Portret nove glasbene generacije: Mihael Hrustelj

Velenjčan Mihael Hrustelj se je z igranjem kitare pričel ukvarjati pri trinajstih letih, takrat mu je oče, po uspešno predstavljeni viziji med vožnjo na cesti med Vuhredom in Vuzenico le kupil prvo kitaro. Kot otrok pa je zelo rad odkrival zanimive zvoke in melodije na svoji mali CASIO klaviaturi.

Na začetku se je preizkušal predvsem v rock in metal glasbi in ustvaril nekaj avtorskih skladbic. Nato se je v zadnjih letih srednje šole pričel spogledovati s klasično glasbo in klasično kitaro. Po končani srednji šoli se je vpisal na Fakulteto za Management in na srednjo glasbeno šolo. Po treh letih (brez opravljene glasbene mature) je najprej opravljal sprejemne izpite na jazz akademiji v Grazu in po zavrnitvi, katere del je bilo tudi osebno soočenje z mentorjem je padlo mentorjevo mnenje: »Zdaj, kot kadarkoli prej, je čas, da začneš delati nekaj drugega. Glasba pač ni zate.« Nekdo je to ugotovil po petih minutah igranja. Mihaela je to spodbudilo, da se je odpravil na sprejemni izpit v Rotterdam kjer so ga toplo sprejeli, z akustično kitaro in na sprejemnem izpitu odigranimi lastnimi kompozicijami.

Takole pravi: "Kot da bi sam bog narekoval moje glamurozno življenje. Po nekem času življenja v Rotterdamu sem bil tako brez denarja, da sem se moral za preživetje znajti kakor sem vedel in znal. Potovanja z mojim do milimetra napolnjenim Suzuki Swiftom 94' so bila nadvse zanimiva in so vključevala alkoteste, teste na droge in naključne preglede carine med vožnjo skozi Nemčijo.

V Rotterdam sem šel, ker sem hotel čisto stran od okolja, kjer sem se počutil dokaj udobno. Tako daleč, da sem moral za vse poskrbeti sam. Začeti znova, ustvariti nov socialni krog, okusiti samoto, ki mi je dala izjemno priložnost za osebno rast. To s seboj prinaša razvoj kuharskih spretnosti - jajčka na tisoč in en način, odkrivanje kvalitetnih pralnih praškov in mehčalcev (je vonj lavande res tisto kar vedno zažge?) Učenje novega jezika, spoznavanje ljudi iz celega sveta. Čefur 101. Ja tukaj sem čefur.  

Želim si, da bi za mojo glasbeno kariero lahko rekel, da je lahka. Nikakor ni. Je pa noro zabavna in bi se vsaj milijonkrat znova odločil enako.

Kdo so moji idoli je vprašanje z ogromno odgovori. Bolj kot za idole gre za inspiracijo, ki jo dobim ko spoznam določene ljudi, slišim doslej nepoznano glasbo. Lahko pa omenim imena, ki me inspirirajo: Tigran Hamasyan, John Mayer, Beyonce, Paco de Lucia, Miroslav Tadic, Vlatko Stefanovski, Bach, Zakir Hussain, eden mojih mentorjev Niti Ranjan Biswas, John McLaughlin, Michael Jackson, Richard Bona, Pat Metheny, Jaco Pastorious, Joe Zawinul, Michael Brecker, Mark Guilliana, Shai Maestro…

Zaenkrat načrtujem še neko obdobje ostati v Rotterdamu, kjer bom ustvarjal. Velik privilegij je, da lahko delim svojo glasbo, še bolj noro je, da obstajajo ljudje, ki jim je moja glasba dejansko všeč. In prav ti mi vlivajo moč ko sem v dvomih, kaj za vraga sploh delam, saj se včasih vprašam, zakaj ne grem delat v pisarno in ne izkoristim moje druge izobrazbe.

Trenutno največ časa poleg vadenja porabim za negovanje telesa in uma in organizacijo solo turneje 2018/19. Kar pomeni neskončno število elektronskih sporočil, pridobivanje kontaktov, skrb za širjenje mreže. Ta del, ki nima kaj dosti povezave s samo glasbo, je zelo pomemben. Imam nekaj ljudi, ki mi pomagajo glede organizacije koncertov, tu na Nizozemskem in na  Tajvanu, za ostalo pa skrbim večinoma sam. Zavedam se tudi, da samo vadenje kitare in  odličnost v produktu še ne pomeni možnosti predstavitve. Tako pač je, poznam ogromno vrhunskih glasbenikov, ki redko kdaj pridejo dalje od svoje dnevne sobe.

V prihodnosti bi rad več sodeloval z drugimi glasbeniki. Kljub temu da je časa malo, bi si ga z veseljem vzel za izbrane projekte.

Pa še nekaj besed o prihajajočem albumu, ki nosi naslov Fallen Leaves in bo uzrl luč v mesecu oktobru. Na albumu bo 10 mojih avtorskih skladb, ki se žanrsko dotikajo številnih zvrsti, vse od klasične, jazz, pop, rock, hip-hop, balkanske in druge svetovne glasbe. Posvečen je moji največji ljubezni, klasični kitari. Na koncertih nanjo igram, a nanjo tudi bobnam, uporabljam doma narejen elektronski bas boben in pojem.

Na spodnjih povezavah lahko vidite, kako vse skupaj zveni, pogledate kak utrinek s koncertov in posnetke z mojim triom, ki se nagiba bolj v rockovsko smer."