Milko Lazar in Matjaž Drevenšek z gosti na Ljubljanskem gradu

Koncertni cikel Gost z gosti na Ljubljanskem gradu že vrsto let bogati kulturno ponudbo našega glavnega mesta. Letošnjo, peto sezono sta zasnovala saksofonist in univerzitetni profesor Matjaž Drevenšek ter skladatelj in vsestranski glasbenik, multiinštrumentalist Milko Lazar. Za izhodišče sta izbrala svoja glasbila – saksofon, klavir in čembalo, kot prijatelje pa sta povabila k sodelovanju glasbenike, s katerimi bosta lahko združila klasično glasbo z ljudsko, staro s sodobno, barok z minimalizmom, akustiko z elektroniko ...

Zgodbe o glasbi so pogosto tudi zgodbe o prijateljstvu. In ta ni nič drugačna. Mariborčana Matjaž in Milko sta prijatelja že skoraj vse življenje, pravzaprav od srednješolskih dni in časov igranja v bendih Maska, Skakafci ... Zgodba se je nadaljevala. Matjaž je od ustanovitve član Zagrebškega kvarteta saksofonov, zasedbe, ki ji je Milko posvetil veliko svoje ustvarjalnosti. Med drugim je zanj napisal svoj Koncert št. 1, ki je postal ena njegovih najpogosteje izvajanih skladb, delno zahvaljujoč tudi skoraj 100 izvedbam Zagrebškega kvarteta saksofonov. Ista zasedba je skupaj z Orkestrom Slovenske filharmonije krstno izvedla Lazarjev Koncert za kvartet saksofonov in orkester št. 2, in sicer na 14. Svetovnem kongresu saksofonistov leta 2006 v Ljubljani. Pri izvedbi Zgodb o jazzu za kvartet saksofonov in kvintet trobil se je Zagrebškemu kvartetu saksofonov pridružil Slovenski kvintet trobil, in ponovno se je spletlo sodelovanje med Milkom in Matjažem, med hrvaškimi in slovenskimi glasbeniki, med pihali in trobili ... Glasba in prijateljstvo.

Potem sta se po letih sodelovanja kot »skladatelj« in »izvajalec« leta 1999 odločila, da popeljeta glasbeno prijateljstvo na novo raven in se predstavita kot »izvajalec« in »izvajalec«. Matjaž na saksofonu in Milko na čembalu sta spoprijateljila na videz nezdružljivi glasbili v izjemno uspelih interpretacijah Bachove in Händlove glasbe. Ideje v mislih dveh glasbenikov so se razvijale in rasle vse do danes, ko ju vidimo na reklamnih plakatih koncertnega cikla Milko Lazar in Matjaž Drevenšek z gosti na Ljubljanskem gradu.

Kako se je rodila zamisel o tem ciklu?

Matjaž: Rekla sva – narediva spet bend!
Milko: Ja, to se je res zgodilo povsem spontano. Še od omenjenega projekta iz leta 1999 sva razmišljala o tem, kaj še lahko narediva skupaj. Ideja se nama je utrnila ne dolgo nazaj, le nekaj metrov stran.

Z glasbenikoma sem klepetal na sončni terasi kavarne SEM, kjer je verjetno že marsikoga navdihnil pogled na prebujajočo se pomlad v Ljubljani.

Matjaž: Za osnovo sva spet vzela čembalo in saksofon, ideja je bila korespondenca med klasično in ljudsko glasbo, recimo temu »etno in umetno«. Zasedbo je bilo treba obogatiti z dodatnimi zvoki, zato sva takoj imela v mislih številne prijatelje glasbenike, s katerimi sva že sodelovala. V roku ene ure je bil program že sestavljen!

Prvi koncert iz cikla pade na 12. marec, na gregorjevo, »dan, ko se ptički ženijo«. Menda ne bomo takrat priče kakšni poroki na Ljubljanskem gradu?

Milko: Takrat boste skozi improvizacijski dialog slišali združitev klavirja in tolkal. Odkrivala bova novi etno, razkrivala lastni »etno«, tisto osebno, pristno, »ljudsko« izpovednost, ki jo vsak nosi v sebi. Vsak človek je namreč globoko v sebi etno. Ko se naučimo pravil življenja, na to pradavno jedro v sebi v glavnem pozabimo. A kdor se nato ponovno in iskreno poda na dolgo in nepredvidljivo pot iskanja, znova odkriva to skrito jedro v sebi in s tem tudi samega sebe.

Milko Lazar in, ob tej priložnosti, Zlatko Kaučič se bosta predstavila kot avtorja in improvizatorja, ki bosta združila svoja povsem različna glasbena izhodišča ter odkrivala skupno polje – pristno glasbeno izražanje, strast in navdih.

Kaj sledi?

Matjaž: Sledi Cirkuška polka za mladega slona! Naslov za koncert smo si sposodili od Stravinskega.

Gre za koncert, posvečen skladbam, v katerih so elementi plesne in ljudske glasbe srečno postavljeni v okvirje klasične glasbe.

Matjaž: Saksofonskemu orkestru SOS se bo pridružila skupina tolkalcev, študentov ljubljanske Akademije za glasbo in dijakov Umetniške gimnazije Velenje. Slišali boste za to zasedbo prirejena dela Stravinskega in Ligetija pa novitete, ki so jih za to zasedbo in ravno za ta naš cikel koncertov napisali Milko Lazar, Aldo Kumar in Nenad Firšt.

Kaj nam obeta majski koncert?

Milko: Takrat bova z Matjažem povabila akordeonista Luko Juharta, ki bo s svojim glasbilom predstavil nekakšno povezavo med čembalom – brenkalom s tipkami in saksofonom – pihalom z jezičkom. Harmonika namreč ima tipke, zvok pa ustvarjajo jezički. S svojo izraznostjo je torej nekje na pol poti med najinima inštrumentoma.
Matjaž: Tudi tukaj bomo kombinirali staro z novim, čembalo s saksofonom in harmoniko, Bacha z Lazarjem in Kumarjem ...

Potem se pa naslednjič vidimo šele jeseni.

Matjaž: Ja, takrat vam bomo igrali člani Zagrebškega kvarteta saksofonov, pridružil pa se nam bo Milko na klavirju. Poleg minimalističnih del dveh ameriških skladateljev, Elliota del Borga in Philipa Glassa, bomo predstavili Vrt ljubezni hrvaškega skladatelja Berislava Šipuša. Milko je ravno za to priložnost napisal še skladbo za klavir in kvartet saksofonov, ki jo bomo takrat premierno izvedli.

Ta koncert bo prava slika prijateljstva in sodelovanja, o katerih smo govorili. Našli se bodo skladatelji in izvajalci z obeh strani naše vzhodne meje, združeni v glasbi, ki presega vse meje. Tu omenimo, da je Zagrebški kvartet saksofonov ena najstarejših tovrstnih zasedb v Evropi, originalna zasedba namreč skupaj igra že 25 let!

Matjaž: Ja, do sedaj smo že preigrali ves repertoar, napisan za to zasedbo. Zato čedalje raje posegamo po priredbah, kombinacijah z drugimi glasbili ... Za konec cikla pa vas čaka presenečenje! Še sami si zaenkrat ne predstavljamo čisto točno, kako bo.
Milko: Poleg saksofona in čembala bomo imeli še akordeonista Marka Hatlaka, violinista Vasilija Meljnikova in kontrabasista Nina de Gleria. Pridružil se nam bo tudi MC Brane, aka Brane Zorman, z živo elektroniko.

V zvokih nenavadne zasedbe starih in novejših glasbil bomo uživali po tem, ko jih bo prebavil, filtriral in posodobil računalnik.

Kako si torej lahko predstavljamo ta dogodek?

Milko: Zaenkrat še razvijamo njegov koncept, ki bo temeljil na improvizaciji. Vsekakor si lahko predstavljaš en velik crescendo, tako v glasbi kot v splošnem dogajanju na odru.

Je še kaj takega, kar bi lahko povedala o koncertih na gradu?

Milko: Vsekakor smo hvaležni gospe Tatjani Pinoza, ki je strokovna sodelavka za likovni in galerijski program na Ljubljanskem gradu. Ona je prepoznala umetniški in nenazadnje tudi komercialni potencial programa, ki sva ji ga z Matjažem ponudila. Res je treba pohvaliti ekipo z Gradu in njihovo odprtost za sodelovanje in podpiranje kreativnih, manj »standardno« oziroma »šolsko« zasnovanih projektov.
Matjaž: Na podobnih položajih je pri nas bolj malo tako sposobnih in strokovno kompetentnih ljudi, gre za izjeme, ki pa vendarle obstajajo. Podobno dobrodošlico in ustvarjalno okolje smo saksofonisti že pred leti našli v Kulturnemu domu v Novi Gorici, sedaj smo pa veseli podobne podpore še v Ljubljani.