Poslovil se je Jakob Jež (1928–2022)

Spoštovani skladatelj in vsestranski glasbenik Jakob Jež se je poslovil v častitljivi starosti. Ustvarjal je tako rekoč do zadnjega diha, kajti njegov umetniški vrelec tudi v poznih letih ni usahnil. Z njim je ohranjal živahen um in smisel življenja. 

Skozi desetletja je ustvaril dragoceno zapuščino, ki nagovarja različne interprete in s katero se je neizbrisno zapisal v zgodovino slovenske glasbe. Razvil je številne talente in se uveljavil kot harmonikar, pianist, pedagog, urednik in publicist. Skladateljsko pot je začel kot samouk in kljub akademski izobrazbi ostal glasbeni samohodec. Svoje neoekspresionistične prvence je ob skupini Pro musica viva nadgradil v dodekafonske, serialne in aleatorične kompozicijske strukture, nato pa razvil samonikle zvočne svetove. V svojih delih za instrumentalne, vokalno-instrumentalne in zborovske zasedbe posluša naravo, se naslanja na slovensko ljudsko izročilo in literarno zgodovino, spoštuje prvinskost in ostaja zvest samemu sebi. 

Rodil se je na Vitovcu pri Boštanju pri Sevnici v gostilniški družini ter se že kot fantič ponosno postavljal med vaške godce in udarjal takt s tako imenovanim »kitajcem«, kot so rekli »potresajočemu drevescu s polno zvončkov«. Njegova profesionalna glasbena pot se je začela leta 1947 z vpisom na ljubljansko Srednjo glasbeno šolo in se nadaljevala na Akademiji za glasbo. Med profesorji, ki so ga tako ali drugače trajno zaznamovali, so bili Blaž Arnič, Lucijan Marija Škerjanc, Karol Pahor in Marijan Lipovšek, ki ga je imel za svojega edinega pravega učitelja. Nekaj časa je študiral kompozicijo, vendar je študij zaključil na tako imenovanem zgodovinskem oddelku. Od svojih profesorjev je veliko pričakoval in pri njih marsikaj pogrešal, predvsem vsestransko širino, s katero bi bil ob teoretičnih vsebinah deležen glasbenozgodovinskih znanj ter poglobljenega spoznavanja oblikoslovja in literature. 

Čeprav je mladost preživel ob družabnem gostilniškem petju, do ljudskih viž ni imel posebnega odnosa, zato se tudi kot skladatelj sprva ni ogreval za vokal, še manj za pristno ljudsko glasbo. K vokalu se je vrnil šele po ustvarjanju za klavir, ko se mu je odprl svet samospevov, k čemur je precej pripomogla njegova soproga Olga, poklicna pevka, s katero je tudi nastopal. Drznejši jezik in kompleksnejše kompozicijske strukture je najprej uporabil prav v samospevih, s katerimi je začel raziskovati nove zvočne možnosti in prepletati moč besede in glasbe, kar je kasneje prenašal še na druge oblike. Bil je prijatelj kvarteta Pesmi štirih in je uglasbil prenekatera njegova dela. Rad je poudarjal, da se je zavestno odmikal od romantike, spoštoval Hindemitha in Bartóka, predvsem pa se je ogrel za glasbo tedaj prezrtega Marija Kogoja. Z vso skrbnostjo in znanjem je preučil njegovo zapuščino, jo iztrgal pozabi in poskrbel za uveljavitev njegovih otroških in mladinskih zborov s klavirsko spremljavo. Ko so se po letu 1960 ob političnem odtajanju mlajšim slovenskim skladateljem odpirali novi svetovi in jim je bilo omogočeno spoznavati najsodobnejšo glasbo zahodnega sveta, je nastala avantgardna skupina Pro musica viva, ki se ji je pridružil tudi Jakob Jež. Bil je torej med pionirji sodobne slovenske glasbe, ki so gojili dodekafonsko, serialno, aleatorično, elektroakustično in nenazadnje multimedijsko glasbo. K umetnosti novih zvokov se je obračal postopoma, od zgodnjih 60. let, ko je v skladbi Pastoralne invencije za violino in klavir (1961) uporabil prve dodekafonske vrste. V naslednjih letih se je odmikal od pretiranega konstruktivizma in klasičnega notnega zapisa, izvajalcu pa dopuščal izvajalsko oziroma interpretativno svobodo. Sčasoma se je vrnil k vokalu in napisal več odmevnih vokalno-instrumentalnih del, v katerih vprašuje o človekovem obstajanju in odstira narodovo kulturo (Brižinski spomeniki, Do fraig amors, Pogled zvezd idr.). Prav za tovrstna dela je prejel nagrado Prešernovega sklada (1970). Ježeva partitura se je sčasoma spreminjala in ob iskanju izvirnih zvokov postajala vse bolj grafična, kar je vodilo k uvajanju novih tehnik igranja na posamezna glasbila. V tem duhu je Nomos VII za trombon in tolkala, pri katerem je skupaj s pozavnistom Vinkom Globokarjem razvijal tehniko mikrotonov. Pri tem se ni ustavil, saj velja za »upornega eksperimentatorja«. Bil pa je tudi drugačen Jakob Jež, povsem predan otroškim in mladinskim zborom, za katere je ustvaril številna antologijska dela, ki so se s svojo toplino usidrala v srca slovenske mladine. Tudi po njegovi zaslugi je nastala in živela revija Grlica, neprecenljiva spremljevalka slovenskih zborovodij. 

Jakob Jež je z zvočnim iskanjem izoblikoval umetniški značaj, s katerim se postavlja v vrh slovenskih skladateljskih moči. Razvil je samoniklo ustvarjalnost, v kateri je združil več umetnosti in zvočne svetove, poslušal naravo, orisoval pesniško besedo in nenazadnje poveličeval ljudsko pesem. Za svoj življenjski opus je prejel Prešernovo nagrado (1991).

Zanj je bila glasba umetnost zvokov. Naj mu lepo zveni tudi tam, kamor je odšel.