek v proračunu,« je povedal Peternelj.

Še do pred kratkim je cerkljanskemu samoniklemu prizorišču grozila izselitev, toda rušenje Tinčkove bajte, kjer MC C.M.A.K trenutno domuje, je bilo prestavljeno za leto dni. »Odložitev pozdravljamo, saj se je s tem pridobilo nekaj časa za dokončno rešitev prostorske problematike, s katero se MC C.M.A.K. sooča od njegove ustanovitve leta 1997. Že napovedani program in aktivnosti našega mladinskega centra bodo tako do nadaljnjega tudi uradno potekali nemoteno in po prvotnih načrtih,« je Matjaž že z mislimi pri praznovanju 21. obletnice, ki bo potekala v soboto, 24. februarja. »Če ne dobimo ustreznih prostorov, nam grozi brezdomstvo. Z brezdomstvom pa pade v vodo tudi velika večina programa in aktivnosti, kar posledično v najboljšem primeru pomeni izgubo, v najslabšem pa tudi vračanje sredstev različnim financerjem. Poleg tega bi brezdomstvo pomenilo velik udarec v obraz tukajšnje mladine in kulturnega, informacijskega, socialnega itd. dogajanja na splošno. Ne da bi se hvalili, a dejstvo je, da smo tako v občini kot v regiji eno najbolj dejavnih prostovoljskih društev,« je dejal aktivist Peternel ter dodal, da se je pri tej problematiki izdatno zavzela Ustanova Pohorski bataljon. »Angažirala se je na način, ki je bil v danem trenutku najboljši in z naše strani tudi najbolj zaželen, saj je izjavo za medije podal Marko Brecelj. Znotraj UPB-ja so tudi posamezna samonikla prizorišča izrazila podporo. To nam je dobro delo, saj smo vedeli, da nismo sami. Najbolj pa nas je pri tem razveselila konkretna ponudba za pomoč pri pisanju razpisov,« je dejal Peternelj.

Etatizacija mladinskega polja se je zgodila tudi v sosednjem Tolminu. Zveza MinK, ki je znana tudi po kuriranju Kreativnega tabora Sajeta, najstarejšega ter avtohtonega festivala na tolminskem Sotočju, ki povezuje različne ustvarjalne prakse in izkušnje, od katerih osrednje mesto zavzema glasba različnih zvrsti, kot so elektronika, jazz, rock, etno, klasika, eksperiment in druge domače in tuje produkcije bolj ali manj z obrobja, je z začetkom letošnjega leta občutila marsikje že znano negativno prakso, ko občina ustanovi javni zavod ali pa polje mladinskega delovanja vključi v že obstoječega. Zveza MinK (prej Zveza tolminskih mladinskih društev) je od leta 2002 upravljala s prostori nekdanjega zaklonišča, kjer domuje MMC MinK, od 1. januarja 2018 pa je postala zgolj eden od uporabnikov prostorov, ki so prešli v upravljanje Zavoda za  kulturo, šport in mladino občine Tolmin. »Od takrat Zveza Mink nima zagotovljenega financiranja za redno delovanje s strani lokalne skupnosti. Smo v pričakovanju razpisa za t. i. mladinske dejavnosti, za katerega se še ne ve, kdaj bo javno objavljen. Vsak dogodek ali koncert v MMC MinKu se z letošnjim letom za Zvezo začne s cca. 300 EUR stroškov za varovanje ter ostalo, kar pritiče organizaciji. Kar pomeni, da se bo klubski program Zveze izvajal po finančnih zmožnostih in odvisno od pripravljenosti aktivistov na prostovoljstvo v dani (zamegljeni) situaciji,« je zaključil Janez Leban, predsednik Zveze MinK.