Mrvice spomina – Boško Petrović: mojster vibrafona in mentor generacijam

Boško Petrović (1935–2011) je bil vrhunski hrvaški jazz vibrafonist, skladatelj, glasbeni producent, pedagog in promotor. Rojen v Bjelovaru, je del mladosti preživel v Škofji Loki in Ljubljani, kjer je tudi zaključil srednjo šolo. Glasbeno je svojo pot začel z violino, kasneje pa postal znan kot izjemen vibrafonist v svetu jazza. Njegov sošolec je bil Vinko Globokar, kasnejši svetovno znani pozavnist in inovator sodobne klasične glasbe, ki je še dodatno prebudil njegovo zanimanje za jazz, skupaj pa sta ustanovila šolsko jazz zasedbo.

Petrović je v Zagrebu ustanovil legendarni Zagrebački jazz kvartet, ki je užival sloves izjemne glasbene zasedbe. Bil je tudi pobudnik zasedb B.P. Convention in B.P. Jazz Club All Stars. S kvartetom je prepletal jazz z balkanskimi ljudskimi motivi in ustvaril prepoznaven “balkanski jazz” slog, ki je pomembno zaznamoval razvoj jazza v regiji. Bil je bil ploden skladatelj, aranžer in pedagog, ki je mlade glasbenike vzgajal predvsem v mednarodni poletni šoli v Grožnjanu. Poleg tega je vodil številne radijske in televizijske oddaje ter organiziral glasbene festivale. Boško je bil lastnik založbe Jazzete Records. Za svoje delo je prejel več nagrad Porin ter državno odlikovanje Red Danice hrvatske. Leta 1988 je v Zagrebu ustanovil tudi prvi hrvaški jazz klub B.P. Club, ki je postal stičišče vrhunskih hrvaških glasbenikov in svetovnih jazz legend, kot so Joe Pass, John Lewis, Niels-Henning Pedersen, Kenny Drew, Art Farmer, Georgie Fame ...

Zelo rad se je vračal v Slovenijo in pogosto sodeloval z Big Bandom RTV Slovenija; skupaj so posneli album Round Midnight. Njegov zadnji koncert je bil prav z njimi v Ljubljani, le nekaj tednov pred njegovo smrtjo.

Njegov učenec Vid Jamnik je z nami delil svojo izkušnjo o Boškovi predanosti glasbi in njegovem pomembnem vplivu na mlajše generacije jazzovskih glasbenikov.

Kako se danes spominjate svojega prvega srečanja z Boškom Petrovićem v Grožnjanu, kjer je vodil poletno jazz šolo?

Z domala 20 letno distanco (v Grožnjan sem prvič prišel leta 2005) se tega spominjam že nekoliko bežno, skoraj bolj po pripovedovanju drugih, recimo Primoža Grašiča, ki to včasih omeni na naših koncertih, deloma tudi v Boškovih besedah. Takrat sem imel enajst let in sem bil šele v tretjem letniku tolkal v glasbeni šoli. O jazzu in vibrafonu, kaj šele improvizaciji, nisem vedel skoraj ničesar. Bošku sem ob prvem srečanju zaigral Take Five, skladbo, ki sem se je ob pomoči staršev in s poslušanjem posnetka Dava Brubecka naučil kar doma na ksilofonu, brez zavedanja, da je pravzaprav precej zahtevna. Boško je bil iz meni neznanega razloga takoj navdušen, in že prvi večer me je postavil na festivalski oder, skupaj s profesorjem, basistom Ewaldom Oberleitnerjem, kot 'predskupino'.

Kaj vas je pri njem kot glasbeniku in kot človeku najbolj pritegnilo?

Kot glasbenika sem ga spoznal, če temu lahko tako rečem, prej, ko sem ga slišal igrati z Big Bandom RTV Slovenija v televizijskem prenosu koncerta iz Studia 14 naše radijske hiše. Takrat nisem vedel, kaj, a nekaj je bilo v tej kombinaciji vibrafona in jazza, kar me je nemudoma pritegnilo. Kasneje sem, skozi poslušanje in nastope z njim, spoznal, da so veliko vlogo igrali melodičnost, dinamična ekspresivnost, izbor repertoarja ter seveda njegova karizmatičnost.

Kot človek je bil izredno ljubeč in pošten. Četudi mu nisem segel do kolen, me je povabil kot gosta s svojimi zasedbami, ob boku velikanom jazza, in me na odru tretiral kot sebi enakega. Znal je biti tudi strog, a vedno upravičeno in dobronamerno. Tega mu ni bilo treba, a velikosrčno me je vzel pod svoje okrilje in usmeril na pravo pot.

Kako bi opisali njegov pedagoški pristop? Kaj je bilo zanj pri poučevanju najpomembnejše?

Mislim, da Boško zase ne bi rekel, da je bil pedagog, a bil je poln znanja in izkušenj o tem, kot je sam rad rekel, kako preživeti igrajoč jazz. In to je bila zakladnica nasvetov, ki nikoli ne bodo postali nepomembni, pogosto ključni za glasbeno preživetje, a nimajo opravka z notami in se jih ne naučimo v šolah: kako sestaviti koncertni program, kako povedati zgodbo z improvizacijo, kako komunicirati s publiko (z glasbo in besedo), kako se obnašati na odru, do drugih glasbenikov, do organizatorjev … On je te modrosti živel in s tem bil svojevrsten guru (ter vsekakor vzor) za vse nas, ki smo šli skozi njegovo 'šolo'.

Petrović vas je razglasil za svojega naslednika. Kako ste to izjavo doživljali takrat – kot breme ali kot navdih, še posebej glede na to, da je sodeloval s svetovnimi glasbeniki in nastopal na prestižnih jazz festivalih?

Je to res rekel? Te besede sem sicer večkrat slišal, a vedno iz ust drugih, zato jih nisem jemal preveč resno. Šele ob branju tega vprašanja sem se ustavil in se vprašal, ali je bilo temu res tako. Če je bilo, meni sam tega ni rekel. In tudi prav je tako. Morda bi bilo zame takrat nepotrebno breme, sploh ko je bil še z nami in je bila njegova glasbena pot že sama po sebi navdih. Tudi danes se ne bi tako označil, me pa iskreno veseli, če je kdo takšnega mnenja. Predvsem mi je v čast, da lahko ohranjam njegovo glasbo v kolektivni zavesti.

Po vašem mnenju, kako se je vpliv Boška Petrovića odražal oziroma se še odraža v slovenskem jazzovskem prostoru?

V Jugoslaviji je bil Boško na nek način tudi naš domačin, sentiment, ki se je ohranil do danes in je vsekakor podkrepljen z njegovo siceršnjo tesno povezanostjo s Slovenijo: v Ljubljani je obiskoval gimnazijo, govoril je tekoče slovensko, igral z našimi glasbeniki (med njimi morda najizraziteje s Primožem Grašičem), bil vodja jazz klinike v Velenju (iz vrst katere so izšli mnogi pomembni predstavniki domačega jazza, med njimi tudi Jure Pukl, ki sedaj vodi to glasbeno delavnico), tesno je bil povezan tudi s še vedno aktivnim Jazz kampom Kranj, in redno je sodeloval z našim Big Bandom.

Leta 2012 ste skupaj z Mariom Mavrinom in Primožem Grašičem ustanovili Jazz Continuo, da bi ohranjali spomin na Boška Petrovića. Kdo vse je nastopil z vami na koncertu v Cankarjevem domu minuli teden in kako bi opisali glasbeni značaj tega večera?

Nedavni koncert, poimenovan »Glasba za Boška Petrovića«, je bil razširjena različica sicer komornega in po instrumentaciji precej edinstvenega tria vibrafon, kitara in bas kitara. Temu jedru so se pri nekaterih skladbah pridružili izvrstni pianista David Gazarov in Emil Spanyi, oba tesno povezana z Boškom, ter dolgoletni Boškov znanec, bobnar Christophe Bras. Program je bil zelo raznolik in je zajemal skladbe ki jih je Boško sam napisal ali jih je imel preprosto rad izvajane v različnih zasedbah od solističnega klavirja preko duetov do celotnega šestčlanskega sestava. Kot je dejal Primož Grašič: »Everybody na livadi.«

Seveda ne moremo mimo jazz kluba, ki ga je Boško Petrović vodil z izjemno predanostjo. Ste tam tudi sami nastopali? Kaj vam je ostalo v spominu glede tega prostora, ki ga številni ljubitelji jazza še danes pogrešajo?

Čeprav je še vedno na istem mestu v zagrebški Teslini ulici, kjer je bil pred Boškovo smrtjo pred več kot štirinajstimi leti, ostaja zaprt in je pravzaprav le spomin, če ne kar spomenik nepozabnim glasbenim trenutkom in druženju. V njem je bilo vzdušje, ki ga danes najdemo le redko, zgodovina jazza pa oživlja na fotografijah imen, ki so tam nastopila. Kot da bi prostor ugasnil in bi znova zaživel takoj, ko bi Boško sedel za svoj stol ob mizi najbližje odru, od koder je, obrnjen proti publiki, bdel nad dogajanjem in po potrebi izrekel svoj prepoznavni stavek: »Shut up! Thank you.«

Kaj bi želeli, da si mladi glasbeniki danes zapomnijo o Bošku Petroviću?

Veseli me, ko se posluša in igra njegova glasba, to je pomembno. A morda najbolj v duhu jazza ter bogate tradicije, katere del je bil (pa tudi najbolj koristno mladim), bi bilo slišati in ponotranjiti njegovo poznavanje in razumevanje 'glasbenega posla' in z njim povezanih vrednot, ki jih je kot mentor podajal svojim »patuljcima«* , kakor nas je znal dobrosrčno imenovati.

* patuljak - palček