26.11.2017
Marina in Argentina
Slovenska pianistka in glasbena pedagoginja Marina Horak je velik del življenja preživela v tujini, kar pomeni, da je povsod domača, čeprav je njen dom trenutno rojstna Ljubljana. Septembra letos se je odpravila na turnejo v deželo, v kateri živi ena največjih slovenskih izseljenskih skupnosti, v Argentino.
Slovenska pianistka in glasbena pedagoginja Marina Horak je velik del življenja preživela v tujini, kar pomeni, da je povsod domača, čeprav je njen dom trenutno rojstna Ljubljana. Marina se kljub svetovljanstvu zaveda, da imamo tudi »majhni narodi« velike umetnine, ki jih je vredno predstaviti širnemu svetu, ki večinoma pozna le umetnost »velikih narodov«.
Marina se je septembra letos, med drugim tudi s tem namenom, odpravila na pot v deželo, v kateri živi ena največjih slovenskih izseljenskih skupnosti, v Argentino. Tam se je v dobrih dveh tednih predstavila v vlogi koncertantke in predavateljice oziroma mentorice mojstrskih tečajev za mlade glasbenike. Posebno vrednost daje njenemu gostovanju repertoar, s katerim je nastopala. Na njeno pobudo je tako veliko ušes sploh prvikrat slišalo dela slovenskih skladateljev, kot so Mihevec, Škerjanec in Matičič, na katere smo upravičeno izredno ponosni.
Marina je o tej izkušnji spregovorila po tem, ko so se vtisi nekoliko polegli in se kot svojevrsten album povezali v potopisno celoto.
Kako to, da te je pot peljala v daljno Argentino? Kakšen je bil namen gostovanja?
Pred tremi leti me je prijateljica, flavtistka Ana Ligia Mastruzzo, povabila, naj nastopim na Konservatoriju za glasbo Manuela de Falla v Buenos Airesu, kjer deluje kot organizatorka dogodkov. Iz te najine vezi so se s časom rojevale nove povezave. Na primer, pianistka Ivana Marija Vidović, moja prijateljica iz Dubrovnika, me je povezala z argentinsko pianistko Monico Zubczuk s Konservatorija za glasbo Julliana Aguirra v Buenos Airesu. Skupaj sva pripravili koncert, posvečen Schumannu: igrali sva vsaka polovico recitala, ona Karneval, jaz Kreisleriano. Z Danielom Goldsteinom, ustanoviteljem in predsednikom mednarodne fundacije El Sonido y El Tiempo, me je povezal kolega violončelist Miloš Mlejnik. Prek te fundacije sem nastopila kar trikrat: v Buenos Airesu, na festivalu Septiembre musical v Tucumanu ter v čudovito intimnem ambientu kluba Amigos de la Musica v kraju Concepción del Uruguay, kjer so me dočakali krasni, hvaležni poslušalci in star, a inspirativen Bösendorferjev klavir. Vsakič sem igrala svoj spored Slovanskih plesov in sanjarjenj, s katerim sem 16. avgusta letos nastopila tudi na festivalu Poletje v Stari Ljubljani. Na tem sporedu so med drugim ena izmed Chopinovih Mazurk, Dumka Čajkovskega, Preludiji Szymanowskega, poseben poudarek pa je na delih naših, torej slovenskih in nekdanjih jugoslovanskih skladateljev. Poleg »moje« Škerjančeve Sonate so to še Matičičevi Groteskni plesi, Sedem balkanskih plesov Marka Tajčeviča, čudoviti Nokturno hrvaškega romantika Ferda Livadića in Pièces caractéristiques Jurija Mihevca, ki je sploh ena posebnost – Slovenec, ki se je gibal v pariških salonih Chopinovega časa.
Njegova dela si na neki način odkrila in jih tudi posnela za ZKP RTV Slovenija. Kako so poslušalci sprejeli ta repertoar, še posebej slovenske in hrvaške skladatelje?
Teh skladateljev v Argentini seveda ne poznajo. So pa bili zelo dobro sprejeti. Seveda, to je zelo všečna in kvalitetna muzika. Začutila sem, da se jih je celotni repertoar dotaknil, še posebej pa globina Škerjančeve sonate in prikupnost Matičičevih plesov. Kontakt s publiko je bil prijeten. Na vsakem koncertu sem za uvod predstavila naše skladatelje, naj se pohvalim, kar v španščini!
Kako si bila na splošno sprejeta?
Na vseh koncertih sem se dobro počutila. Vsi so izredno prijazni, kolegialni – takšne dobrodošlice, torej v tako intenzivni formi, še nikjer nisem doživela. Argentinci imajo navade, ki jih prej nisem poznala. Recimo to, da se že ob prvem stiku objemajo, takoj ko se predstavijo. In to ne glede na »rang« ljudi, ki se spoznavajo. Pri njih to ni le gesta, temveč začutiš, da je iskrena dobrodošlica. Nekako hecno se mi je zdelo sredi tega kastiljsko govorečega okolja srečati Slovence, ki povrhu govorijo različna narečja, pač glede na rojstne kraje svojih prednikov pa glede na to, koliko rodov so njihove družine že v Argentini. Med izseljenci vsekakor vlada toplo vzdušje. Pa tudi sicer. Po koncertih in mojstrskih tečajih so se druženja nadaljevala neformalno, to je bilo kar nekako naravno. Pletli smo prijateljske vezi, debatirali o glasbi, življenju glasbenikov tukaj in tam, o možnostih sodelovanja ... »Upamo, da spet prideš!« je bil stavek, ki sem ga slišala praktično povsod. Z enako dobrodošlico me je sprejela slovenska veleposlanica Jadranka Šturm Kocjan, ki sem jo spoznala med svojim obiskom v Argentini. Gospa je izredno skromna, direktna, iskrena in predvsem človeška in zdi se mi, da več kot zgledno predstavlja Slovenijo v Argentini.
Torej si zares veliko doživela med obiskom in predvsem spoznala veliko ljudi. Koliko pa ti je uspelo spoznati kraje, ki si jih obiskala?
Pravzaprav sem se bolj malo turistično udejstvovala. Nisem naredila veliko fotografij. Raje se sprehajam, da začutim okolje in mestni utrip. Sem pa si ogledala Centro cultural Kirchner in šla na vodeni ogled Teatra Colón – neverjetna stavba! Ampak večino časa sem raje posvetila starim in novim prijateljem ter seveda glasbi.
Poleg kar sedmih koncertov si izvedla še nekaj mojstrskih delavnic. Kako so potekale, kje je bil njihov fokus in s kakšnim namenom si jih vodila?
Na mojstrskih delavnicah nikdar nič nočem, ne zastavljam si ciljev vnaprej, ampak se prilagodim. Potek in vsebina sta odvisna od tega, kdo so udeleženci, kdo kaj s seboj prinese, kdo kaj potrebuje ... Fokus je vedno konkretna glasbena misel, povezava med umom in telesom, ki jo glasbenik potrebuje za to, da lahko muzicira, se izraža skozi glasbo. Zato vedno delamo na sproščenosti uma in telesa in njuni povezanosti. To je veliko bolj konkretno, kot se morda zdaj sliši. Lahko bi rekli, da so moje delavnice vedno nekako široko zastavljene; nenazadnje se jih je tudi tokrat udeležil širok nabor glasbenikov različnih starosti, na različnih stopnjah glasbene poti ...
Tem delavnicam oziroma tej metodi praviš Dimenzije izvajanja. Si pa izvedla še eno zanimivo delavnico z nekoliko ožjo temo, kajne?
Ja, Dimenzije sem izvajala na obeh konservatorijih v Buenos Airesu, na katerih sem gostovala, na Manuelu de Falla in Jullianu Aguirru. V organizaciji fundacije El Sonido y El Tiempo pa sem oblikovala še eno drugačno delavnico, za pianiste, z aktivnim sodelovanjem študentov in predavanjem oziroma pogovorom. Ukvarjali smo se z belcantom v klavirski igri, se pravi z elementi operne glasbe, npr. melodijami in okraski, ki jih najdemo tudi v sočasni klavirski literaturi. To se še prav posebej lepo da delati na primeru skladb Mihevca, ker so oblikovno preproste in pregledne, vsebujejo pa veliko primerov oziroma elementov belcanta.
Ta intervju ni edini, ki si ga opravila v sklopu argentinske turneje, drži?
Res je. Za argentinski nacionalni radio sem se med svojim obiskom pogovorila z novinarjem Mirkom Vasletom za oddajo Okence v Slovenijo. To je oddaja v slovenščini, namenjena našim izseljencem.
Kakšne načrte imaš, se morda obeta kakšno zanimivo potovanje oziroma gostovanje? Ali pripravljaš še kakšen koncert v bližji prihodnosti?
Zaenkrat lahko rečem, da se bom spomladi ponovno odpravila v Združene države. Sicer pa je podobnih planov in obljub veliko, če se bo kaj od tega uresničilo, bom imela zares veliko dela, ki se ga zelo veselim!
Odzivi:
»Ponovno izražam veselje, da sem imel priložnost spoznati tvojo veliko umetniško osebnost, ki se je pokazala v tvojem stiku z menoj osebno in tudi z ostalimi, s katerimi si sodelovala v naši inštituciji, prav posebej pa na dogodku En slovenski dan. Na tem dnevu smo lahko slišali vtise učencev in ostalih sodelujočih, ki menijo, da si jih zelo obogatila. Kar zadeva delavnice z našimi študenti, moram priznati, da sem se kot pianist močno identificiral s tvojimi namigi in načinom, kako vplivaš na razmišljanje glasbenikov ter na spremembe v njihovem muziciranju. Do konca dneva smo uživali v tvojem čudovitem dotiku na klavirju, tvoji umetniški pojavi in izbranem repertoarju kot kroni dogodka. Izvrsten in bogat je tvoj repertoar, ki je razkril vse glasbene sloge od Chopina do naših dni, in to v izvedbah, ki so tehnično in umetniško brez primerjave. V upanju, da te bomo lahko še kdaj gostili med nami in uživali v tvojih predavanjih in koncertih, te prisrčno pozdravljam!«
Daniel Goldstein, La Fundacion el sonido y el tiempo internacional
»Marina Horak nas je vse prevzela s svojim obiskom. Kot umetnica z izjemno muzikalnostjo in globino interpretacije. Kot učiteljica z velikim znanjem, senzibilnostjo in izkušnjami.«
Monica Zubczuk, Conservatorio de musica Julian Aguirre
»Bil sem na dveh koncertih Marine Horak in na mojstrskem tečaju. Tako Schumann kot slovanski spored sta bila odlična, posebno zanimivo odkritje pa je bil Mihevec. Pri poslušanju Marininih izvedb (in to je nekaj, kar se na posnetkih težko sliši) sem občutil tisto globino, povezavo med skladbo, glasbilom in izvajalcem, ki presega tehniko in je pogosto bolj pomembna kot sama spretnost pri izvajanju. Zanimivo se mi je zdelo tudi, kako so študentje izboljšali svoje izvedbe po Marininih smernicah, ko je nastopila v vlogi mentorice.«
Rok Fink, Radio Argentina
http://svobodnaslovenija.com.ar/marina-horak/
Spletna stran Svobodna Slovenija / Eslovenia libre, reportaža, Rok Fink