Majhna, nepovezana, a izjemno prepletena glasbena scena naj postane konkurenčna!

Jan Kozlevčar – Kozel je po poklicu knjižničar, dela v eni od ljubljanskih knjižnic, izdatni del prostega časa pa posveča glasbi. Je muzičist samouk in nekdanji član stonerrokovske zasedbe Carnaval, od leta 2013 pa deluje v triu Jegulja, ki igra zmes stoner rocka, metala in psihedelije.

Kozla marsikaj žuli, do domače glasbene scene goji zamero, in to tudi javno pove. »Res je. Govorim čez glasbenike, na družabnih omrežjih in v živo. Sprva jim povem v živo, ker pa ponavadi to spregledajo, jim še javno razložim na Facebooku; s tem pa sem si pridobil preveč sovražnikov, ki so me narobe razumeli. Prav zato bom konec januarja organiziral miting. Vse se je pričelo iz zajebancije. Na začetku sem se delal norca; glede na to, da jaz pljuvam po drugih, lahko zdaj pridem, da v živo oni popljuvajo mene. Delam se norca, a tudi resno mislim. Prizadeti glasbeniki lahko na dogodku čez mene povejo vse, kar hočejo. V zameno pa jim bom zastavil nekaj vprašanj, saj sicer ne morem od skoraj nobenega glasbenika dobiti odgovora na vprašanje, kako dela muziko, kako razmišlja ... Sprva samega dogodka nisem resno jemal, potem pa sem zavoljo ogromnega odziva zadevo resno zastavil,« je Kozlevčar opisal genezo dogodka, ki se bo zgodil v nedeljo popoldan. Termin je namenoma tako izbran, saj imajo takrat glasbeniki največ časa.

Jan, ki je dogodek poimenoval Muska = drek, je povedal, da naslov nima nobene zveze s kosovelovskim pridihom Konsa 5. Namenjen je vsem tistim, ki jim ni do udeležb delavnic v uradnih prostorih. »Na alter rock metal sceni, kjer delujem, prevladuje kaos. Toda ljudje imajo radi musko in vidim, da bi radi iz tega nekaj naredili. Ideja je ta, da se privabi glasbenike in ljubitelje glasbe, ki ne obiskujejo sterilnih delavnic in predavanj,« je Kozel, ki meni, da smo v Sloveniji razvajeni, saj imajo glasbeniki marsikje v tujini slabše pogoje, označil svojo ciljno publiko, ki je sploh nič ne zanima. Toda ugotovil je, vsaj glede na velik odziv, da očitno jo zanima. Ravno to je Kozlevčarjev cilj: da se prebijejo obrambni zidovi med glasbeniki ter da pričnejo medsebojno več sodelovati in predvsem bolje komunicirati. »Na debati ne bom jaz glaven, bom pa vsekakor nadzoroval, da ne bi eskaliralo zgolj v neko pametovanje ali medsebojne konflikte. Želim rezultat v samoorganizaciji, konec koncev ne izključujem možnosti ustanovitve sindikata, ki bo skrbel za glasbenike in sceno alternativnega obrobja.«

Kozlevčar je na krstno izvedbo povabil izkušenega glasbenega aktivista Mitjo Hlupiča, nosilni steber eksperimentalne in impro scene v Bistrici ob Sotli, ki je dolga leta deloval tudi v mariborski Pekarni. »Ta scena je odrinjena, še posebej tudi zato, ker je fizično ob meji. Mitja ima vizijo in elan, toda ponavadi, ko nastopam pri njem, nimava časa za konstruktivno debato; zato sem na dogodek povabil njega in njegovo ekipo. Sam Metelkovo vidim kot dokaj privilegiran center, ki bi lahko bolje pomagal šibkejšim glasbenim scenam na periferiji.«

Kozel bo spregovoril tudi o frustracijah, ki nastanejo ob slovesu od benda, saj je bil po tretji plošči skupine Carnaval primoran oditi. »Nisem še predelal odhoda iz Carnavala, ni pa nobenih zamer. Letos sem bil na Baraka festu, ki ga organizirajo skoraj vsako poletje v Zalogu; ob snidenju je bilo obojestransko veselje. Moj problem je, da sem ob odhodu izgubil status glasbenika,« je povedal Kozel, ki ni imel v mislih institucionaliziranega statusa kulturnika pri Ministrstvu za kulturo, temveč status glasbenika, ki mu ljudje zaupajo. »To me je razžiralo, saj sem izgubil možnost za zaupanje. Začel sem igrati bizarno in protislovno igro, ko sem udrihal čez Carnaval. Izbral sem igro čudaka! Strah me je bilo, da glede na to, da sem letel iz benda, glasbeniki v prihodnosti ne bodo hoteli sodelovati z mano. Na srečo se je krog obrnil in sem si spet pridobil zaupanje,« je dejal Kozel ter pristavil, da je njegova nekdanja skupina s prihodom kitarista Vitje Balžalorskega pridobila na kvaliteti, toda po njegovem mnenju so izbrali povprečno in brezvezno stonersko pot. Kozel tudi do ostalih slovenskih skupin ni milosten, saj meni, da je naša glasbena scena slaba. Opozarja na pomanjkanje občutka in razumevanja družbenih kontekstov.

Za nastanek tria Jegulja je najbolj zaslužen Mitja Kralj iz organizacije Kiborg Spužva Büking, ki je Jeguljo sestavil iz članov treh različnih skupin. Fantje so v kratkem času ugotovili, da je njihov glavni adut permanentno nastopanje doma in v tujini. Denimo, v zadnjih štirih mesecih so se na Češkem, Hrvaškem, v Nemčiji in Sloveniji predstavili kar dvajsetkrat. To so izjemno zgovorni podatki. Jan bo delil dragocene izkušnje o pridobivanju nastopov z vsemi tistimi glasbeniki, ki pravijo, da špilov primanjkuje. »Naš honorar znaša 200 evrov, igramo tudi na karte, odvisno od zmožnosti. Če je treba pomagati klubu, pridemo tudi zastonj igrat, saj klubi v Sloveniji komaj preživijo. Strinjam se, potrebno se je it kapitalistično produkcijo, kamor sodijo izdaja albuma, promocija, management ..., toda potrebno je tudi poravnati dolg sceni, ki nas je ustvarila. Prav to bi rad odkrito razjasnil,« je povedal Kozel, ki trenutno požira knjigo Iča Vidmarja (Nova muzika v New Yorku, Studia Humanitatis, 2017) in pravi, da nas čaka podobna usoda, kot jo je doživela newyorška scena. Prav zato se je toliko aktiviral, da bi omilil dokončni propad domače alternativne glasbe. Kozel želi, da bi se iz tega gibanja razvila serija izobraževalnega sistema debat in delavnic. »Delovanje moje skupine je odvisno od celotne scene, drugi glasbeniki vplivajo, kako sem jaz dojet. V Sloveniji je scena majhna, nepovezana, toda izjemno prepletena, vsak vpliva na vsakogar ... Rad bi, da postane scena konkurenčna, saj so pogoji za nastopanje dobri,« je zaključil Kozlevčar.