Odziv Združenja SAZAS na mnenje ge. Urše Chitrakar z dne 24. 10. 2014

Posredujemo in objavljamo odgovor Združenja SAZAS na članek Urše Chitrakar 'Trgovina za izbrance', objavljenega dne 24. 10. 2014 v rubriki Mnenja. Njen članek si lahko preberete TUKAJ.

Združenje SAZAS, najučinkovitejša kolektivna organizacija v Sloveniji in med najučinkovitejšimi v državah v Evropi (predstavljeno tudi na nedavni WIPO – URSIL konferenci v Ljubljani: http://www.uilsipo.si/fileadmin/upload_folder/novice_dogodki/WIPOdogodki2014/CISAC_Chatalbashev.pdf), ki deluje že vse od l. 1998, je organizacija glasbenih avtorjev, ki upravlja s pravicami avtorjev in imetnikov pravic na glasbenih avtorskih delih. Je le ena izmed kolektivnih organizacij, ki delujejo v Sloveniji in ki uveljavlja pravice na podlagi in v obsegu izdanega dovoljenja Urada za intelektualno lastnino (URSIL) nepridobitno in kot edino dejavnost. (Avtorica v članku posplošuje, kot da je Združenje SAZAS edino, na katerega je z zakonom preneseno kolektivno upravljanje.)

Na trgu deluje monopolno (ker tako ureditev določa zakon), kar je tudi sicer uveljavljena praksa in smotrna oblika ureditve za manjša tržišča, kar Slovenija je. Organizirano je kot društvo in mdr. deluje v skladu s svojim Statutom, ki prvotno ni predvideval kategorije članov brez glasovalne pravice, le-ta pa je bila uvedena na zahtevo URSIL. Izpolnjevanje te zahteve je bil eden izmed temeljnih pogojev URSIL za izdajo dovoljenja Združenju SAZAS. Kategorija članov brez volilne pravice je tudi sicer praksa evropskih kolektivnih organizacij.

Prav tako tudi letos sprejeta Direktiva EU 2014/26 ohranja avtonomnost kolektivne organizacije pri oblikovanju meril za članstvo, ki jih opredeli v svojem statutu na objektivnih, preglednih in nediskriminatornih merilih, ki so dostopni javnosti. Združenje SAZAS deluje na tak način že ves čas. Enak način odločanja v kolektivni organizaciji priporoča tudi WIPO (Svetovna organizacija za intelektualno lastnino) v Priporočilih za upravljanje kolektivnih organizacij, ker je to najbolj učinkovit način vodenja.
Prizadevanja za izenačitev pravic vseh avtorjev članov z različno količino uporabljanih avtorskih del je v nasprotju z demokratičnimi, strokovnimi in korporativnimi načeli vodenja.

Večina avtorskih glasbenih del ima več soavtorjev, ki se ob sami prijavi glasbenega dela, ki velja tudi kot pogodba med njimi, dogovorijo, kakšen delež pravic bo pripadal komu. Namigovanje, da bi redni člani oz. člani s glasovalno pravico lahko s svojimi odločitvami kakorkoli vplivali na različno obravnavanje avtorjev, je neresnično. Vse odločitve, o katerih se odloča z glasovanjem, temeljijo na nerazlikovalnih in inkluzivnih načelih, sicer bi Združenje SAZAS delovalo v nasprotju s svojim poslanstvom, notranjimi akti, veljavno zakonodajo in zavezujočimi visoko strokovnimi mednarodnimi standardi. Praksa delovanja Glasbenega odbora, ki postavlja pravila za razdeljevanje avtorskih honorarjev, kaže ravno obratno, kot navaja ga. Chitrakar. V tem odboru so strokovni člani, avtorji manj predvajanega repertoarja. Svoje odločitve sprejemajo na podlagi strokovnih meril, upoštevajoč nepristranskost in poštenost.

Tudi sicer nobena kolektivna organizacija ne deli zbranih nadomestil zgolj po kriteriju dejanske uporabe, saj je to stroškovno neučinkovito, včasih tudi neizvedljivo (obdelava podatkov lahko preseže vrednost avtorskega honorarja; da pa bi kolektivna organizacija to res počela in izstavila račun avtorju zaradi neprofitabilne rabe njegovega dela, bi bil to svojevrsten absurd in unikum Slovenije).

Pravila delitve zbranih avtorskih nadomestil so znana vnaprej. Kriteriji (poslušanost / gledanost in predvajanje ter prihodki), po katerih se dejansko opravi delitev, so znani šele, ko so zbrana avtorska nadomestila in znane vrednosti kriterijev. V nasprotnem primeru (ob delitvi po vnaprej določenih vrednosti kriterijev) pa bi res prišlo do arbitrarne delitev avtorskih honorarjev, ki bi temeljili na ocenah in ne dejanskem stanju.

AVK je s svojim posegom v poslovanje Združenja SAZAS med drugim dosegla – za kreativni sektor – negativni obrat. Močno občutena posledica s strani avtorjev in imetnikov pravic je tudi do 50 % padec višine izplačanih avtorskih honorarjev. Kar pomeni, da uspešnejši, bolj predvajani avtorji dobijo manj, kot bi sicer, ker se solidarnostno kompenzira z zlorabljenim pojmom »nediskriminatornosti« članov, s tem, da dobi več avtorjev po manj. Npr. Združenje SAZAS obdeluje glasbena dela uporabnikov, ki Združenju SAZAS letno plačajo več kot 2.000 EUR za avtorska nadomestila oz. je njihov dnevni doseg poslušalstva večji kot 1 %, medem ko v Nemčiji sorodna organizacija obdeluje zgolj tiste radijske postaje, katerih avtorsko nadomestilo na letni ravni preseže 90.000 EUR (za l. 2012). To pomeni, da eno predvajanje avtorskega glasbenega dela na radiu znaša 0,02 EUR. Zgolj povprečni stroški obdelave in izplačila enega avtorskega dela znašajo 1,3 EUR. Skladba bi se morala predvajati vsaj 650-krat, za kritje povprečnih stroškov (20 % stroški upravljanja kolektivnih organizacij).

Politika obdelave podatkov in izplačevanje avtorskih honorarjev Združenja SAZAS je ves čas taka, da je obseg obdelave podatkov veliko večji, kot bi bilo to stroškovno opravičljivo, ravno z namenom zaščiti avtorje z manj predvajanim repertoarjem. Še statistika: ko je bila rast honorarjev najvišja, so se najbolj plačanim avtorjem honorarji zvišali za 200 %, najmanj plačanim avtorjem pa za 450 % (tudi na: http://www.sazas.org/o-sazas-u/poslovanje/cbmoduleid/792/articleid/191.aspx)
Zgovoren podatek je tudi: Združenje SAZAS obračuna avtorske honorarje 5.500 slovenskim avtorjem. Na Slovaškem, ki ima sicer več kot 5 milijonov prebivalcev, imajo le 2.284 članov (http://www.soza.sk/index.php?id=197&no_cache=1). Primerljivo s Francijo in Nemčijo pa bi to pomenilo obračunavanje avtorskih honorarjev 1.000 avtorjem.

Razpršenost denarnih sredstev pomeni dolgoročno izgubo celotne kakovostne glasbene produkcije, saj se vse manj denarja vrača v produkcijo, raziskovanje in razvoj glasbenega izrazja. Ker ni presežne dodane vrednosti, ki bi to omogočila, ni investicij, ni razvoja.

Iz enakega razloga je pogubna odločitev državnih organov o (ne)obstoju posebnih skladov za spodbujanje kulturnega ustvarjanja, promoviranja ustvarjalnih vsebin in izobraževanja, ki so pomemben atribut kolektivnih organizacij.

Promocijski sklad Združenja SAZAS ni bil nikoli samovoljno oblikovan ali kakorkoli prikrit URSIL-u. Njegov obstoj je bil vse čas opredeljen v Statutu društva, nadzorni organ kolektivnih organizacij (URSIL) pa je bil o njegovem obstoju ves čas seznanjen in ni nasprotoval oblikovanju le-tega. Njegove ugotovitve so tako retroaktivne na delovanje utečene prakse Združenja SAZAS. V kolikor bi bil sklad sporen, bi bilo pričakovati, da bi URSIL reagiral ob ustanovitvi sklada Združenja SAZAS.

Sredstva iz promocijskega sklada Združenja SAZAS so se vedno porabljala za sofinanciranje neprofitnih kulturnih projektov, za kar bi bilo sicer pričakovati sodelovanje države. Prav tako so z vpadom prodaje glasbenih zgoščenk tudi založbe ukinjale sredstva, namenjena financiranju projektov. Končni rezultat je drastično zniževanje sredstev, namenjenih novi produkciji.

Za primerjavo - v l. 2011 je bila višina porabljenih sredstev za socialne in kulturne akcije 17 evropskih kolektivnih organizacij 171 milijonov, kar predstavlja kar 3-kratno vsoto, kot jo trenutno predvideva celotni proračun EU za kulturo.

Za zaključek odgovora pa še nekaj podatkov. Ob faktografskem naštevanju več ali manj znanih in resničnih, a največkrat iz konteksta iztrganih zgodovinskih dejstev, avtorica in urednik slovenskega glasbenega portala, ki se financira iz sredstev Ministrstva za kulturo in je verjetno namenjen izboljševanju stanja na področju glasbenega ustvarjanja, niti z besedo ne omenita naslednjih dejstev:

dejanja državnih organov dokazljivo povzročajo razkroj ustvarjanja in slabitev gmotnega položaja glasbenih avtorjev.

Poskus preprečevanja usklajevanja višine tarif avtorskega nadomestila s splošno inflacijo od l. 1998 do danes je z vidika privlačnosti področja ustvarjanja kontraproduktiven; z avtorjevega pa popolno razvrednotenje njegovega dela. Državni organ je najprej sprejemal revalorizacije tarif, nato pa jih zanikal. Kakorkoli bodo odločali državni organi in sodstvo, bo za avtorja nesprejemljivo, da vrednost njegovega dela ostane nominalno enaka za vekomaj.

Težko je razumeti drznost pristopa strokovnjakinje s področja avtorskega prava, ki s svojim načinom pisanja skuša razvrednoti velika imena slovenske raznovrstne glasbene ustvarjalnosti in kriminalizirati društvo, ki ga nadzira CISAC, svetovna mednarodna konfederacija avtorskih kolektivnih organizacij, URSIL in članstvo. Združenje SAZAS med ustvarjalci in sestrskimi organizacijami vsega sveta velja za kredibilno, napredno in transparentno.

Pomikamo se v smeri grobega zatiranja domače glasbene ustvarjalnosti. Upamo na lepše čase. To smemo.

Za Združenje SAZAS,
Jera R. Nahtigal                                                                                                       Trzin, 30. 10. 2014