Mrvice spomina – KuZle: Prišle so glasno in postale legende

Na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so člani idrijske punk skupine KuZle odraščali, je Idrijo predvsem zaznamoval rudnik živega srebra, katerega delovanje je počasi usihalo. Pet stoletij rudarjenja je pustilo posledice na krajini, saj je bila narava v mestu in okolici opustošena, je pa hkrati ustvarilo bogato tradicijo čitalnic, gledališča, vzgoje in izobraževanja, godbeništva, kulinarike, zdravstva, naravoslovja ... Vsa ta urbana tradicija je botrovala temu, da so se pojavile različne subkulture. Pisatelj Tomaž Kosmač je skozi lastne izkušnje in neprilike orisal duh tistega časa. »V času KuZl sem nosil dolge lase, pedule in ponošen gmašni suknjič, na katerem so bili pripeti raznovrstni bedži. Mladina se je takrat delila na punkerje in šminkerje. Punkerji so me imeli za hipija, šminkerji za punkerja. Med sabo so se redno pretepali, se pozneje hvalili, kdo je koga razbil, me po spopadih zaradi neudeležbe gledali spod čela in v buškah spraševali: ‘Za koga držiš?’ Za nobenega. Zanimalo me je samo, kje se več pije.« Subkulture so se ločevale tudi po konzumiranju dovoljenih in prepovedanih substanc. Hipiji in stari rokerji so radi kadili travo ter druge halucinogene, zavoljo opojnosti jim je prijala mirovniška drža, medtem ko so metalci in pankerji pili kot žolne. Pankerji so pod vplivom komada Now I Wanna Sniff Some Glue skupine Ramones eksperimentirali tudi z vdihovanjem lepila, kar je bila kratka faza, saj je bil edini efekt boleča glava, zato so raje popili vse, kar jim je prišlo pod roke, ter tako lažje izražali svoj revolt. Osebnoizpovedna, pesniško artikulirana besedila v idrijskem slengu, ki so opisovala malega človeka, je večinoma prispeval Dare. Protisistemska naravnanost besedil je bila skrita v simboliki. Kot levičarji niso bili proti sistemu, temveč proti anomalijam sistema. Kljub temu zase pravijo, da so bili ljubezenski bend. S skladbo Vahid so bili eni prvih, ki so opozorili na ksenofobijo pri nas. To je bil čas, ko se je vsakogar, ki je prišel iz krajev južno od Kolpe, obkladalo z Bosanci. »Ljubav smo furali skozi angažirane tekste,« je strnil Dare.

V urbanem okolju Idrije se je formirala majhna, toda homogena pankerska scena, ki je iz svojih nedrij povila skupini KuZle in Šund. Zasedbo KuZle, katere člani so si po zgledu Ramonsov nadeli nadimke, so sestavljali: Bojan Lapanja (Buni Kuzla), Dare Kaurič (Dare), Dušan Moravec (Dule Dule) in Iztok Turk (Itko). »Mladi pankerji smo se dobivali v lokalnem parku, saj nismo imeli prostora, kjer bi se lahko družili. Ker Idrija ni velika, smo se lahko tisti, ki smo imeli podobne interese, hitro našli. Takrat je bil v centru Idrije, na starem placu, aktiven Klub mladih, kjer so bili ob četrtkih plesi in koncerti, saj so imele takrat dijakinje iz dijaškega doma večerni izhod, in to je bil najbolj vesel dan v tednu, hehe. Stalno smo viseli skupaj in se pač odločili, da naredimo bend. Dare je moj prvi sosed, živela sva v isti večstanovanjski hiši. Dule in Boris Čibej, ki je bil ustanovni član Parazitov in KuZl, sta bila tudi soseda, Iztok Turk pa je moj bratranec, ki se je ravno takrat iz Zadra preselil v Idrijo,« je o začetkih skupine povedal njen vokalist, Bojan Lapanja – Buni. 

Skupina KuZle je nastale iz skupine Paraziti. Ker pa je na Reki že delovala skupina z istim imenom, so njeni člani – Bojan, Dušan, Boris in Iztok – iskali novo ime. Pomagal jim je Dare, ki je takrat še deloval v rokenrolski skupini Amen. V šali jim je ime prodal za pohan sir v gostilni Nebesa, ki je bila takrat nekakšno središče družabnega življenja Idrije, za stare in mlade. »Ime pomeni psice, bitches. Ideja velikega Z-ja v logu je Iztokova. Nima nekega pomena, ne simbolizira pa zla, kot so nekateri takrat domnevali,« je dejal Dare Kaurič, ki se je kmalu za tem pridružil skupini in postal kot tekstopisec in kompozitor njen glavni motor. Pred dvema letoma je pri Založbi Bogataj izdal knjižni prvenec z naslovom Z besedami in prsti, v katerem je prisotna tudi poezija iz obdobja ustvarjanja v skupini KuZle.

Začetne postave zasedbe so se menjavale in se ustalile s prihodom kitarista Kauriča. Vadili so po kleteh in garažah in se kot nomadi selili iz enega prostora v drugega. »Kuzle so nastale z združitvijo Parazitov in cover skupine Amen, kjer sta igrala Dare in Vito Vest, ki sta se nam pridružila. Na začetku smo imeli dva pevca (Buni in Vito), Iztok je kitaro zamenjal za bobne, Dule je ostal na basu, Dare pa je prevzel kitaro. Boris Čibej pa je ustanovil Šund. Začeli smo vaditi v Rudniški dvorani, kjer smo vlažno klet izpraznili in jo uredili v vadbeni prostor. Potem smo jo morali zaradi hrupa zapustiti. Nato smo se selili v Klub mladih, kjer smo v predprostoru postavili opremo in jo po končanih vajah pospravili v špajz. Ko so nas še tam vrgli ven, smo dobili prostor v kletni učilnici Gimnazije Idrija. Vadili smo ob koncu tedna, ker smo bili večinoma v šolah v Ljubljani in Novi Gorici,« je dejal Buni in dodal, da so nekaj časa vadili tudi v prostorih pobratene skupine Šund, ki je za razliko od KuZl bolj kot na klasični punk prisegala na ska in ska punk. 

»Od začetka smo se zgledovali po Ramonsih, potem pa po vseh, katerih plošče so izhajale, kot so The Clash, Sex Pistols in Stiff Little Fingers. Kasneje je prišel še novi val, ki smo ga začeli poslušati in se je to tudi odrazilo na naši glasbi. Zame je punk pomenil prelom s staro musko in postavljanje muske na nove temelje,« je poudaril Buni. Dare je dodal, da so imeli vsak teden drugo fazo, saj so radi raziskovali, eksperimentirali ter rušili takratna zakoreninjena pravila v glasbi. V neki diskoteki v okolici Kopra so igrali pred publiko, ki punka ni poznala, zato je vztrajno zahtevala izvedbo Smoke On The Water skupine Deep Purple. Skupina se je hitro znašla in sarkastično ponavljala prepoznavni glavni rif tako dolgo, dokler še zadnji hardroker v publiki ni bil potešen. V Idriji so kot uvod v svoj prvi samostojni koncert v Gimnaziji spustili posnetek laježa pobesnele psice.

Konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let je primorska mladina rasla ob branju glasbene revije Džuboks, tiste vinilne plošče, katerih se ni dalo dobiti pri nas, pa je nabavljala v Trstu ali italijanski Gorici. »V stari Gorici je delovala ploščarna Old Swan, ki je bila dobro založena z albumi punka in new wava. Ker kot dijaki nismo imeli dovolj denarja, smo se dogovorili, da vsak kupi različne plošče, ki smo si jih nato sposojali in presnemavali na kasete. Tam smo dobili Ramonse, takrat je izšla njihova tretja ploščo Rocket to Russia, ter plošče skupine Dead Kennedys,« je dejal Buni, ki se je z Daretom leta 1981 udeležil koncerta Dead Kennedys v Gorici. Obisk koncerta je imel takrat veliko simbolno vrednost, podobno kot desetletje za tem, ko je Nirvana nastopila v Miljah. »Dead Kennedys so bili naši sodobniki, The Clash, Ramonsi, Pistolsi so izdajali plošče že prej. Poslušali smo jih sproti, takoj ko je izšla njihova prva plošča. Spomnim se, da je bil koncert kratek, vse skupaj eno uro. Nismo imeli prevoza in sem prespal kar v neki kleti,« je Buni obudil spomin na obisk legendarnega koncerta.

Vse te reference so se odrazile na njihovem ustvarjanju. Osebnoizpovedna, pesniško artikulirana besedila v idrijskem slengu, ki so opisovala malega človeka, je večinoma prispeval Dare. Protisistemska naravnanost besedil je bila skrita v simboliki. Kot levičarji niso bili proti sistemu, temveč proti anomalijam sistema. Kljub temu zase pravijo, da so bili ljubezenski bend. S skladbo Vahid so bili eni prvih, ki so opozorili na ksenofobijo pri nas. To je bil čas, ko se je vsakogar, ki je prišel iz krajev južno od Kolpe, obkladalo z Bosanci. »Ljubav smo furali skozi angažirane tekste,« je strnil Dare. Bili so hiperproduktivna skupina, na vsakem novem špilu so predstavili pet do šest svežih komadov. Eden teh je postal veliki hit, Moja mama. Ustvarila sta ga Dare v ska ritmu kot kompozitor in Boris Balant, ki je prispeval tekst. »Takrat nobeden naš komad ni bil hit, še najbližje temu je bil morda Vahid. Moja mama pa je postal hit, šele ko ga je Itko kasneje uporabil za Videosex. Še danes mnogi ne vedo, da je to naš komad in mislijo, da je Big Foot Mama naredila priredbo skladbe od skupine Videosex,« je poudaril Buni. »Zanimivo, marsikatero besedilo iz obdobja KuZl (Naredte revolucijo, Vahid, Fabrka, Vse je isto, Ostan idiot ...) je dandanes še vedno lahko zelo aktualno,« je opozoril Dare. 

Da so se KuZle prebile na slovensko glasbeno sceno, ima največjo zaslugo Igor Vidmar in posledično Radio Študent, kjer je Vidmar takrat vodil oddajo Rock fronta. Ponudil jim je snemanje na Radiu Študent, kjer so posneli komade Prazna generacija, Ti si zvezda, Ne vi mislt in Če se rodiš cigan. »Igor Vidmar nam je veliko pomagal. Kot dijak sem živel v dijaškem domu na Taboru, v bližini je bil samski dom, kjer je danes Hotel Park, tam je takrat živel Vidmar. Poklical sem ga in mu na recepciji pustil našo kaseto, ki smo jo na vajah posneli na kasetnik. V kratkem smo imeli prvi koncert v Ljubljani v FV Disku, kot predskupina Lublanskih psov. Bilo je super. Radio Študent je bil edina radijska postaja, ki nas je vrtela in podpirala. Če Vidmarja ne bi bilo, bi bilo bistveno težje. Tam smo leta 1981 naredili posnetke za album Lepo je ...,« se je Buni spominjal pomembnosti ljubljanskih subkulturnih institucij. Hkrati je takrat Dare v stilu Hendrixa posnel jingle za kompilacijo, ki je edini dokument takratne pankerske generacije. »Predlagali so in mi smo prima vista naredili,« je dejal Dare. Na kompilaciji, ki je izšla leta 1982 pri založbi ZKP RTVL, so zbrani vsi pomembnejši tedanji izvajalci punk rock glasbe slovenske scene: Kuzle, Šund, Buldogi, Indust Bag in Lublanski psi. S posnetki pa niso bili zadovoljni, saj so pesmi pohitrili in s tem spremenili, kar je postal vir frustracij. V tem času z izjemo Pankrtov nobena od omenjenih mladih skupin ni posnela albuma. »To je bila misija nemogoče, snemanje je bilo drago in komplicirano, bili smo premladi in brez izkušenj,« je poudaril Dare. Z Radiom Študent je povezan tudi nastop na prvi ediciji Novega rocka, kjer so zaradi mladosti kiksnili, saj jim je čas od tonske vaje do nastopa mineval prepočasi, zato so si čas krajšali s pitjem nenormalnih količin piva, kar se je odrazilo na koncertu. »Koncert je bil kriza, no, nekaj svetlih trenutkov pa je vseeno imel,« je povedal Dare. Poleg KuZl je nastopila tudi skupina Šund, kar priča o veliki idrijski glasbeni ustvarjalnosti tistega časa. Obe sta bili osrednji imeni pankerske scene druge generacije. Skupaj z metliškimi Indust bag in ormoškimi Gnilimi dušami so predstavljali avtentičen odgovor slovenske province ljubljanski sceni. V dveh letih delovanja so fantje iz KuZl nabrenkali nekaj čez trideset koncertov, nastopili so v Metliki, Ormožu, Kopru, Ljubljani, Kobaridu, Kranju, Goriških brdih, Novem mestu ... Že na prvem koncertu v domači Idriji so zaigrali pred skupino Buldožer. Toda prav pomanjkanje živih nastopov ter vpoklic na služenje vojaškega roka, najprej Dareta in potem še Bunija, sta botrovala temu, da je skupina leta 1982 ugasnila. »Nekoliko je bila kriva JLA, smo se pa tudi naveličali, saj ni bilo priložnosti, da bi veliko nastopali, ter možnosti, da bi lahko kaj resnega posneli. Igrali smo za hrano in pijačo ter prevoz, veseli, da sploh kje igramo. Placev za tovrstno musko je bilo zelo malo, tudi punk v teh pionirskih časih še ni bil tako zarezan v sceno. Če zdaj pogledam, smo bili tudi premladi, naivni, živeli smo od danes na jutri, da je le bil žur. Če bi imeli resnega menedžerja, bi bilo verjetno še kako drugače. Nismo hoteli spreminjati sveta, smo pa bili zadovoljni, ker smo lahko izrazili svoj pogled na takratno dogajanje,« je dejal Dare. »Ko se je Itko preselil v Ljubljano, je začel igrati tudi pri Otrocih socializma ter se začel ukvarjati z elektroniko, zato smo menjavali bobnarje (Pili in Ic),« je še dodal Buni. Iz KuZl se je razvila skupina Radio Panoi, ki je bila prav tako kratkega daha. Najbolj je odmeval nastop na festivalu Novi Rock 84. Konec osemdesetih sta Dare in Buni ustanovila duo Bojler, s katerim sta svoje pankerske korenine nadgradila z ritem mašinami in saksofonom. Nastopila sta tudi na odmevnem festivalu Subotica 87.

Skupina je 30. obletnico praznovala v Orto baru, kjer so namesto starih mačkov nastopile Mlade KuZle, sestavljene iz ženskih članic skupin Golliwog, Pigs Parlament, Pankeroshi in basistke Ash Prixie. Povod praznovanja je bil izid plošče Še pomnite KuZle, tovariši?, ki so jo končno izdali. Pod okriljem založbe Dallas so fantje na novo posneli in izdali 21 svojih najpomembnejših pesmi. »V naši ultra kratki karieri se je nabralo kar lepo število komadov in imeli smo srečo, da smo jih na vajah kar nekaj posneli na navaden kasetofon. Snemali smo predvsem zato, da do naslednjih vaj ne pozabimo, kako smo jih igrali, haha. No, mnogo let pozneje se je izkazalo, da so se ti t. i. demo posnetki razpasli po nekih čudnih kanalih, in smo rekli, pa dajmo narest in posnet ploščo, tako kot smo si takrat kot mulci želeli. Moram rečt, da smo bili s posnetim vsi zelo zadovoljni, saj plošča dejansko nekako oriše trenutke, misli in zvok z začetka osemdesetih,« je povedal Dare. 

Leta 2012 je izšel glasbeni dokumentarec Matjaža Mraka in Robija Šabca z naslovom KuZle, ki je bil opažen tudi čez lužo, kjer ga je glasbena revija Maximum Rocknroll razglasila za film tedna. »Naredili so ga naši prijatelji. Je nekakšen dokument tistega časa. Zaradi njega nas kontaktirajo s celega sveta, predvsem smo zanimivi kot punk skupina, ki je kao delovala za železno zaveso. Kljub temu da nismo nikoli nastopili izven Slovenije, imamo oboževalce po vsej bivši državi,« je dejal Buni.

Ob letošnji 40. obletnici so fantje izdali koledar z arhivskimi fotografijami. KuZle, kot da bi slutile, da bodo postale legendarne, so imele s seboj vedno uradne fotografe, zato imajo v arhivu ogromno foto materiala. »Koledar smo izdali skupaj z oblikovalcem Dadom Andderjem. Mi smo podali ideje, on je pa vse to dodelal. Ljudem je všeč,« je o pozitivnih spominih dodal Buni in zaključil, da se najverjetneje ne bodo zbrali in v živo kaj odigrali ob svoji 50. obletnici. 

KuZle so vplivale na mlajše idrijske pankerske skupine. »Glede na to, da vsi prihajamo iz majhnega srebrnega mesta z imenom Idrija, smo Zablujenci ob kovanju svojih prvih rim vsekakor vedeli za kultni bend KuZle. Vendar zanimivo, razen Vahida, ki se je vrtel na kakšnem srednješolskem plesu, njihove muzike nismo poznali. Verjetno je bil vzrok v tem, da niso imeli posnetega albuma. Tik pred snemanjem albuma Fajht, ki je izšel leta 1996, smo se prvič dobili z Daretom, ki nam je dal v poslušanje kar nekaj njihove muzike, in rezultat tega je bil, da smo v zadnjem momentu na album Fajht uvrstili komad Superlim, na naslednjem albumu Pank zabloda pa je pristal še komad Poljubi me. Se je pa naša pot v prihodnje dodobra prepletla, saj je Dare v veliki meri idejno prispeval k albumu Pozitiv Vabrejšan in Pop Idoli ter pri izletu na EMO s komadom Kdo hoče plesati z menoj,« je povedal Primož Alič, član skupine Zablujena generacija.

»Banditi smo iz Idrije. Iz tega skoraj logično sledi, da igramo glasbo z distorziranimi kitarami. Na srečo smo odraščali v času, ko se je ta še poslušala, in če si bil v bendu, je bilo to sploh nekaj kulskega. Seveda smo bili uporniki sistema, kar so bile (in so še vedno) nedvomno tudi KuZle. V naši mladosti je bila dostopna le peščica njihovih komadov, na plošči Lepo je ..., ter nekaj live posnetkov. In prav zato smo jih poslušali še toliko bolj, kot bi jih nekako hoteli ohraniti pri življenju. Na srečo so le zbrali pogum ter posneli vse aktualne skladbe. Smo generacija vzornikov in KuZle so definitivno eden naših največjih. Pisatelj Tomaž Kosmač nas je celo označil za vnuke KuZl. Naj pa še omenim, da bomo od letos naprej tudi Banditi del te zgodbe. Bili smo namreč povabljeni, da naredimo priredbo komada Reka Postojna Ljubljana. In bilo nam je v veliko čast,« je o vzorih spregovoril Blaž Pavšič iz skupine Banditi.

KuZle pa nimajo vpliva zgolj na glasbeno ustvarjanje, stimulirajo tudi ustvarjanje na drugih področjih. »Med pisanjem me obvezno spremlja glasba. Do prvega litra pop, ko končam s črkovanjem in začnem drugo boco, pa punk, tudi KuZle in Šund,« je pripomnil Tomaž Kosmač, ki živi v Godoviču, najbolj znanem komadu skupine Šund.

Epilog

Pred leti so v čast in slavo KuZlam v središču mesta poleg ostalih zaslužnih Idrijčanov postavili spominsko ploščo. Letošnjega 1. aprila, v srčiki pandemijske mrzlice, je skupina na svoji FB strani zapisala: »Dragi KuZlofani ... Z bolečino v srcih in z naklofenom v križu sporočamo naslednjo vest ... Žal zaradi znanih razlogov današnje praznovanje 5. obletnice postavitve spominske plošče KuZlam odpade! Navkljub neljubi odpovedi dogodka lahko (posamično ali osebe v skupnem gospodinjstvu) pod ploščo odložite kako piksno piva v spomin na idrijske razgrajače. KuZle Vam bodo hvaležne in zgodovina tudi!« Prvoaprilski šali sem podlegel tudi pisec tega besedila, saj sem bil trdno prepričan, da si je skupina kljub svojemu kratkemu delovanju zaslužila spominsko obeležje. Idrija je bila navsezadnje, preden je postala »Kuzlograd«, znana zgolj po žlikrofih, rudniku živega srebra in čipkah, z delovanjem KuZl in Šunda pa se je uvrstila na zemljevid Slovenije kot prestolnica punka.