Odmik nas pripelje do bistva

Igorja Matkovića, trobentača, komponista in profesorja na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, opredeljujejo iskanja izraznih poti. Svoj prvenec Motion In Two Dimensions (2010) je posnel, da bi obeležil študijska raziskovanja, in sicer v duetu z Markom Črnčcem. Nasploh mu je preplet dveh inštrumentov izredno blizu, čeprav sta se jima že na drugem albumu Sonic Motion (2012) pridružila Vladimir Kostadinović in Robert Jukič. Pred dvema letoma se je Matković podal v praznino, da bi v njej odkril spreminjajoče se glasbeno gibanje, ki je luč ugledalo v obliki albuma State of KU, na katerem je muziciral z Milkom Lazarjem, Janijem Modrom, Joštom Drašlerjem in Bojanom Krhlankom.

Tovrstno filozofsko-eksistenčno zaokroženost avtorskih projektov ohranja na četrtem, akustičnem albumu Ephemeral Lake, ki ga je pred časom posnel z Marcinom Walislewskim, znanim ECM-ovskim pianistom, ter Jukičem in Kostadinovićem. Na promocijskem koncertu v sredo, 6. februarja, v Kinu Šiška bo Matković oder delil z Rokom Zalokarjem, Janijem Modrom, Joštom Drašlerjem in Kristijanom Krajnčanom. Akustični zvok bodo glasbeniki nadgradili z vnosi elektronskih elementov in na ta način povabili v nove skladbe, nastale v zadnjih dveh letih. Prav zaradi tega presihanja in spremenljivosti, ki sta plod glasbene rasti, se je zasedba poimenovala Ephemeral Quintet.

Album je akustičen, vendar sem se po snemanju začel ukvarjati, še zdaj se, z drugimi rečmi. Zvok je drugačen, saj ga prepletam z elektroniko, in sam pristop do njega se razlikuje od tistega prej, kar bo možno slišati tudi na koncertu. Prav zato se zasedba imenuje Ephemeral Quintet. Ker jo opredeljuje spremenljivost.

Vem, da glasbenike, s katerimi sodeluješ, izbiraš na podlagi tega, kaj doprinesejo tako tebi kot tvojim kompozicijam. Te dni te čaka predstavitev četrtega albuma Ephemeral Lake, kjer se ti bodo pridružili glasbeniki, s katerimi pa albuma nisi posnel. Zakaj želja po spremembi zasedbe?

Album smo snemali že pred časom, leta 2016, in sicer z Robertom Jukičem, Vladimirjem Kostadinovićem in Marcinom Walislewskim, vendar se mi takrat ni zdel pravi trenutek, da bi to glasbo izdal. Preprosto nisem čutil tako. A v teh letih je v moji glavi prišlo do kar nekaj muzikalnih sprememb, tudi sami glasbeni nastavki so zdaj drugje, zato sem se odločil za drugo zasedbo. Album je akustičen, vendar sem se po snemanju začel ukvarjati, še zdaj se, z drugimi rečmi. Zvok je drugačen, saj ga prepletam z elektroniko, in sam pristop do njega se razlikuje od tistega prej, kar bo možno slišati tudi na koncertu. Prav zato se zasedba imenuje Ephemeral Quintet. Ker jo opredeljuje spremenljivost. Vesel sem, da lahko igram z glasbeniki, ki se mi bodo pridružili na odru, veseli me, da prav oni igrajo z mano, saj jih zelo spoštujem, tako njih kot njihove avtorske projekte.

Album bo vendar ugledal luč, in sicer pod lastno etiketo Modigo založbe, ki si jo soustanovil z Janijem Modrom. Odkar je svetovno medmrežje vladar naših življenj, glasbeno založništvo počasi tone, vendar imamo v Sloveniji kljub temu več manjših, neodvisnih založb, katerim pa bi, vsaj večinoma, težko pripisali žanrsko usmeritev. V čem se vajina razlikuje od ostalih in čemu sploh potreba po njej?

Z Janijem imava društvo, preko katerega delava različne koprodukcije, a sva prišla do zaključka, da obstaja dokaj široka skupina glasbenikov, ki nima svojega prostora. Najina založba je zaenkrat nepretenciozno zastavljena. Seveda me glasbeniki, s katerimi se pogovarjam, čim omenim založbo, vprašajo, kaj ponujam. Praktično, vsaj zaenkrat, v fizičnem smislu ničesar. Lahko pomagam urediti birokratske zadeve, priskrbim tiskarno, vnesem skladbe na iTunes in Deezer, ne morem pa plačati mladi zasedbi tisoč ali dva tisoč evrov za snemanje. Zaenkrat ne. Če bomo zgradili katalog, ki bo širše zanimiv, bomo morda vzbudili pozornost zasebnega kapitala in bo nekega dne drugače. Gre za začetek, iz katerega se lahko rodi marsikaj, če nam bo uspelo zgraditi platformo s prepoznavnim zvokom. Z Janijem se ne podajava v diskurze o tem, ali gre za tradicionalni ali za free jazz. To naju sploh ne zanima. Ti konflikti so zelo stari in bodo obstajali, vse dokler bomo na stvari gledali kot polarne ter jih delili na naše in njihove. Govorim o zvoku, ki se bo oblikoval z vsako izdajo in postopoma dobil končno podobo. Sčasoma bo postalo jasno, za čim stremiva; zato iščeva ljudi, somišljenike, ki se srečujejo s podobnimi težavami, in jih vabiva, da svoj prostor najdejo pri Modigo založbi. Skupaj lahko nekaj zgradimo. Kajti to, kar me zanima, je, ali lahko ustvarimo prepoznaven glasbeni katalog, niti ne s petnajstimi, temveč morda le s petimi, štirimi, tremi ali šestimi glasbeniki. Lahko z našo zamislijo kaj naredimo? Ne vem, poskusimo in se bo pokazalo. Zaenkrat vem, kje bom izdajal sam, saj se ne želim več razprševati po založbah, ki imajo povsem druge interese.

Opredeljujejo te raziskovanja. Nedvomno v dejstvu, da album vendarle bo izšel, vidiš določeno simboliko, ki te je v času zorenja skladb povedla na novo raven.

Konceptualno se mi je zlilo s posameznimi zamislimi, ki jih imam, pa tudi z ustanovitvijo založbe. Zato se mi je zdelo smiselno, da album vendar izdam, saj gre za pravi čas; obenem pa je material, izbran zanj, zrel. Posneli smo deset skladb, vendar sem jih na album uvrstil le pet. Vse so počasne, baladnega značaja, kajti druge v tej zasedbi niso najbolje zaživele. Za razliko od prejšnjih projektov sem tokrat glasbo obdeloval sam, le master sem dal delat v Rainbow Studio v Oslo, studio ECM-a. In seveda, kadar delaš sam, si težko objektiven, zato se mi je dogajalo, da sem pri delu obtičal, ga pustil nekaj časa pri miru, se k materialu vrnil, začel delati na novo pa ga spet pustil, saj nisem bil zadovoljen … proces je trajal zelo dolgo.

Omenil si spremenljivost. Navsezadnje se tudi album imenuje Ephemeral Lake. Sklepam, da gre za nekakšno osnovno sporočilo, ki te je vodilo pri pisanju.

Odraščal sem v Cerknici in tam je presihajoče jezero. Odkar imam otroka, se k njemu večkrat vračam, saj ob vikendih pogosteje obiskujem starše, in tako ga opazujem v vseh letnih časih ter različnih obdobjih. Zavedel sem se, kakšno lepoto predstavlja. Spremenljivost, minljivost. V vsaki obliki je svoje: ob poplavah, suši, zaledenelosti. Skladno s tem se spreminjajo tudi zvoki. Led začne pokati ali pa greš zvečer k jezeru, kjer vlada tišina, in ko se zadereš, se odmev odbija od hribov. Zanimive atmosfere ima in zdaj, ko se k njemu vračam, sem se začel spominjati ter predelovati spomine iz otroštva. Vse to se je nazadnje spojilo s tem, kar počnem; zato je zvok mističen, melanholičen. Gre tako za lepe melodije kot tudi popolne zablode in njihova raziskovanja. V resnici je vse zelo preprosto, vsaj sam tako doživljam. Jezero je ... mistično, izmuzljivo, minljivo, spreminjajoče se. Vendar ko sonce nanj posije pod točno določenim kotom, je preprosto lepo. Takšna je tudi zgodba albuma.

Ne glede na to, da je bil album posnet že pred časom, v glasbo na njem gotovo vnašaš tudi vplive, ki so te zaznamovali skozi gostovanja po svetu, omenim naj nastop na maroškem jazzovskem festivalu ali poučevanje na Kitajskem. Te tovrstni vpogledi v druge kulture odmikajo od akademskega kalupa, za katerega se ti včasih zdi, da te omejuje?

Seveda, ti pogledi … Maroko ima močan vpliv Afrike in tamkajšnja kultura me je v nekem pogledu presenetila. Doživeti ritem Afrike je bilo zame pravo doživetje in pravzaprav se mi je takrat zazdelo, da mi natanko to manjka ter da bi bilo potrebno mojo glasbo malce poživiti. Sferičnost je v redu, vendar je čutenje gibanja in ritma nekaj posebnega. Prav zato je zdaj v moji glasbi več ritmičnih elementov. Na Kitajskem pa prevladujeta distanca in odtujenost. Kar mi je dala, je to, da sem se z odmikom od svojega okolja zavedel, kako zelo smo Slovenci povezani z Zahodom. Glasbeno, ideološko, če se lahko tako izrazim. Na Kitajskem so te strukture drugačne, hierarhija oziroma informacijski kanali, ki vladajo na Zahodu, tam ne pomenijo kaj dosti, zato si kot tamkajšnji gost lahko na neki način veliko bolj svoboden. Iščejo znanje. In ga tudi cenijo ter sprejemajo zelo spoštljivo. Prav tako je dejstvo, da gre za zelo veliko deželo, v kateri lahko relativno enostavno najdeš poslušalstvo. Na neki način so samozadostni. Pri nas veliko šteje, če si študiral na kakšni prestižni univerzi ali če imaš veliko zvezdic v določenih revijah, medtem ko njih to ne zanima. Hierarhija je povsem drugačna. Vprašanje, ali je to dobro ali slabo, je pa vsekakor zanimiv občutek, ki sem ga prinesel domov.