Podeljene Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada

Ljubljančan Ivo Petrič je v svojem plodovitem življenju nanizal že preko dvesto skladb za zelo različne sestave. Še vedno je zelo aktiven, saj, kot pravi sam: »Glasba je življenje, ljubezen, ne morem brez nje.« Med študijem so s kolegi (Jež, Štuhec, Lebič, Srebotnjak in Božič) delovali v skladateljski skupini Pro musica viva, kjer so izvajali svoje skladbe in skladbe tujih naprednih skladateljev. Deloval je kot umetniški vodja SF, vodil ansambel za sodobno glasbo Slavko Osterc, pisal tudi glasbo za filme. Skoraj ni dela, ki se ga kot skladatelj ni lotil.

Utemeljitev nagrade:
Ustvarjalni opus Iva Petrića upravičeno velja za enega najbolj prepoznavnih in najvplivnejših v sodobni slovenski glasbi. Skladatelj se je prvič javno predstavil že v času šolanja na srednji glasbeni šoli, postopoma pa je s svojo prisotnostjo vse jasneje in vse izraziteje zaznamoval slovenski glasbeni prostor. Ustvaril je obsežen in raznolik kompozicijski opus, v katerem zasledimo vse od orkestralnih do komornih in solističnih del. Povsem neznačilno za slovenskega skladatelja mu je skoraj povsem ostajala tuja vokalna ustvarjalnost, vendarle pa prav ta samosvojost in nezavezanost vokalu morda na drugi strani v jedru razkrivata temeljne poteze njegove skladateljske poetike.
Petrića tako opredeljuje brezkompromisno sledenje lastnim poetskim principom, pa naj bodo še tako v opreki z vodilnimi tokovi okolice in z veljavnimi načeli povprečnega okusa. To izhodišče je na začetku njegovega ustvarjanja v pogojih nenaravnega optimizma prevladujočega socialističnega realizma petdesetih let sprožalo Petrićev mladostni odpor in ga vodilo v območje ostrega modernizma, strukturalistično strogega urejevanja posameznih kompozicijskih segmentov, v okvire eksperimentalne zvočnosti, v iskanje skrajnih zvočnih možnosti instrumentov, njihovih nenavadnih kombinacij, v razgrinjanje novih in svežih zvočnih svetov.
V tem je Petrić razvil svoj posebni značilni občutek za zvočno barvo - z oblikovanjem »impresionistično« slikovitih barvnih ploskev, minuciozno razpršenih zvočnih odtenkov, prefinjenih nians v vselej čvrsti dramaturgiji glasbene forme. Vrsta naslovov njegovih najbolj uspešnih skladb izraža to skorajda likovno slikovitost njegove glasbe: Integrali v barvi, Simfonična freska, Groharjeve impresije, Slika Doriana Graya, Škotske impresije, Pokrajine spomina, Mozaiki, Pejsaži ...
Pozneje je Petrićev nekonformizem terjal ustvarjalni odklon tudi od vse bolj prevladujočih in vsesplošneje uveljavljujočih se vzorcev modernističnega hlepenja po novem ter mu narekoval ustvarjalno poglobitev glasbenega jezika z doslednim vztrajanjem pri lastnih temeljnih poetoloških principih, ki jih je kot nekako stalnico mogoče zaznati tudi že v navidez najbolj izrazito »eksperimentalnih« delih. V nasprotju s prevladujočimi tendencami časa se je odločil tako za odgovorno omejevanje sicer nebrzdano razstavljenega zvočnega prostora in se s tem zavzel za globljo, lahko bi celo rekli etično zaznamovano zavezanost umetniškim ustvarjalnim načelom.
Prav ti so temeljna Petrićeva estetska podstat, na kateri gradi svojo avtorsko poetiko, ki je torej ne gre enačiti zgolj s takšnimi ali drugačnimi, z modo menjajočimi se kompozicijsko-tehničnimi, torej obrtnimi principi. Bolj kot slednji opredeljuje Petrićev ustvarjalni kredo skladateljeva muzikalna prefinjenost, senzibilno izbrušena muzičnost njegovega glasbenega izraza. Svojevrstno to potrjuje nenazadnje tudi Petrićeva usmerjenost v instrumentalno glasbo. Glasba zanj namreč ni poenostavljen izraz takšne ali drugačne poetske vsebine, skrite v besedilu ali zavite v zunajglasbeni program. Prav tako se ne utemeljuje s prozornimi idejnimi predpostavkami, z apologetičnim razkazovanjem filozofskega konteksta ali estetske paradigme.
Njegova glasba je nasprotno kolikor je mogoče čisti izraz glasbene igre same, zavezana zgolj »absolutnemu« jeziku tonov, zvokov, motivov, zvočnih barv in kombinacij. Ti sami v sebi in sami zase transcendirajo v svet umetnostne resnice, onstranstvo presežnega zunaj meja takšnih ali drugačnih konkretnosti. Modernistični svet, v katerega je vstopal kot mlad komponist, mu je pomagal izklesati strogo premišljen in natančno izbrušen glasbeni stavek, hkrati pa mu je odpiral pot v ustvarjalno soočenje z novimi zvočnimi svetovi. Iz tega se je oblikovala Petrićeva kompozicijska poetika, ki jo označuje prefinjen glasbeni jezik izpiljene strukture, a svežih, celo smelih barv.
Navkljub dražljivi svobodi navidez vsezmožnega modernizma je ostajal skladatelj vselej zavezan izrazni sugestivnosti glasbe, ki se razkriva v občutenem oblikovanju bogatih melodičnih linij in njihovem poudarjenem polifonem prepletu. S tem se Petrić hkrati v globini povezuje z vzvišeno evropsko kontrapunktsko tradicijo. V ekstremnih barvnih ploskvah, kontrastnih odsekih in bujnem večplastnem prežemanju raznorodnih kompozicijskih prvin se obenem potrjuje skladateljev pretanjen občutek za uravnoteženo dramaturgijo širših glasbenih struktur. Med njegovimi deli nedvomno izstopa izjemno bogat komorni glasbeni opus, zlasti niz šestih godalnih kvartetov, pa številne sploh prve slovenske sonate za najrazličnejše instrumente.
Prav tako veljajo danes že za antologijska Petrićeva simfonična dela, poleg že omenjenih njegove simfonije, Simfonične mutacije, Sinfonietta giocosa, Concertino doppio, Koncertantni dialogi itn. Ustvarjalna kvaliteta pa hkrati morda tudi sveža pestrost izbranih zasedb sta botrovali dejstvu, da je Petrić danes eden najpogosteje izvajanih sodobnih slovenskih skladateljev. Njegova dela so bila izvedena na mnogih najpomembnejših koncertnih odrih tako pri nas kot v tujini, izdana pa so na številnih nosilcih zvoka z najvidnejšimi glasbenimi poustvarjalci. Poleg tega ne velja spregledati tudi širšega pomena, ki ga ima delovanje Iva Petrića za slovensko kulturo zadnjih desetletij. Kot (so)snovalec in v veliki meri idejni vodja mlade generacije skladateljev, združene v Klubu komponistov in v skupini Pro musica viva, je bil morda med vsemi celo najbolj zaslužen za odpiranje slovenskega glasbenega prostora proti modernizmu.
Petrić je obenem ustanovil Ansambel Slavko Osterc in bil njegov dolgoletni vodja. Skupina, ki se je specializirala za izvedbo najnovejših del slovenskih in tujih skladateljev, je pod njegovim vodstvom poleg rednega koncertiranja na domačih odrih sodelovala tudi na uglednih svetovnih festivalih in tako postala eden najpomembnejših ambasadorjev sodobne slovenske glasbe v svetu, pa nenazadnje tudi doma. Razširitev obzorja slovenskega glasbenega občinstva ter najširša predstavitev sodobne - in ne le te - slovenske ustvarjalnosti in poustvarjalnosti sta vodili Petrića tudi pri več desetletij dolgem umetniškem vodenju Slovenske filharmonije.
Petrić je bil hkrati dolgoletni vodja Edicij Društva slovenskih skladateljev. Slednje so se pod njegovim urednikovanjem razvile v sodobno mednarodno prepoznavno glasbeno založbo, ki skrbi za izdajanje in promocijo del slovenskih skladateljev. Vrhunski intelektualni nivo ter prefinjen in odgovoren umetniški občutek, ki sta opredelila njegova ustvarjalna, poustvarjalna in ne nazadnje tudi organizacijska prizadevanja, označujeta Iva Petrića kot osebnost, ki je morda sploh najvidneje zaznamovala sodobno slovensko glasbo in z njo slovensko kulturo.

***

Eno izmed nagrad Prešernovega sklada je prejel skladatelj Ambrož Čopi. Še dobro, da je komponiranje študiral pri prof. Danetu Škerlu, ki je mlademu Ambrožu zadal nalogo napisati skladbo za zbor. In še dobro, da je v tistem času APZ Tone Tomšič vodil Stojan Kuret, in je mlademu Primorcu omogočil izvedbo »ta prve" – Ne najdem domov«. In tako se je zgodba bliskovito in plodno  nadaljevala.

»Hvala zborom ob katerih sem dozoreval in rastel več kot dve desetletji: Komorni zbor Iskra, Komorni zbor Nova Gorica, MePZ Obala, MeMPZ Gimnazije Koper in Komornemu zboru Konservatorija za glasbo in balet, ki me navdihuje v zadnjem obdobju. Hvala za deset letno zgodbo o uspehu z APZ Univerze na Primorskem...ki me je osrečevala. Hvala vsem predsednikom in asistentom, ki so mi pomagali pri uresničevanju projektov in ŠOUP, ki nas je vseskozi podpirala.
Iskrena hvala zborom in vodjem: Komorni zbor AVE, Dekliški pevski zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani (Helena Fojkar Zupančič), Slovenski oktet (Joze Vidic) Vokalni akademiji Ljubljana in Komornemu zboru Čarnice (Stojan Kuret), ki ste me ob 40. obletnici počastili z izvedbami skladb v Slovenski filharmoniji. Takrat se je ta (dvoletna) zgodba začela in mi dala zagona«, tako se Ambrož Čopi zahvaljuje svojim prijateljem. Saj, kot vedno znova pravi in poudarja – zborovstvo je pri nas vodilna amaterska dejavnost. Amare pa pomeni ljubiti. In brez ljubezni vsega tega ne bi bilo.

Utemeljitev nagrade:
Ambrož Čopi, skladatelj, dirigent, glasbeni pedagog in neutrudni organizator s svojo ustvarjalnostjo navdušuje številne izvajalce ter poslušalce po Evropi in drugih celinah, z umetniško strastjo in predanostjo glasbi pa navdihuje mlade glasbenike ter jih z nalezljivo vnemo spodbuja h kreativnemu delu. S svojo zagnano vsestransko dejavnostjo je postal ena največjih avtoritet na področju slovenske zborovske glasbe. Številne izvedbe domačih in tujih zborov dokazujejo, da sodi Ambrož Čopi med najvidnejše slovenske skladatelje vokalne glasbe. Iz kompozicije je diplomiral v razredu prof. Daneta Škerla, podiplomski študij pa je končal pri prof. Urošu Rojku.
Iz postimpresionistične ali ekspresionistične šole si je z leti v izrazno bogatih, muzikalno in tehnično zahtevnih kompleksnejših skladbah oblikoval svojstven in prepoznaven glasbeni jezik širokega zvočnega razpona. Njegova sakralna dela, med katerimi so presežni predvsem cikla Quattro Antifonae Mariae Selectae in Tri Dukhovniykh khora ter skladba Praeparate corda vestra, so bila izvedena v skoraj vseh evropskih državah ter v obeh Amerikah, na Japonskem, Kitajskem in Filipinih. Med izvajalci, ki so tam krstili njegova dela, pa velja omeniti britanski Komorni zbor Commotio, Latvijski nacionalni zbor in Concert Choir of Lawrence University v Združenih državah Amerike.
Po vsem svetu izvajajo tudi njegova vokalno-instrumentalna dela, predvsem Misso brevis za visoke glasove in orkester, Magnificat za visoke glasove, bariton solo in orkester ter Misso pro pace za sopran, tenor, moški zbor, harmonij in orkester, ki jo je napisal ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne. Običajnim stavkom oziroma besedilom rekviema je v tem delu dodal pisma s Soške fronte, s katerimi je zgostil dramatični lok maše. Tudi v posvetnih delih, za katera išče navdih v poeziji Srečka Kosovela, Franceta Balantiča, Edvarda Kocbeka, Toneta Pavčka in Brine Štampe Žmavc, je Čopi presegel svojo zgodnjo ekspresionistično naravnanost s sodobnejšimi sredstvi in drugačno zvočnostjo, ki se zrcali predvsem v Dveh cvetnih pesmih, v ciklu Angeli ter v pesmih Neslišno, kot da se le zdi in He Wishes for the Cloths of Heaven Williama B. Yeatsa za mešani zbor, bariton solo in steklene krogle, nastali po naročilu zbora Salt Lake Vocal Artists.
Ob posvetnih pesmih se Ambrož Čopi kot iskalec raznolikosti lepote rad zaustavi tudi pri ljudskem izročilu in ga, oplemenitenega s sodobnimi spoznanji, polaga v kulturni spomin. Skladateljska tvornost Ambroža Čopija je bila predstavljena že na petih avtorskih večerih in zabeležena na štirih avtorskih ploščah, ki so jih pod vodstvom Stojana Kureta, Martine Batič in samega avtorja posneli Akademski pevski zbor Tone Tomšič, ČarniCe, Slovenski Komorni zbor in Komorni zbor Ave. Prav zadnja dva sta izjemno uspešno izvedla zgoraj omenjena projekta Sanjam in Praeparate corda vestra. V slednjem je svoj ustvarjalni opus tesno prepletel s poustvarjalnim, saj je svojo umetniško moč kot dirigent šestih zborov okronal s štirinajstimi zlatimi plaketami z državnih tekmovanj ter enaindvajsetimi prvimi mesti in več zlatimi priznanji z mednarodnih tekmovanj v tujini. Udeležil se jih je v šestnajstih različnih evropskih državah, Turčiji in Združenih državah Amerike.
O izjemnem umetniškem vtisu, ki ga Ambrož Čopi s svojimi zbori zapusti v poznavalskih ušesih strokovnih žirij, pričajo posebne nagrade za interpretacije, ki jih je na vseh tekmovanjih prejel tudi osebno kot zborovodja ali celo kot najboljši dirigent tekmovanja; dirigent, ki v svoji osebnosti združuje globoka intuitivna spoznanja, široko srce in karizmo. Z Akademskim pevskim zborom Univerze na Primorskem se je kot zmagovalec Mednarodnega tekmovanja v Varni uvrstil celo v finale tekmovanja za veliko nagrado Evrope v francoskem Toursu. Danes je kot priznani strokovnjak cenjen predavatelj, gostujoči dirigent in član žirij mednarodnih tekmovanj v Grčiji, Bolgariji, Romuniji, na Poljskem, Hrvaškem in v Izraelu. Posebno priznanje je bilo zanj povabilo na festival Europa cantat 2015 v madžarskem Pecsu, kjer je predaval o sodobni slovenski zborovski ustvarjalnosti in o sestavljanju kakovostnih programov.
Teh je tudi kot odličen organizator oblikoval že veliko, saj je z ustanavljanjem novih festivalov in koncertnih ciklov, kot so Bienale sodobne glasbe, Simfonic Voices in Zborovski festival, v Kopru krepko razgibal glasbeno misel in znatno dvignil standarde glasbene ponudbe. S tem je obogatil celoten kulturni utrip na Primorskem pa tudi v širšem slovenskem prostoru. Pri vsem tem pa Ambrož Čopi kot umetnik, pedagog, predvsem pa kot človek vseskozi ohranja redko in dragoceno željo po konstruktivnem ustvarjalnem sodelovanju. Z njo povezuje skupnost, premaguje osamljenost in ustvarja lepoto. Hkrati odpira poti drugim velikim pa tudi mlajšim perspektivnim umetnikom ter omogoča nastajanje večjih in plemenitejših projektov; ker je povezovalec energij, hotenj, znanj in videnj glasbenikov širšega območja, ker je v isti sapi tudi sam hkrati plod te sinergije in smeli akter umetniških snovanj ter izjemnih rezultatov in ker je spodbujevalec ustvarjalnosti tistih nadarjenih posameznikov, ki se, tako kot on podvrženi nemiru in sanjam, nikoli ne bodo odrekli preseganju samega sebe in stapljanju v brezčasni transcendenci.