MENT – petek, 3. dan

Zadnji del konference na MENT-u je odprla razprava o glasbenih medijih danes, njihovih transformacijah, vlogi v glasbeni industriji in nenazadnje o njihovem obstoju. Na njej so sodelovali Jan Clausen (Factory 92, DE), Daniel Koch (Intro Magazine, DE), Michael Luger (They Shoot Music, AT), Lenart J. Kučić (Delo, SI), pogovor pa je moderiral Izak Košir, ki je med drugim sodelavec Odzvena. Glasbena medijska krajina se je z novimi tehnologijami bistveno spremenila, prednost pred ustaljenim specializiranim tiskom pa so dobili digitalni mediji, ki zaradi svoje hitrosti in multimedijskega pristopa lažje nagovarjajo širše občinstvo. Tu je seveda še močna blogosfera, medtem ko se tiskani mediji še vedno iščejo v formah svojih vsebin. Če se obrnemo k spletu, tam vladajo socialna omrežja, spletni radii, broadcasti, stream servisi ipd. Na radijskem področju prihajajo v ospredje bolj agilne in progresivne spletne radijske postaje, ki pa po svojih oblikah in žanrih ne odstopajo od klasičnih radijskih vsebin. Kar se tiče glasbenih medijev na spletu, ti počasi dobivajo primat, vsaj kar zadeva vizualno predstavljanje glasbe, prenose koncertov, videospote, in morda napovedujejo novi val vizualizacije glasbe (tudi ob uporabi virtualne realnosti ...), podoben, kot smo ga prej doživeli z MTV-jem. Vsekakor se na spletu odvija zanimiv prelom, ki v sferi glasbe iz hitre potrošnje prehaja k vsebinam, ki potrebujejo daljšo pozornost. Na neki način v glasbenih medijih na spletu nastaja potrošnja glasbe dveh hitrosti.

Na predstavitvi Belorusije iz prve roke sta nas s to relativno slabo poznano državo seznanila Dmitrij Bezkorovainji in Natalija Kunitskaja. Dmitrij je ustanovitelj neodvisne spletne strani Experty.by in se od leta 2013 ukvarja z mednarodno promocijo beloruske glasbe; je namreč predstavnik festivalov Tallinn Music Week, Music & Media, Moscow Music Week in MENT Ljubljana v Belorusiji. Natalija Kunitskaja je beloruska producentka, skladateljica in pevka na elektro-pop sceni. Predstavitev je povezoval John Robb, glasbenik in publicist, ki je skoval oznako »britpop«. V poučni predstavitvi smo izvedeli marsikaj novega o tej deželi, se poučili o pestri beloruski glasbeni sceni ter se seznanili s cenzuro, ki jo izvaja režim predsednika Lukašenka. Ni pa vse tako črno-belo, saj so tam lansko leto nastopila eminentna imena s svetovne glasbene scene, kot so Robbie Williams, Linkin Park, Imagine Dragons idr. Beloruske skupine, dve sta včeraj nastopili na Metelkovi, v tujini nastopajo predvsem na ozemlju baltskih držav in v Rusiji. Po besedah Bezkorovainjija se konec letošnjega leta v Minsku obeta izvedba prvega showcase festivala, kjer se bodo predstavile tudi slovenske skupine.

Na osrednjem intervjuju je gostoval legendarni Martin Elbourne, ki je kot študent na bristolski univerzi koncerte začel organizirati v poznih sedemdesetih letih. V začetku osemdesetih sta skupaj s Petrom Gabrielom organizirala prvi festival WOMAD. Leto kasneje se je preselil v London, kjer je skrbel za skupini The Smiths in New Order ter začel svoje dolgotrajno sodelovanje s festivalom Glastonbury. V devetdesetih je postal glavni booker tega eminentnega festivala. V zadnjem desetletju je svoje bogate izkušnje širil na različnih festivalih v Kanadi, Indiji in Avstraliji. Intervju je vodila njegova asistentka Dijana Lakuš, ki se v Londonu ukvarja z menedžmentom in organizacijo koncertov in glasbenih festivalov.

Okroglo mizo Expresno iz YU je vodila hrvaška producentka Maja Valjak Nagy, ki organizira nastope glasbenikov in zasedb, kot sta Rundek Cargo Trio in Sassja. V debati, ki se je vrtela okrog težav, ki jih imajo glasbeniki s področja nekdanje Jugoslavije, ko se prebijajo na mednarodno glasbeno sceno, so sodelovali organizator jazz in etno godb Bogdan Benigar, vsestranski Login Kočiški in že omenjena Dijana Lakuš. Ugotavljali so, da izražanje v domačem jeziku ni prepreka, temveč kvečjemu prednost. Vodja etno festivala Druga godba Bogdan Benigar je dejal, da bi, denimo, petje žanra sevdah v angleškem jeziku pri tujcih izpadlo smešno. Dijana je pritaknila, da se srbska zasedba Repetitor izraža v domačem jeziku, a jo tujci vseeno sprejemajo z velikim odobravanjem, in sicer zaradi energije, ki je oddaja. Tudi Login se je strinjal s tem; zasedba Dubioza Kolektiv, ki jo zastopa, namreč svoje albume izdaja v kolobarjenju med angleščino in srbohrvaščino in tako naprej. Vsi so soglašali, da je treba za uspeh v tujini trdo delati, kar pri nas na tem področju ni tako samoumevno, prav tako je nujno dobro timsko delo med managementom, založbo in booking agencijo.

Ni skrivnost, da ni veliko bendov, festivalov, menedžerjev in založb iz držav nekdanje Jugoslavije, ki bi jim uspel preboj na mednarodnem nivoju. Treba je razmisliti, kaj so glavni vzroki za to, kaj so poglavitne pomanjkljivosti in kakšne spremembe bi bile potrebne, da bi se stanje popravilo. Treba se je ozreti tudi k primerom uspelih zgodb in na podlagi teh zgledov načrtovati dolgoročno strategijo, da bo zgodb o mednarodnem uspehu več.

Zadnje, tretje dejanje druge izvedbe festivala MENT je utrdilo misel, ki se je oblikovala po prvih dveh koncertnih večerih, in sicer, da so v tem času na tem poligonu domači bendi in projekti precej bolj prepričljivi od tujih gostov. In pri tem prednost domačega terena ne igra nobene posebne vloge! Zgolj na podlagi nekaj malega preverjanja in povpraševanja sicer ni mogoče podati zanesljivega odgovora, zakaj je tako. Težko je tudi realno oceniti, kakšno kilometrino imajo za sabo tuje skupine v svojem izvornem okolju in kako uspešno so tam uveljavljene, toda dejstvo ostaja, da smo z izjemo Repetitorja (ta bend smo že čisto posvojili, John Robb pa se je celo spraševal, ali ne gre za trenutno najboljši kitarski bend v Evropi) največ videli in slišali od glasbenikov s slovenskim predznakom. Kar je zagotovo odličen podatek za urednike, ki bodo morali po novem loviti od zgoraj predpisane kvote. Kolikor je v tem stavku (priznam) cinizma, toliko je v njem tudi praktične resnice, za katero pa sem prepričan, da se ne bo udejanjila na radijskih frekvencah. Zato bomo njihov razvoj in raziskovanje abstraktnih resnic povečini bržkone »prisiljeni« še naprej samoiniciativno spremljati na robu.

Čast gostov so vendarle reševali predvsem Latvijci iz The Big Bluff. Njihova muzika je sicer daleč od izvirnosti, a nas je ekipa s svojim neobremenjenim »themovskim« blues'n'rollom spomnila na zlate čase pub rocka, kjer prostor (SEM) odigra ključno vlogo pri podajanju dinamičnih muzik »iz pete«. Vrvež okoli članov skupine je prišel še kako prav; kar pa je bil, tako se vsaj zdi v tem trenutku, tudi njihov največji ali celo ključni domet. Med publiko že od nekdaj svojo novo religijo podajata gastrbajtarja It's Everyone Else, njuno razmišljanje se v tem pogledu v času bivanja v tujini ni spremenilo. Brez usmiljenja sta podala obogateno vizijo »nove glasbe«, ki intenzivno črpa iz prožnega bazena industriala in noisa ter meje znosnega širi v vse tri dimenzije. Njun performans prihaja od znotraj in se med publiko tja tudi zareže, v drobovje. In tako ne gre drugače, kot da množico glasb uživamo skupaj z njima in med njima ter se na ta način sinhroniziramo s poplavo zvočnega hrupa, ki razbija številne predsodke do nekoliko bolj ekstremnih glasbenih oblik. V ta krog bi lahko, četudi je njegovo izhodišče povsem drugačno, umestili tudi disko kabaretski nastop litvanskega dvojca Beissoul & Einius. Kar je sprva delovalo zelo bizarno, je kmalu dobilo prepričljiv koncept, ki ga je v začetku osemdesetih v podtalju Soha udejanjil bend The Soft Cell. Razigrani plesni ritmi v malodane nadrealistični koreografiji razbijajo stereotipe o plehki disko kulturi in njenem enojnem življenju, ko pa nas barva vokala spomni še na Rolanda Gifta in Stuarta Staplesa, postanejo njuni mehanični disko ekscesi še bolj neustavljivo privlačni.

Čao Portorož je skupina, ki je znova dokazala, kako pester, prožen in neizčrpen je (bil) bazen novega jugoslovanskega vala in kako blizu je bil smernicam, ki so takrat prevladovale na zahodnih lestvicah. Prav v tem se skriva dvakrat dvorezni meč, ki pa ga zanjo Portorožani sukati s pravo mero rešpekta in vizije. S prepričljivim kolektivnim razigravanjem in brez vsake pretirane nostalgije nagovarjajo zlasti romantično plat spomina za današnjo rabo ter s tem pritiskajo na intimne tipke poslušalstva. V Gromki je zato vladala gneča, kar je krnilo polno doživetje špila. Nasploh sem skozi celo edicijo tokratnega MENT-a opažal, da so koncerti izjemno (pravzaprav pretirano) dobro obiskani. Nujno sem se zato moral vprašati, zakaj tega ne opažam na drugih, nefestivalskih koncertih. Zdi se, da bi bilo treba nekaj ukreniti glede občasne prezasedenosti klubov, da ne bomo pametni potem, ko se bo zgodilo kaj hudega. Od Čao Portoroža bi se lahko veliko naučili Poljaki iz skupine Fismoll. Vzamejo si sicer dovolj akustične svobode, ki se napaja pri bendu Bon Iver, vendar njihove ekspresije po prvem začaranju počasi začnejo bledeti. Vse skladbe namreč gradijo na principu crescenda, kar kaže na to, da v skupini dejansko obvladajo en sam model in v njem prijetno otrpevajo. Potencial Poljaki imajo, glasba ima dovolj volumna, tudi pevec deluje zelo samozavestno, a fantje se bodo morali ne spremeniti, temveč dodati svojemu izhodišču nekaj več domišljije in prožnosti. Upam, da se takrat znova slišimo. Field Studies je v tem trenutku le še eden iz niza neposrečenih klonov Radioheada. Zanimanje budi s tem, ko se predstavlja kot »best band at Glastonbury«, za kar pa mislim, da bo treba Martina Elbourna poklicati na zagovor.

Najboljše sem tokrat prihranil za konec. Skorajda prepričan sem, da bi se z menoj strinjal vsakdo, ki je v petek zavil v Staro elektrarno na dvodelni nastop Tineta Grgureviča alias Bowraina. Tolikšnega števila velikih malih muzik, kot jih je plasiral zlasti v solističnem recitalu za klavir in elektronske »odgovore«, že dolgo nismo slišali na tovrstnih, da ne rečem naših odrih. Oda minimalizmu in intimnim občutkom je bila partitura, ki se je porajala sproti v Tinetovem osebnem krogu, mi pa smo jo lahko lovili le v skicah, drobnih kolažih in njegovem gibanju, vključno z dojemanjem prostora in svetlobe. In vendar je to povsem zadoščalo za to, da smo za trenutek odškrnili vrata v pravzaprav ne tako zapleten svet improvizacije, ki so ji v drugem delu na pomoč prišli bobni in bas in se vpeli v atmosferične klavirske in sintetične intervencije. S tem se je polje prejšnje introspekcije nekoliko razprlo še »javnemu« oziroma bolj odprtemu značaju. Bowrain je eden tistih, ki dokazujejo, da nova kreativna zvočnost danes potuje v smeri obeh ekstremov – proti tišini in čistemu hrupu, vmes pa se je zataknila neproduktivna in (ne)udobna repetitivnost.

Domača skupina Leni Kravac je na ploščadi CUK Kina Šiška izvedla kratko nenapovedano gverilsko akcijo in v mrzlem popoldnevu z balkanskim temperamentom ogrela občinstvo, ki se je nahajalo pred dvorano. Koncertno dejavnost v mali dvorani Kina Šiška pa so načeli domači Jardier in v primerjavi z njihovim nastopom na velikem odru ob boku zasedbe Dan D (ko so jih, paradoksalno na velikem odru stisnili na mali oder) dkazali, da zaenkrat dosti bolje obvladajo dinamiko manjšega prostora, ki da njihovi glasbi potrebno intimnost in prezenten čustven naboj, ki sicer veje iz njihovih umirejnih rockovskih skladb. Zadnji dan festivala MENT je obiskovalcem ponudil novo koncertno prizorišče. V Kavarni SEM je nastopil kantavtor Daniel Vezoja, ki je lani obiskal delavnico FundaMENT, letos pa je že dobil priložnost, da se na festivalu predstavi kot avtor. V Menzi pri koritu je hrvaški indie blueser Bebè na volè bolečino in veselje kitarskega delta bluesa izražal z raskavim glasom v angleškem jeziku. V Gromki je s svojo skupino nastopil Robert Prosinečki hrvaške glasbene scene – lucidni kantavtor Miki Solus, ki je v najboljših časih kot Veliki Žuti preigraval črno-bele tipke klaviatur in male harmonike. Miki je s svojim prepoznavnim zvokom, ki je mešanica punka, rapa in jazza, v kombinaciji z zafrkantskimi in ciničnimi besedili razvnel do konca nabit Klub Gromka. Večino časa, kot že dan poprej, zaradi gneče skoraj ni bilo mogoče vstopiti v Klub Channel Zero, kjer sta se predstavili dve skupini iz Belorusije. Natalija Kunitskaja, ki je dopoldan predstavljala belorusko glasbeno sceno, je nastopila s svojim solo synth pop projektom Mustelide. Beloruske barve je zastopal tudi postpunk trio Super Besse, ki si je ime nadel po francoskem mestu na trasi dirke po Franciji. V istem klubu sta se predstavila še že omenjeni latvijski duo Beissoul & Einius ter avstrijski živi techno duet Austrian Apparel. V Gala hali je po nastopu domačega avdiovizualnega kolektiva Your Gay Thoughts, ki je predstavil novo skladbo, od polnoči naprej potekal sklop Ghostly International Night, v okviru katerega so se predstavili varovanci ameriške neodvisne založbe Ghostly International: Heathered Pearls, Lord Raja in Shigeto. Slednji je s kombinacijo elektronike in živih bobnov ustvaril plesno atmosfero, ki je trajala pozno v noč.