Mrvice spomina: Črni Pantri

O oddaljenih spominih na primorsko skupino Črni Pantri smo spregovorili s članom zasedbe bobnarjem Valterjem Valentinčičem.

Kako ste prišli na idejo, da ustanovite glasbeno skupino? Bili ste ena prvih električnih zasedb na Primorskem.

Kot večina mladih v 60-ih letih, ko še ni bilo televizije, smo poslušali Radio Luxembourg. Tu se je vrtela najmodernejša glasba, znane angleške in ameriške skupine. Imeli smo to srečo, da so pri nas nastopili Tigri iz italijanske Gorice, takrat smo prvič videli električne kitare in ojačevalce. To je bil povod, da so se začeli nekateri spogledovati s to modernejšo glasbo. Takrat so bili na vrhuncu skupina The Shadows z znano skladbo Apache, kasneje se jim je pridružil pevec Cliff Richard. Potem so tu še Beatli, pa Rolling Stonesi, Animalsi, The Who itd. Začelo se je v kleti, kjer je imel oče ustanovitelja naše skupine delavnico za popravilo radioaparatov. Star radio je bil tako prvi ojačevalec za klasično kitaro, saj je bilo na kitaro potrebno namestiti tako imenovani magnet, ki je imel funkcijo ojačati zvok kitare. Nato smo dobili star ojačevalec Geloso, zvočnika pa smo naredili sami. Kasneje je Darko Colja kupil ojačevalec Melodija, tu smo priklopili dve kitari.

V katerih letih je skupina delovala in kdo ste bili člani?

Začela sta Stanislav Faganel in Darko Colja, kasneje se je pridružil saksofonist Jerko Marcina, nazadnje pa še jaz na bobnih. Vsi smo igrali tudi v godbi na pihala, boben, trombon, klarinet, saksofon tako da smo imeli podlago v teoriji in smo poznali note, sam pa sem končal tudi nižjo glasbeno šolo za harmoniko. Vse to se je dogajalo okoli leta 1964.

Nam lahko poveste, kako ste dobili ime?

Za ime Črni Pantri sta zaslužna Stanislav Faganel in Darko Colja.

Ali ste igrali priredbe? Ste imeli morda tudi avtorske skladbe?

Igrali smo v glavnem priredbe, vse, kar je bilo takrat moderno.

Kakšen je bil vpliv italijanske glasbe in festivala Sanremo pri nas?

Veliko glasbe je bilo italijanske, posebno v času festivala Sanremo. Naslednji dan po festivalu je bilo treba zaigrati najmanj zmagovalno skladbo. Snemali smo na star magnetofon in najprej po večkrat predvajani skladbi uspeli napisati besedilo ter glavne akorde. Potem smo celo noč vadili, da bi v nedeljo zvečer na plesu tudi zaigrali zmagovalno pesem in po navadi vsaj še eno zraven. Zmagovalno pesem smo na nastopih morali večkrat ponoviti.

Kje ste nastopali? Kako je bila takrat glasba honorirana?

Prvi nastop smo imeli pred gostilno v Desklah konec leta 1964, igrali smo do sredine 1967, ko so nas poslali na služenje vojaškega roka in tedaj se je naše nastopanje tudi končalo. Nastopali smo skoraj po vsej Primorski, največ pa v Goriških Brdih. Za nastope smo se dogovorili z organizatorji, ti so nam po končanem plesu izplačali dogovorjeni znesek. Zaslužili nismo nič, ker smo vse dali za ojačevalce in instrumente, pa tudi prevozi niso bili poceni, sami nismo imeli nobenega prevoznega sredstva, edino Darko Colja je imel moped.

Ste inštrumente kupovali v Italiji?

Največja težava je bil nakup instrumentov in ojačevalcev. Ker nismo imeli denarja, smo kupovali v Italiji na tak način, da nam je bil porok pri dobavitelju gospodu Godini v Stari Gorici sam kapelnik Godbe na pihala iz Anhovega, gospod Franc Žižmond. On nas je razumel in nam zaupal, pri gospodu Godini pa je imel zaupanje, saj je tam inštrumente kupovala tudi Godba na pihala. Enkrat mesečno smo dostavljali denar trgovcu. Seveda nas niso vsi podpirali, je bilo pa pri mladih veliko veselje in so nas spremljali na vajah kakor tudi na nastopih v drugih krajih.

Ste imeli mladi takrat probleme z daljšimi lasmi?

Kar se tiče oblačenja in dolgih las takrat še ni bilo problemov, šele proti koncu naše kariere je do tega prišlo, a se je vse uredilo. Pri šivilji smo naročili hlače, seveda zlikane na črto, vendar so že bile moderne hlače na »zvonec«, zgoraj pa smo oblekli črne pulije. To je bil naš zaščitni znak.

Ob pozivu na služenje vojnega roka se je bilo treba ostriči. Mnoge skupine so prenehale delovati zaradi odsotnosti članov, ki so bili pri vojakih. Tudi vaša?

Leta 1969, ko smo bili spet doma, smo začeli razmišljati o ponovnem sestavljanju grupe, toda iz prvega sestava smo ostali jaz, Stanislav Faganel in nekaj časa tudi Jerko Marcina. Ime je bilo potrebno spremeniti in smo postali Pantri. Pridružilo se nam je nekaj fantov in spet smo igrali na plesih po Primorskem. V začetku leta 1971 se je skupina razšla, nekaj fantov je potem igralo v drugih skupinah in nadaljevalo to zvrst glasbe, vendar pod drugimi imeni.

Valter Valentinčič je ljubezen do glasbe prenašal tudi na naslednje rodove. Njegov sin Aleksij Valentinčič je bil član zborov Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani in VAL - Vokalna akademija Ljubljana in je vodja koncertne dejavnosti pri Društvu slovenskih skladateljev. Sorodnik Aleš Valentinčič Brdonč pa igra kitaro v mnogih skupinah, kot so Link Der Wasser, Harlem Underground, A.G.A.T, Brdonč Trans Trio, Mojo Hišni Band, Gal Furlan Quartet in drugih impro sestavih.