Nove uglasbitve Gregorja Strniše v elektronskih ritmih

Gledališki koncert Slovenska popevka je prva tovrstna skupna produkcija v našem prostoru. Ta specifična produkcija pa ni trajala nič dlje kot običajne gledališke produkcije. Vse skupaj se je začelo junija, ko je igralski ansambel začel obiskovati center v Dragi ter se spoznavati z uporabniki in iskati prvinsko kemijo. »Sprva je bila mogoče ideja, da pokažemo, kaj se je danes zgodilo s slovensko popevko, ko govorimo o nivoju besedil, zakaj ni več bogatih orkestracij itd. Potem so nam naši prijatelji iz Drage dali popolnoma nov pomen. Začeli smo izhajati iz tega, kar nam povejo teksti Gregorja Strniše, in se nehali ukvarjati s tem, kaj to pomeni na glasbenem nivoju,« je dejal direktor Slovenskega mladinskega gledališča Tibor Mihelič Syed ter dodal, da nobena ponovitev predstave, ki v povprečju traja uro in deset minut, ne bo popolnoma enaka. Vsaka bo nepredvidljiva, saj na odru poleg igralcev sodelujejo ljudje s posebnimi potrebami. »Igralci imajo načeloma vzpostavljene neke strategije, kako reagirati v primeru nepredvidljivih dogodkov, hkrati je pa ravno to čar predstave.«

Režiser Matjaž Pograjc, ki rad dela z drugačnimi ljudmi, pravi, da je Slovenska popevka predstava, ki je izumila tretji svet, v katerem lahko živimo skupaj. Zanj je glasba poslednji romantični otok, saj se vse začenja z njo. »Vsakdo, ki sliši glasbo, jo drugače interpretira in mu prinese nek drug spomin ali pa misel na prihodnost. Vsak ima svojo zgodbo in pomembno je, da se držimo teh zgodb, ki odpirajo domišljijo. Če bodo zgodbe izginile, tudi domišljije ne bo več,« je dejal Pograjc, ki je priznal, da te predstave ni bilo enostavno narediti, saj so morali iznajti poseben delovni sistem, v katerem igralci delujejo z uporabniki v paru. »Osem igralcev vodi raziskovalno znanstveno središče, ker ima vsak od dvanajstih uporabnikov svoj prihod in svoj odhod z odra, kar predstavlja težavo za štiri slepe osebe. Trudili smo, da se na nevsiljiv način iznajde sistem dela z uporabniki, ki ga gledalci morda ne bodo niti opazili,« je omenil Pograjc.

Draga Dolores Turičnik, strokovna sodelavka CUDV-ja, je poudarila, da obstajata pri delu z uporabniki dve veliki nevarnost: ena je, da se postavi previsoke cilje, druga pa, da se jih spusti prenizko in se od sodelujočih ne terja nobenega napora. Ta koncertna predstava pa je uravnotežena, upošteva se zmogljivosti vsakega posameznika. »Treba je bilo prilagoditi tehniko vokalne zahtevnosti. Ugotovil sem, da je tako v uporabnikih kakor tudi v vsakem ustvarjalcu neskončen potencial. Njihova čistost duha je največji potencial, ki jo lahko človek ima. Ta potencial je lahko tudi na glasbenem področju neskončen,« je dejal korepetitor predstave Diego Barrios Ross.

Tekstopisec Gregor Strniša je sinonim za slovensko popevko, saj jo je s svojimi besedili dvignil na višjo raven. V gledališkem koncertu Slovenska popevka so z izjemo dveh pesmi vse Strniševe, a uglasbene popolnoma na novo. Za glasbo sta poskrbela člana dua Silence, ki sta se distancirala od žanrskega okvira popevke, se pravi, nista se naslanjala na klavir in vokal, temveč sta se odločila za sodobnejšo pop formo. »Glasba je nastajala zelo na hitro, imela sva relativno malo časa, nekaj več kot dva meseca. Treba je bilo napisati dvanajst komadov, jih sproducirati in aranžirati. Upoštevati je bilo treba vsakega nastopajočega, kar se je izkazalo za zelo zahtevno delo. S Primožem (Hladnikom) sva hotela zadržati lahkotnost, zato sva se odločila za glasbo iz osemdesetih, ki je primerljiva elektronski glasbi skupine Videosex,« je zaključil Boris Benko, član dua Silence.

Ponovitve predstave, za katero ustvarjalci pričakujejo, da bo odmevala tudi izven slovenskih meja, bodo na sporedu 10., 11., 14., 24. in 25. novembra.