PIXXELPOINT 2026: Sononimi

V Novi Gorici se med 16. in 26. oktobrom na različnih lokacijah odvija 27. edicija festivala sodobnih praks Pixxelpoint v produkciji Mestne galerije Nova Gorica. V našem prostoru dobro uveljavljen festival intermedijskih umetnosti se v svojih programskih ustrojih večkrat dotika tudi zvoka kot umetniškega medija, letošnja edicija, poimenovana Sononimi pa je temu izrazito posvečena. Festival letos programsko in umetniško vodi Andrej Kobal, zvočni umetnik, skladatelj elektroakustične glasbe, improvizator in inovator različnih programskih orodij in vmesnikov, uveljavljen ustvajalec pri  nas in vedno bolj tudi v tujini. Festival s programom preči njegovo osebno zanimanje za presečišča med glasbo in sodobno umetnostjo in posega v polje zvočne umetnosti, zvočnih instalacij, audiovizualnih performensov, v prostorjenje zvoka, interaktivnih okolij, koncertov elektroakustične glasbe in improvizacije. Festival je nekakšen cvetober domače ustvarjalnosti različnih generacij ustvarjalcev_k, tako aktualne kot malce starejše, ter z uglednimi tujimi gostujočimi imeni. Celoten program si lahko ogledate TUKAJ. O sami zasnovi programa, prezentiranih delih, razstavi in posameznih nastopih in umetnikih_cah pa več v pogovoru z Andrejem Kobalom. Zdi se mi, da je za razvoj te krajine bistveno povezovanje. Takšni festivali omogočajo srečanja med ustvarjalci, ki delujejo v različnih okoljih in se sicer morda ne bi povezali. Iz tega lahko nastanejo nova dela, sodelovanja ali skupne platforme. Pri pogojih za ustvarjanje pa se mi zdi najpomembnejša kontinuiteta. Potrebujemo čas za raziskovanje, prostore, opremo, tehnično podporo in pošteno plačilo sodelujočih. Pomembna je stabilnejša podpora, ki omogoča, da ideje razvijamo tudi med posameznimi dogodki. Veliko del nastane šele skozi poskuse, spremembe in sodelovanje, zato mora biti prostor tudi za negotovost. Želim si, da bi Pixxelpoint spodbudil čim več takšnih povezav in da bi te živele tudi po njegovem zaključku.

Letos si prvič umetniški vodja pri nas uveljavljenega intermedijskega festivala Pixxelpoint. Kako si uskladil vlogi umetnika in umetniškega vodje? Kateri vzgibi so te vodili pri snovanju programa?

Res je, to je moja prva izkušnja v vlogi umetniškega vodje festivala. Vesel sem, da me je Mestna galerija Nova Gorica povabila k sodelovanju. Posebna zahvala gre vodji galerije Pavli Jarc, ki me je na preteklih izvedbah Pixxelpointa spoznala kot umetnika, predavatelja in tehnika. S festivalom torej sodelujem že dlje časa, letošnja vloga pa mi predstavlja poseben izziv.

Umetniškega vodenja sem se lotil morda nekoliko naivno, predvsem pa na način, ki mi je najbolj naraven: kot umetniškega projekta. Ti dve vlogi se mi zdita povezani. Tudi pri ustvarjanju bereš, pišeš, raziskuješ različne discipline in tehnologije ter sodeluješ z drugimi umetniki, tehniki in strokovnjaki. Pri snovanju festivala je podobno, le da je precej več organizacije in usklajevanja. V osnovi pa gre še vedno za ustvarjalni proces. Tudi program je nastajal organsko. Zaradi svojega dela poznam številne ustvarjalce zvočne umetnosti, hkrati pa spremljam vizualno umetnost, gledališče in druge sodobne prakse, pri katerih občasno tudi sodelujem. Zanimal me je predvsem vmesni prostor med zvočnim in vizualnim: kako lahko med različnimi načini izražanja najdemo neki »Sononim«, nepričakovano sorodnost, ki odpre drugačen način poslušanja in gledanja.

Festival si poimenoval s posrečenim izrazom Sononimi. Kaj poimenuješ s tem izrazom in kako se odraža v programu, predstavljenih delih in nastopih?

Sononimi so besedna igra, ki se navezuje na sinonime. Zame poimenujejo predvsem vmesni prostor med zvokom in podobo, kjer njun odnos še ni določen. Zvok lahko podobo dopolni, jo zamaje ali prikliče nekaj, česar v njej sploh ni. Podobno lahko slika ali objekt spremenita naš način poslušanja.

Ob tem se rad vračam k filmu in prikazu eksplozije atomske bombe. Takšna podoba skoraj samodejno sproži pričakovanje tragične glasbene spremljave. Mene pa zanima trenutek, ko zvok dobi lastno moč. Tako doživljam Žalostinko žrtvam Hirošime Krzysztofa Pendereckega: njene zvočne gmote in šumi lahko učinkujejo kot eksplozija sama. Zvok ustvari podobo in jo skoraj fizično vtisne v telo. Zanimivo je, da je Pendereckega občudoval tudi Frank Zappa, David Lynch pa je to skladbo uporabil v enem najbolj abstraktnih delov serije Twin Peaks: The Return. Od podobe lahko odvrnemo pogled, zvok pa nas obdaja in se nas dotakne tudi telesno. Festival zato raziskuje, kako mu dati obliko ter ga povezati s prostorom, materialom in gibom. Razstavljena dela se tega lotevajo zelo različno.

Michele Spanghero v instalaciji Vol. (2026) raziskuje soodvisnost zvoka in arhitekture ter nam omogoča poslušati sam razstavni prostor. MOONOLITH Martina Briclja Barage je interaktivni monument Luni in zvezdam, ki postaja svetlobno in zvočno glasbilo; na festivalu bo zaživel v rotundi SNG Nova Gorica. Tadej Droljc v delu The Hole raziskuje napetost med trdnostjo skale in minljivimi svetlobnimi strukturami v njeni zrcalni notranjosti.

BBtrem, torej Boštjan Perovšek in Brane Zorman, skupaj s Paolo Korošec v delu tremolo približajo vibracijsko komunikacijo žuželk ter povežejo poslušanje z dotikom. Mauricio Valdés San Emeterio v instalaciji Sound-Shower združi prostorski zvok s telesnim zaznavanjem vibracij. Karmina Šilec z Rekompozicijo povezuje glasbo in rastline ter odpira hipotetično možnost shranjevanja glasbe v rastlinsko DNK. Alessandro Fogar v delu Lezenje/Sledenje oziroma Drift/Trace podobe površin spreminja v partituro za virtualni elektroakustični orkester. Boštjan Kavčič in Nejc Grmek z aplikacijo iPoet povezujeta poezijo, podobo in zvok ter uporabnika vključujeta v ustvarjanje, ki izhaja iz slovenske zgodovinske avantgarde. Patrick K.-H. se v delu Strange Loops fluid harmony posveča ideji zank, ki se vračajo same vase in se pri tem preoblikujejo. Boštjan Čadež v instalaciji Gospod Procesor, razumete življenje? z nepredvidljivim vedenjem robota ironično preizprašuje naša pričakovanja do umetne inteligence. Tomaž Grom z iMštrumentom zvočne in videoposnetke glasbenikov poveže v odprt avdiovizualni instrument. Kolektiv Clockwork Voltage pa v delu SONONIMI Modular Installation module svojih sintetizatorjev združi v skupni sistem, v katerega lahko posegajo nastopajoči in obiskovalci. SONONIMI Open Sound Platform zvočne fragmente različnih ustvarjalcev prenese na vinilne plošče ter jih ponudi v nadaljnje raziskovanje in kombiniranje. Z Igorjem Vukom pa sva zasnovala The Object Orchestra, v katerem obiskovalec z gibi rok vodi ansambel zvenečih predmetov. Prav ta raznolikost me zanima: koliko različnih poti obstaja med tem, kar vidimo, slišimo in občutimo.

Eden osrednjih elementov Pixxelpointa je razstava zvočne umetnosti in instalacij. Kako dela vzpostavljajo napetost med zvokom, podobo, objektom in sliko, med sinestezijo in preseganjem posameznega medija? Kaj se dogaja v teh razpokah med različnimi izrazi?

Že galerijski prostor določa, kako se srečamo z umetniškim delom. Posebnost letošnjega festivala pa je, da se nekatera dela med razstavo spreminjajo in postajajo del performansa ali koncerta. Isto postavitev lahko zato ob različnih obiskih doživimo povsem drugače. Z Gromovim iMštrumentom bodo denimo nastopili Gal Furlan, Samo Kutin in Zlatko Kaučič. Vsak bo vanj vstopil s svojim glasbenim jezikom ter ustvaril drugačno srečanje med posnetim materialom in živo izvedbo. Prav to se mi zdi zanimivo: delo ostaja odprto za nove interpretacije in odzive. Pri SONONIMI Open Sound Platform pa se takšno sodelovanje razširi tudi na obiskovalce. Za festival smo v sodelovanju z MKC Maribor in Markom Lükom izbrane zvočne fragmente vrezali na osem unikatnih vinilnih plošč s črkami napisa SONONIMI. Obiskovalci in nastopajoči jih lahko na štirih gramofonih prepletajo v nove zvočne celote. Instalacija združuje prispevke festivalskih umetnikov in ustvarjalcev iz spletne zbirke Sononimi, ki bo ostala odprta tudi po festivalu ter omogočala nadaljnjo izmenjavo in ustvarjalno uporabo zvokov.

Te razpoke med mediji so zame predvsem prostor, kjer se lahko spremeni naša vloga. Iz poslušalca postanemo izvajalec, z gibom vplivamo na zvok ali skozi dotik odkrijemo nekaj, česar prej nismo zaznali. Obiskovalec tako vstopi v proces in s svojim odzivom prispeva k temu, kar nastaja.

Program vsebuje tudi številne nastope, koncerte in zvočne performanse, ki odslikavajo bogato ustvarjalno krajino pri nas. Kako kot ustvarjalec in umetniški vodja festivala gledaš na njen razvoj in današnje stanje? Kakšni so pri nas pogoji za tovrstno ustvarjanje?

Domačo ustvarjalno krajino doživljam kot zelo raznoliko. Številni sodelujoči umetniki, vključno z mano, veliko delujemo na koncertnem in zvočnoperformativnem področju, na festivalu pa se predstavljamo tudi z razstavnimi postavitvami. To prehajanje med različnimi oblikami ustvarjanja prinaša zanimivo dinamiko. Tudi koncertni program pokaže precejšen razpon: od improvizacije in modularne elektronike do avdiovizualnega tria Etceteral, izvedbe tremola v živo in kolektivnega ustvarjanja v projektu Mehka črta. Poseben primer je gledališki esej OKO (CIKLON) Doriana Šilca Petka, pri katerem sodelujem tudi sam. Povezuje predavanje, videoesej in koncert ter raziskuje odnose med umetnostjo, znanostjo in naključji, ki spremljajo napredek. Na festivalu bo zaživel kar v galeriji, kar odpira drugačen odnos do prostora in občinstva.

Zdi se mi, da je za razvoj te krajine bistveno povezovanje. Takšni festivali omogočajo srečanja med ustvarjalci, ki delujejo v različnih okoljih in se sicer morda ne bi povezali. Iz tega lahko nastanejo nova dela, sodelovanja ali skupne platforme. Pri pogojih za ustvarjanje pa se mi zdi najpomembnejša kontinuiteta. Potrebujemo čas za raziskovanje, prostore, opremo, tehnično podporo in pošteno plačilo sodelujočih. Pomembna je stabilnejša podpora, ki omogoča, da ideje razvijamo tudi med posameznimi dogodki. Veliko del nastane šele skozi poskuse, spremembe in sodelovanje, zato mora biti prostor tudi za negotovost. Želim si, da bi Pixxelpoint spodbudil čim več takšnih povezav in da bi te živele tudi po njegovem zaključku.