Pavle Kavec

Pavle Kavec nikoli ni bil glasbenik velikih odrov, to niti ni hotel biti. Resda smo se na praznik dela včasih povzpeli na Rožnik, kjer je med bolj ko ne nezainteresirano publiko v vonju pečenega mesa in politega piva ubiral strune svoje kitare, vendar to nikoli ni bil njegov pravi podij. Druga zgodba so bili manjši klubski prostori, kot na primer Loški pub v Škofji Loki ali Hound Dog v Šiški, kjer so do pravega izraza in posluha prišle njegove hitroprstne kitarske vragolije. Tam so se zbirali njegovi pravi privrženci. Prostor res ni pokal po šivih, vendar je bilo ob vsakem koraku čutiti spoštovanje, ki si ga je mojster Kavec zaslužil in tudi užival v ožjem krogu ljubiteljev razposajene kitarske glasbe. Vedno se je klicalo naokoli: »A prideš na Kavca?« v pub ali kam drugam, posebno zato, ker njegovi nastopi niso bili pogosto na sporedu, prej izjema kot pravilo. Govorim seveda o zadnjih dvajsetih ali petindvajsetih letih; kako in na kakšen način so ga doživljale generacije pred menoj, bi morali povedati drugi. Ampak noben njegov nastop ni šel neopazno mimo, s svojim triom in docela posvečenimi špili je namreč vedno poskrbel, da se je še nekaj dni govorilo o njem oziroma tem dogodku. Pavle Kavec je bil predvsem posvečen skladatelj in kitarist, predan svojemu delu ter prenosu svojega bogatega znanja/igranja na bodoče rodove v svoji kitarski šoli. Morda bo kdo izmed teh učencev nekoč obveljal za novega Kavca, če se pozabavamo s podeljevanjem teh nehvaležnih oznak. Mimo Hendrixa in še koga iz poglavij progresivnega blues rocka (Cream) s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa tudi ne moremo. Kave(lj)c 22.

Ne spomnim se, kdaj sem prvič slišal zanj, spomnim pa se, da se je po osnovnošolskih hodnikih šušljalo, da imamo tudi Slovenci svojega Jimija Hendrixa. Ker mi takšne primerjave ali označbe nikoli niso kaj dosti pomenile, saj sem se pretiranega malikovanja odvadil že zelo kmalu, sem jo slišal in preslišal hkrati. Tako mi je sredi osemdesetih pod roke prišla slabo posneta (večkrat presneta) kaseta, kjer je bil zapis albuma Raskorak skupine Oko. Posnetek je bil tako slab, da od slovenskega Hendrixa nisem imel nič, zgolj enciklopedični podatek, ki nikakor ni šel vštric z mojim navdušenjem nad pravim Hendrixom, ki sem ga takrat požiral z edine vinilke, Midnight Lightning, ki sem jo imel v diskoteki. Na ročni repeat se je prevrtela predvsem instrumentalna skladba Trash Man (še danes moj Hendrixov favorit), ki je bila mnogo let pozneje iztočnica za moj spoznavni pogovor s Pavletom Kavcem, kjer drugje kot prav v Loškem pubu. Tudi sam navdušen nad izjemnim tehničnim, emotivnim in melodičnim razponom, ki ga je Jimi v krajši in daljši različici skladbe zaobjel, je, če me spomin ne vara, celo dejal, da jo bo morda uvrstil v svoj koncertni repertoar. Ne vem, ali je do tega res prišlo, na albumu Oko − Live December 2000 (Tribute to Jimi Hendrix) te skladba ni, nimam pa podatka, ali jo je kdaj izvedel na kakšnem koncertu ali v svoji garaži. To niti ni pomembno, Kavec je »svojega« Hendrixa vzel presneto zares, čeprav se mi je vedno zdelo, da mu s takšno označbo poleg spoštovanja malce delamo tudi krivico. Pavle Kavec je bil predvsem posvečen skladatelj in kitarist, predan svojemu delu ter prenosu svojega bogatega znanja/igranja na bodoče rodove v svoji kitarski šoli. Morda bo kdo izmed teh učencev nekoč obveljal za novega Kavca, če se pozabavamo s podeljevanjem teh nehvaležnih oznak. Mimo Hendrixa in še koga iz poglavij progresivnega blues rocka (Cream) s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa tudi ne moremo. Kave(lj)c 22. 

Verjeli ali ne, vsega je kriv gostujoči cirkus. Preden je prišel v mesto, je Pavle Kavec pridno vadil harmoniko, potem pa je iz jukeboxa, ki so ga poleg igralnih avtomatov cirkusanti pripeljali s seboj, zaslišal skladbi Hey Joe in Purple Haze. Poti nazaj ni bilo več. Presedlal je na kitaro in začel loviti njegove tehnike igranja in pristope v harmonijah. Navduševal se je predvsem nad zvokom njegove kitare, ki ga takrat – danes obstajajo takšni efekti – ni bilo najlažje poustvariti. Vso to navdušenje je vnesel v svoj prvi rockovski trio, Yeti Experience, docela razmahnil pa se je v več inkarnacijah skupine/tria Oko od leta 1972 dalje. Nesmiselno bi bilo razpravljati, katera postava tria je bila boljša ali najboljša, pri vsaki je Kavec poskrbel za to, da je v danem trenutku žgala udarni blues rock z elementi jazza, psihedelije in še česa, in to na najboljši možni način. Posvečeno in brezkompromisno, zato so bili koncerti resnično paša za ušesa in drobovje. Prav stalno igranje in uigravanje je leta 1976 pripeljalo do realizacije danes zbirateljskega prvenca skupine Oko, ki je dvaindvajset let kasneje doživel tudi v Londonu izdano piratsko različico. To veliko pove, prav tako kot dejstvo, da je v tem trenutku najcenejša in slaba ohranjena različica albuma (G/G) na discogsu ocenjena na 204 evrov, najdražja (NM/NM) pa na celih 1000 evrov brez poštnine. Z leta 1998 izdanim cedejem boste prišli precej bolje skozi, saj se cena giblje med 50 in 150 evri. Čeprav so na omenjeni platformi marsikatere cenitve umetno napihnjene, pri Pavletu Kavcu do določene mere – vsaj, kar se izvirne vinilne različice plošče tiče – ne gre za pretiravanje. Poimenska diskografija skupine Oko je sicer skromna. Poleg obeh že omenjenih naslovov je zavedena samo še mala plošča Vse sem dal ti (1975), kar pa ne odtehta vseh sledi, ki jih je skupina na čelu z njim pustila v našem prostoru in tudi širše. Ponekod je bilo občasno celo zaslediti vabilo, da kdor Jimija Hendrixa ni doživel v živo, lahko to izkušnjo poustvari na enem izmed koncertov Pavleta Kavca in njegove skupine, morda tudi s prijatelji, s katerimi je leta 1993 izdal cede Hočeš z menoj. Res ni zažigal kitare, je pa trgal strune, in iz nje izvabljal duha, prav tako kot njegov vzornik.