16.01.2020

Pogovor o duhu rocka v opoziciji

Spomin na pestro dogajanje slovenskega rocka v opoziciji, ki ga je novembra s spremljevalnim programom v ljubljanski Galeriji P74 zaznamovala Razstava RIO: Rock v opoziciji, zagotovo sodi med najpomembnejše dogodke lanskega leta, posvečene zgodovini domače popularne glasbe.

Dušan Mijanović

Primož Simončič, Igor Bašin in Tadej Pogačar.
Foto: Dušan Mijanović

Spomin na pestro dogajanje slovenskega rocka v opoziciji, ki ga je novembra s spremljevalnim programom v ljubljanski Galeriji P74 zaznamovala Razstava RIO: Rock v opoziciji, zagotovo sodi med najpomembnejše dogodke lanskega leta, posvečene zgodovini domače popularne glasbe. Eden teh dogodkov je bil pogovor s člani nekonformističnih skupin Begnagrad, Srp in D'Pravda, ki so delovale v drugi polovici 70. in zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja.

Z razstavnim projektom RIO so v Galeriji P74 obeležili obdobje neodvisne in alternativne kulture sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let, ki do danes ni doživelo tolikšne pozornosti, kot bi si jo zaradi svoje izjemnosti zaslužilo. Razstava je bila odprta med 5. in 24 novembrom. Vmes je potekalo strokovno vodstvo po razstavi, predavanje Kulturni kontekst RIO gibanja v Ljubljani in Sloveniji, ki ga je pripravil beograjski pisec, raziskovalec in poznavalec alternativnih gibanj in tokov na področju eksperimentalne glasbe Nenad Vujić, ter pogovor s člani skupin. Zadolžitev za pogovor, ki je potekal 19. novembra, je pripadla glasbenemu kritiku, avtorju glasbenih oddaj in scenaristu ter poznavalcu glasbene scene Igorju Bašinu – BIGorju. Bašin je pogovor zastavil tako, da se je sprva pogovoril s predstavnikom skupine D'Pravda, ki se je v gibanje rock v opoziciji vključila kot zadnja, saj je delovala med letoma 1981 in 1982. Nato je izprašal dva predstavnika skupine Srp, za finale pa so se razgovorili člani najbolj znane skupine tega gibanja, Begnagrad. Trojico omenjenih skupin poleg pripadnosti gibanju rock v opoziciji druži raznolik pristop k dojemanju in izvajanju glasbe. Debato je Bašin zastavil tako, da je bila informativna, svobodna in odprta.

D’Pravda (1981–1982)

D’Pravda je bil alternativna zasedba kratkega daha, saj je delovala med letoma 1981 in 1982. Skupina je imela nekatere stalne člane, nekateri glasbeniki so pa tudi prihajali in odhajali. Nastala je po spremembi oziroma razpadu Papa Kinjal Banda. Svoj domicil je imela v kleti bloka 4 Študentskega naselja v Rožni dolini (Disko Študent), svoj prvi nastop pa je doživela na multimedijskem dogodku Prednovoletna razprodaja, ki se je konec leta 1981 odvil v ljubljanski Festivalni dvorani. »Sam nisem bil v skupini od samega začetka, saj sem prej igral kitaro v prvotni zasedbi skupine Borghesia, ki je prav tako vadila v kleti bloka 4. Konec januarja me je Iztok Saksida – Saks, ki je bil neformalni vodja skupine, vprašal, če bi igral pri njih bas. Takrat sta bila člana skupine brata Iztok in Žiga Saksida, Matija Primožič in Matjaž Rožič ter Zorko Škvor. Kdaj se je vokalist Jaša Kramaršič priključil skupini, pa se žal ne spomnim,« je povedal član skupine Samo Ljubešić. D'Pravda je obstajala sedem mesecev, v tem kratkem času pa ji je uspelo ustvariti enourni program, ki je zajemal eksperimentalno glasbo, noise in post punk elemente. Skupina se je v tem času publiki predstavila približno dvakrat mesečno. »Saks je bil koordinator in usmerjevalec, saj je znal pomiriti konfliktne znotraj skupine, ki so se dogajali med ustvarjalnim procesom. On nam je tudi organiziral koncerte. Jaz sem največ delal glasbo, a tudi drugi, on pa je napisal večino besedil,« je dejal Ljubešić. Skupina je razpadla, ko se je Saksida odločil, da se bo posvetil akademski karieri.

Srp (1979–1984)

Skupina Srp je bila najbolj znana po hudomušnosti, kritiki in performativnem načinu izražanja. V skupini so delovali Nino De Gleria, Gojmir Lešnjak, Tadej Pogačar, Aleš Rendla, Matjaž Sekne, Primož Simončič in Gregor Strniša. Igrali so mešanico jazza, klasike in alternativne glasbe, v katero so vnašali teatrske in vizualne elemente. Na začetkih, podobno kot Begnagrad, niso imeli kitare, čeprav se je frontman Gojmir Lešnjak – Gojc sprva spogledoval z igranjem 12-strunske kitare. Nato se je raje posvetil fagotu, kar je bilo bolj unikatno in impresivno. Zasedba se je delno menjavala tudi zaradi študija v tujini ter služenja vojaškega roka. Prve dve leti delovanja so bili inštrumentalna in komorna skupina, ki ni uporabljala ozvočenja. »Simulirali smo določene druge inštrumente,« je dejal član skupine Primož Simončič. Kasneje so se skupini pridružili nekateri mlajši člani skupine Begnagrad. Skupina je bila znana tudi po sodelovanju s kantavtorjem Markom Brecljem. »Po Novoletni razprodaji je k nam pristopil Marko, imeli smo kontinuirano sodelovanje. On takrat ni imel stalne zasedbe in je bil zato voljan sodelovanja. V dveh letih smo razvili program, mi smo sodelovali v njegovih komadih, on pa pri naših. Imeli smo kar nekaj uspešnih koncertov,« je povedal Tadej Pogačar, basist skupine ter kustos razstave RIO. Srp je krasila privrženost improvizaciji, saj velja za enega prvih svobodno improviziranih bendov pri nas. »Srp se je od vsega začetka spogledoval s svobodno improvizirano tehniko, obdržali smo jo ves čas. V tem smo se razlikovali od ostalih, imeli smo ohlapne strukture z opornimi točkami, ki jih je pripravil violinist Matjaž Sekne (Lolita, Simfonični Orkester RTV Ljubljana, Bratko Bibič & The Madleys ...; op. av.), ki so se lahko na koncertu zgodile ali pa se niso zgodile. Tako glasbo smo tudi poslušali, saj smo intenzivno obiskovali koncerte. Od tu se čuti vpliv pristopa k naši glasbi,« je dejal Simončič. Nadaljeval je Pogačar, ki je povedal, da je bila svobodna oblika, kakor je bila izjemna, po drugi strani prekletstvo, saj se je včasih vse podrlo in je moral Gojmir Lešnjak z igralskimi vložki reševati zadevo na drugem področju.

Begnagrad (1975–1978, 1981–1983)

Begnagrad je bila slovenska glasbena skupina, ki je izvajala avantgardno progresivno rock in jazz glasbo. Najbolj je znana po debitantskem albumu Begnagrad iz leta 1982. V recenziji na portalu AllMusic je bila skupina opisana kot prva slovenska kandidatka za rock slavo, a nikoli ni bila opažena. Skupina je nastala leta 1975, v njej pa so bili Bratko Bibič, Bogo Pečnikar, Igor Muševič in Vlado Špindler. Tri leta za tem je prenehala z delovanjem. Leta 1981 se je reaktivirala, tokrat brez Muševiča in Špindlerja, namesto njiju so se skupini pridružili Nino de Gleria, Aleš Rendla in Boris Romih. Rendlo je med služenjem vojaškega roka na bobnih zamenjal Zoran Kanduč, proti koncu delovanja skupine pa je v njej igral še kitarist Igor Leonardi. Skupina je zaključila z delovanjem leta 1983.

Rock v poziciji ni stilska opredelitev

Rock v poziciji ali skrajšano RIO je bilo gibanje, ki je nastalo v času punka. Začel ga je angleški bobnar in teoretik Chris Cutler, ustanovitelj avant-rock skupine Henry Cow. Marca 1978 je povabil štiri celinske evropske skupine, da pridejo v London in nastopijo na festivalu, imenovanem Rock in Opposition. Ideja gibanja je bila, da se poveže evropske socialne skupine, da bi si lahko med seboj organizirale koncerte in distribucijo. Šlo je torej za medsebojno pomoč in zoperstavitev angloameriški dominaciji v sferi popularne glasbe; rock v opoziciji ni stilska opredelitev. Pri nas je največ za uveljavitev gibanja in miselnosti naredil novinar Aleks Lenard, ki je dve leti po prvem mednarodnem festivalu RIO v Londonu z Zorkom Škvorom (ŠKUC) organiziral prvi RIO festival v Ljubljani. Odvil se je junija 1980 na vrtu gostilne Rio. Na njem so nastopili Srp, Art Zoyd, Mamma Non Piangere in Univers Zero. Festival je doživel odličen odziv občinstva. To je bila prva manifestacija združenja RIO v Vzhodni Evropi. Leto kasneje, decembra 1981, je sledila druga edicija festivala z naslovom Novoletna razprodaja v Festivalni dvorani v Ljubljani. Nastopili so Begnagrad, Srp, D’Pravda, Istranova, Alfredo Lacosegliaz iz Gruppo Folko Internazionale, Andrej Rozman – Roza in Marko Brecelj. Tretja izdaja RIO festivala je bila v Križankah junija 1982 z zasedbami Laibach, Black Sheep, Nekropolis, D’Pravda, Begnagrad in Art Zoyd. »Kolikor jaz vem, Cutler ni nikogar iz Slovenije kontaktiral, da bi se priključil gibanju, toda vseeno smo čutili, da pripadamo istemu stilu. Imeli smo se za sorodnike gibanja, čutili smo, da mu pripadamo. Mi smo bili kot inštrumentalisti dokaj nizko na obrtniškem nivoju, saj smo skorajda znali igrati, zato se nismo mogli primerjati z nekaterimi drugimi pripadniki rocka v opoziciji. Zato smo dali poudarek na ideje, ki so se izražale skozi besedila ali skozi glasbo, na način, da smo uporabljali, danes bi temu rekli noise elemente,« je dejal Ljubešić. Skupina Srp je na neki točki provokativno negirala povezavo z gibanjem RIO. »Če greš pogledat članke, ki so izhajali po koncertu, ki smo ga leta 1979 imeli v ŠKUC-u, so nas od takrat imeli za RIO band. Vsi članki, ki so jih napisali Drago Vovk, Aleks Lenard, Andrej Šifrer ali kdorkoli drug, so nas označevali kot RIO. Seveda je bila logična reakcija, da smo si sami začeli izmišljevati neke druge oznake. To je bila normalna reakcija na etiketiranje z drugo etiketo. Vsa stvar ni imela globljega pomena. Podobno kot so to počeli že Buldožerji v drugih kontekstih pred nami, ko so izdajali biltene in s tem obveščali novinarje, smo šli mi nad žurnalizem s svojim žurnalizmom in ga tako prehiteli,« je dejal Pogačar. Ena od funkcij gibanja je bila ločitev od punka, ki je v tistem obdobju pričel s prevlado. »Frakcijske boje je leta 1977 v performasu na Dnevih slovenske mladinske kulture v Beogradu napovedal že Peter Mlakar, ko je dejal, da je konec s konceptualizmom, ker sedaj vlada punk. V to prehodno obdobje spada rock v opoziciji. Kako je rock v opoziciji vplival na obe zasedbi Begnagrad, je Cutler definiral v spremni besedi izraelske izdaje plošče Begnagrad (1982), ki jo je izdala druga zasedba. Napisal je, da če bi gibanje takrat še obstajalo, potem bi druga zasedba vsekakor sodila vanj. Ko pa je delovala prva zasedba, gibanja sploh še ni bilo,« je razložil Bibič.

Sogovorniki so se strinjal, da je danes še kako potreben duh rocka v opoziciji. »Ta glasba se je prenašala na naslednje skupine. Vsaka nova skupina, ki je nastala iz teh glasbenikov, in nastalo jih je kar nekaj, je naredila neko novo varianto. Te so bile Quatebriga, Capela la Chateliere ... Še danes se najdejo podobne skupine, ki delujejo v alternativnih scenah, toda žal ugašajo z našo generacijo,« je povedal Simončič. »Duh rocka v opoziciji je še vedno živ, toda ne tako kot včasih, ko je bil aktualen in razširjen. Obstajajo pa mladi ljudje, ki tu in tam odkrijejo to glasbo, iz nje črpajo elemente, ki se ujamejo z njihovo glasbo. Duh rocka v opoziciji je nujno potreben, ker to, kar se dogaja danes, ne pelje nikamor. Obstajajo prevelike družbene razlike med revnimi in bogatimi. Pa tudi glasba nastaja po določenih formulah, ki so poslušljive in prebavljive, kompleksna dela pa se ne prodajajo, ker se jih nikomur ne ljubi poslušat,« je bil kritičen Ljubešić. BIGor je ugotovil, da v gibanju ni bilo žensk. »Še dobrega basista si težko dobil, kaj šele žensko,« se je strinjal Bibič.

Blok K (Disko Študent) – mešanje gledališča in glasbe oz. performativnih konceptov

V kleti bloka 4 Študentskega naselja oziroma v Disku Študent, ki je nastal v zgodnjih sedemdesetih letih, ko je tam sprva delovala poslušalnica, kjer je do tristo obiskovalcev glasbo poslušalo sede, je bil kulturno umetniški kotel, kjer se je dogajalo idejno križanje, srečevanje in povezovanje. V kleti je bilo veliko prostorov, kjer so se znotraj študentske organizacije Forum odvijale različne aktivnosti. Tam so imele plac za vaje skupine, kot so Buldožerji, Orkester Titanik, Papa Kinjal Band, D'Pravda, Borghesia, Srp, pa tudi gledališke gibalne skupine, kot sta bili Vetrnica in Teater performans, ki se je znotraj Diska Študent leta 1982 prelevil v FV Disko. Tam so imeli prostore tudi Klub koroških študentov, Klub istrskih študentov, Klub ilirskobistriških študentov ter Klub mednarodnega prijateljstva, ki so ga upravljali študentje iz neuvrščenih držav. Pomemben dejavnik je bil sitotisk, kjer so izdelovali plakate in umetniške grafike. »Nikomur ni padlo na pamet, da bi opravljal aktivnosti, ki so bile vezane na ideologijo socializma. V tistem času je prišlo do mešanja, izmenjevanja in križanja idej, kar je privedlo do prepleta gledališča in glasbe oz. performativnih elementov. D'Pravda ni pripadala glasbenemu gledališču, res je pa, da smo imeli včasih na nastopih maske, včasih smo se tudi oblekli v kostume, konkretno v Hali Tivoli, kjer smo nastopali v podporo poljskemu delavskemu gibanju Solidarnost. Naš zaščitni znak so bili dolgi plašči iz jute, na katerih je bila izrisana šablona D'Pravde. Na koncertu v FV Disku smo izvedli performans, ko nas je bodeča žica ločevala od občinstva,« je povedal Ljubešič. »Ko smo prišli v klet bloka 4, v simpatično okolje, so takoj prišle ponudbe za sodelovanje s strani uličnega gledališča Skupine pred razpadom, zadeva se je imenovala Smrt smrti. Skupaj smo naredili en poskus in se odpravili po ulicah Ljubljane. Kasneje smo vzpostavili kabaret oz. variete, ki je bil simpatičen način povezovanja, saj smo pripeljali tako gledališko kot glasbeno publiko. Občasno smo igrali tudi pri kakšni predstavi Ane Monro. Ta sodelovanja so bila zelo naravna,« se je spominjal Pogačar. Kasneje je bila skupina Srp povabljena v Mladinsko gledališče, kje je sodelovala v predstavi Jaz nisem jaz Vita Tauferja. Takrat sta se skupini pridružila mlajša člana Begnagrada, De Gleria in Rendla. »Imeli smo potrebo, ker smo v predstavi igrali v živo, da imamo tudi bobnarja in klaviaturista. Kdaj smo pričeli sodelovati, ne vem. Spomnim se, da smo na nekem koncertu v Mladinskem gledališču z Begnagradom skupaj izmenično izvajali komade, mi njihove, oni pa naše,« se je spomnil Pogačar. »Vedno smo imeli teatrski moment, ki ga je Gojc s svojimi ambicijami izvedel. To je bila mešanica med glasbo, teatrom in kasneje vizualnimi elementi. Naš nastop je bil neke vrste performans,« je povedal Simončič. »V kleti bloka 4 se je marsikaj kuhalo, tam so bile februarja 1978 tudi vaje za Škandal v operi je Bibič spregovoril o pomembnosti tega prostora.

Radio

V času delovanja teh skupin so bili zelo vplivni radijski valovi Radia Študent. »Zame osebno je zelo veliko vlogo odigral Radio Študent in njegov izobraževalni program z legendarnimi učitelji, ki so tedensko pripravljali programe in širili obzorja. Najsi je šlo za eksperimentalno glasbo ali ameriški jazz, bile so to kvalitetne oddaje, to je bila dejansko moja učilnica. Na ta način smo želeli razvijati svojo strukturo,« je dejal Pogačar. Če sta bila Srp in D'Pravda spoštovana na študentskem radiu, je skupina Begnagrad naredila še korak dlje. »V Sloveniji je novinar Stane Sušnik hodil po fakultetah in vrtel tako imenovano dobro musko, najraje od založbe EMC ter tudi drugih. Za nas je slišal po Radiu Študent, ki je bil takrat opozicijski radio, zato je naše pojavljanje na Radiu Študent imelo še veliko večjo težo. Zaradi tega in zaradi Staneta Sušnika nas je Radio RTV Ljubljana povabil na Alternativne dneve slovenske glasbe. Potem smo šli na festival v Subotico, kjer je bil eden glavnih organizatorjev Anđelko Maletić, dolgoletni urednik na Radiu Novi Sad. Potrebno je povedati, da je bil Radio Novi Sad takrat najbolj napreden in progresiven radio v državi. V Sarajevu je na Radiu Sarajevo deloval Ognjen Tvrdković. Oba sta nas začutila. Kar naenkrat smo imeli v celi Jugoslaviji dva močna zaveznika, ki sta nas promovirala. Zagrebški radio, kjer je delal Darko Glavan, pa je protežiral skupino Buldožer. Zato se je začelo glasbeno dogajanje v Sloveniji spoštovati s posebnim odnosom,« je o zaveznikih skupin Begnagrad izčrpno poročal Vlado Špindler, ki je prvič javno spregovoril o skupini. Ima drugačno perspektivo kot drugi člani prve zasedbe Begnagrad, saj je imel že pred formiranjem te skupine za seboj več kot 700 nastopov.

Posnetki

D'Pravda je julija 1982 posnela demo posnetke z namenom, da se poveže z nizozemsko zasedbo Black Sheep. »Z njimi smo igrali v Križankah, se jim je dopadla naša glasba in so nas hoteli povabiti na Nizozemsko. Obstajata le dva posnetka, eden je bil narejen v studiu Radia Študent. Štiri komade smo posneli spomladi, ostalih osem komadov pa julija. Zanimiva je primerjava komada Socijalizam, ki je na obeh posnetkih,« je dejal Ljubešič. Srp je v Studiu Tivoli posnel LP ploščo Srp, ki je po mnenju članov tega benda izšla prepozno. Še prej so naredili posnetke v studiu Radia Študent, ki so zaobjeti na plošči Zadnja večerja, na kateri je zabeležen najdrznejši in najbolj prodoren moment skupine. »Snemali smo tudi v studiu Metro in v studiu pri Činču, za televizijsko oddajo. Moje emocije so bile najmočnejše pri snemanju LP plošče, ker je bila situacija najbolj dramatična. Če gledam danes nazaj, je bil popoln čudež, da je bila plošča sploh posneta, namreč zaradi toliko šokantnih dogodkov, ki so se nam postavili počez. Kljub temu je bilo snemaje največji podvig. Ploščo smo posneli le nekaj mesecev, preden smo se razšli. Verjetno bi bila atmosfera drugačna, če bi jo posneli dve leti prej,« je dejal Pogačar. »Žal mi je, da nismo naredili koncertnega posnetka, saj smo bili bolj koncertna skupina kakor studijska. To, kar smo naredili na LP plošči, je bil žal le izpev,« se je spominjal Simončič. Razlog za to, da se je stvar tako razvijala, vidijo člani predvsem v nezaupanju na strani ZKP Ljubljana, saj so jim tam ploščo obljubljali najmanj dve leti. Zasedba Begnagrad je posnela material, ki je izšel na treh ploščah. »Anđelko Maletić nam je uspel v Novem Sadu leta 1977 organizirati snemanje materiala za ploščo. To je bil čudežni dogodek, ker se v Sloveniji nismo mogli dogovoriti za snemanje, niti na Helidonu niti na Založbi plošč RTV Ljubljana. Nenadoma so nam sporočili, da imamo za snemanje termin od ponedeljka do petka, in mi smo se temeljito in vrhunsko pripravili. Ko smo snemali, so nam pripravili tudi živi nastop v studiu. Bilo je polno in spet smo doživeli stoječe ovacije. Do nas je pristopil Jovan Adamov, takrat vodilni glasbenik, in nas vprašal: 'Odakle vam to?' Isto se je zgodilo v Jazz klubu v Novem Sadu. Nato smo se odpravili v Beograd, kjer so bili v SKC-ju dnevi Slovenske mladinske kulture, tam smo nastopili skupaj z Šifrerjem, Pankrti in Buldožerji. Odigrali smo vrhunsko, toda publika ni reagirala, saj so vsi čakali nastop Buldožerjev. Četrti dan smo zaključili s snemanjem, uspelo nam je, stisnili smo skozi. Jaz sem nato šel k vojakom. Prijatelji so nadaljevali z drugo ekipo. Nato je Jugoslavija razpadla, meje so se zaprle. Slovenija se je osamosvojila, jaz sem postal podjetnik in sem podjetniško uspel. Nato sem telefoniral Anđelku Maletiću, če nam lahko pošlje posnetke, ki so bili še analogni. Material nam je uspelo prešvercati in nato smo izdali drugo prvo ploščo z naslovom Tastare, ker je medtem že druga zasedba izdala prvo. Žal pa od prve zasedbe obstajata samo ena fotografija in ta plošča,« je povedal Špindler. Razvila se je debata, zakaj jim materiala ni uspelo izdati, ko je bil še svež. »Po štirih dneh so nas domov poslali in rekli: 'Vi ste snimili!' Pa smo rekli: 'Kako, če smo ravno dobro začeli!' In je bilo konc in smo šli,« je dejal Boris Romih. Neizdajo so pripisali tudi protislovenskemu razpoloženju, ki se je v osemdesetih pričelo širiti v Srbiji. Bogo Pečnikar je povedal, da v Srbiji niso imeli takih založb kot pri nas. Člani so pomislili, da je bila vmes tudi teorija zarote, saj so, kot je dejal Bratko Bibič, po hodnikih studia javno kadili marihuano. »Nas so poslali domov, preden bi nas zaprli. Pri nas je bila med študenti trava razširjena, tam pa ne. Ko sem šel čez tri mesece v vojsko, sem prebral, da so za šest mesecev zaprli Ipeta Ivadića, bobnarja skupine Bijelo dugme, ker so mu našli travo. Tam je bilo precej bolj restriktivno kot pri nas. Kolego iz vojske so zaprli za dvanajst mesecev, med najhujše zapornike, samo zato, ker je gojil travo,« je o restrikciji spregovoril Špindler. Je pa v Srbiji leta 1990 izšla ilegalna kaseta, ki jo je skupina posnela v studiu Radia Študent in jo poimenovala Jodlovska Urška. Svoj prvenec z naslovom Begnagrad je skupina v svoji drugi postavi izdala pri ZKP Ljubljana leta 1982.

Nastopanje

D'Pravda je razen v Ljubljani nastopala tudi v Novem mestu, Idriji, Zagrebu idr. »Zanimiv nastop je bil v zagrebškem Lapidariju. Tam smo igrali v maskah in oblačilih iz vreč. Ko smo začeli igrati, je bilo notri okrog 120 ljudi, v desetih minutah pa se je izpraznilo in pred odrom je ostalo pet ljudi, ostali so odšli na pijačo v preddverje. Kasneje je izšel članek v zagrebškem časopisu Polet, kjer se je recenzentu zapisalo, da se je na odru pojavila skupina petih ljudi košarkarskih dimenzij (jaz, Zorko in Jaša smo visoki), ki so igrali zamorjeno glasbo, katere ni za poslušat,« se je slabih kritik skozi šalo spomnil Ljubešić. Eden boljših nastopov skupine je bil gotovo tisti v Križankah junija 1982. Skupina Srp je nastopala v Zagrebu, Beogradu ter na festivalu v Subotici. »To je bil eden bolj odmevnih nastopov. Na festivalu je bila izjemna količina jazz rockerjev, ki so kazali svojo tehnično virtuoznost, nato smo se mi pojavili s svojim programom in je že element presenečenja deloval zelo dobro. Poleg tega je bilo tudi vzdušje tako, da so nam jedli iz roke,« je dejal Pogačar. Srp je nastopil tudi v zamejstvu, v tržaškem zalivu in na avstrijskem Koroškem. Skupina Begnagrad je nastopala po zanimivih lokacijah, kot so tacenska kadetska šola, na ulici, v Dijaškem domu Ivana Cankarja, na Gimnaziji Bežigrad, v mali dvorani Študentskega naselja, Postojni, Mariboru (Kavarna Astoria), Koprskem gledališču, na smučišču v Kranjski Gori, v razvpitem Kinu Sloga, Subotici, Novem Sadu, Beogradu idr. »V Novem Sadu smo imeli v gledališču skupen nastop s skupinami Leb i sol, Boro Đorđevićem in še nekaterimi. Doživeli smo stoječe ovacije. Nastop je bil frapanten, ker niso vedeli, kaj je zdaj to,« je dejal Špindler. V svoji drugi postavi je skupina nastopala po festivalih v Evropi. »Cutler je v začetku osemdesetih ustanovil založbo in distribucijo Recommended Records, ki je delovala v Angliji. Potem so se neodvisno od njega ter tudi v povezavi z njim ustanovile celice v Nemčiji, Švici, na Švedskem, v Franciji, ki so skrbele za organizacijo koncertov tovrstne glasbe. To je bila neodvisna varianta, ki je bila močna, saj so imeli publiko. Po tej liniji baz smo mi koncertirali,« je povedal Bibič. Prva plošča Begnagrad je bila uvrščena v katalog Recommended Records.

Poimenovanje skupin

Saksida je skupino D'Pravda poimenoval v čast časopisa Pravda, ki je imel v sovjetskih časih znotraj komunistične partije najvišjo naklado. Člani skupine Srp se ne spomnijo, od kod je prišlo njihovo ime. Med pogovorom je padla šala, da so se kot predstavniki ruralnega dela socializma poimenovali po kmečkem orodju, nasproti kladivu, ki predstavlja delavstvo. Glede poimenovanja Begnagrad, kot je dejal Bratko, pa obstajajo rašomonske štorije. Šlo naj bi za besedno asociacijo na Bežigrad, saj so bili nekateri člani tam doma ali povezani s tem predelom Ljubljane. »Ne vem, kdo se je zmenil, da bomo prvič igrali na Bežigrajski gimnaziji. Nismo še imeli imena in sem jaz na hitro užgal, naj bomo Begnagrad. Noben ni imel nič proti, in tako je ostalo,« se je spomnil Romih. Bratko je podal bolj natančen opis. »Jaz takrat nisem igral harmonike, ampak orglice, in ko smo vadili na Poljanskem nasipu, smo se po vaji vračali za Bežigrad, hodili smo po Masarykovi, in na tej poti smo se igrali z besedami in prišli do imena Begnagrad.« »To smo tudi napisali na plakat. Takrat je Bratko igral orglice, a je priznal, da v resnici igra tudi na harmoniko, in smo ga nahecali, naj jo prinese,« se je spomnil Bogo. Bratko je takoj zanikal: »Ne, to je bilo pa pri meni na žuru doma!« Za konec je še razložil relacije med zasedbo Šest kilometrov na uro, ki je bila predhodnica Begnagrad ter predhodnico Buldožerjev Sedem svetlobnih let ter med njim in Brecljem ter Andrejem Trobentarjem, ki pa so za nesodobnike takratne scene preveč zapletene za razvozlati, kaj šele, da bi jih uspelo zapisali…