Praznik glasbe 2018

Praznik glasbe bo 21. junija pri nas letos potekal že šestič, in sicer poleg številnih prizorišč v Ljubljani, kjer se je prireditev, ukrojena po izvirnem francoskem modelu Fête de la musique, začela leta 2013, še v Mariboru, Murski soboti in Piranu (od koder se bo razlil proti Portorožu, Seči in Luciji). Festival je postal spletišče različnih prizorišč, prostorov, javnih zavodov, organizatorjev glasbenih dogodkov, tehnikov, se pravi celovit logistični zalogaj, ki glasbenikom ponuja odre ipd. za predstavitev njihovega ustvarjanja. Čeprav gre za koncept, ki se je iz Francije razširil v številne države, se šele zdaj intenzivneje povezuje v mrežo, pri čemer obstaja želja, da bi se iniciativa z 21. junija razširila.

Celovit program festivala z vsemi nastopajočimi in različnimi prizorišči si lahko ogledate TUKAJ. Ob tej priložnosti smo se o letošnji ediciji, širitvi v druge regije, iskanju prostorov in problematikah, ki jih prireditev prinaša s seboj, pogovarjali s Petrom Barošem, generalnim sekretarjem SIGIC-a, ki krovno skrbi za praznik glasbe.

SIGIC je vpet v (so)organizacijo praznika glasbe, ustvarjenega po francoskem vzoru, ki se je prijel že v marsikateri državi, in to skorajda od samega začetka. Kako vidiš razvoj praznika glasbe pri nas, kje je festival danes in kam se umešča ne samo v glasbenem smislu, pač pa tudi širše?

Iniciativa Fête de la musique je bila že kmalu po prvi izvedbi leta 1982 prisotna po vseh koncih sveta. Danes svetovni dan glasbe obeležuje več kot 120 držav; gre za podatek Fête de la musique, bržkone pa je številka še mnogo večja. Obstajajo namreč še številne druge iniciative, kot so European Music Day, MakeMusic Day, World Music Day. SIGIC se je praznovanju pridružil leta 2015; pred tem je dogodek dvakrat organizirala Zadruga Celinka. Sprva smo na organizacijo gledali kot na še en projekt, s katerim skušamo nagovarjati širšo javnost in tako večati prepoznavnost SIGIC-a. Lansko leto se nam je prvič pridružilo mesto Maribor, letos pa ob Mariboru še Murska Sobota in Piran z okolico. Dogodek se torej širi, pri čemer velja izpostaviti, da pobude vključevanja prihajajo od zunaj. V bodoče si želimo še več pridruženih mest. Praznik glasbe je namreč dogodek, ki lahko pomembno vpliva na lokalne odločevalce, ki v večji meri glasbi še vedno odmerjajo premalo pozornosti in financ na lokalni ravni. Manevrskega prostora je veliko. V Grčiji je v praznovanje vključenih več kot 40 mest. Morda Grčijo nekoč ujamemo ali celo prehitimo. Vendar indikator uspešnosti niso le vključena mesta. Tukaj so tudi soorganizatorji in mediji, ki se aktivno vključujejo v izvedbo. Letos se aktivno pridružujejo tudi javni zavodi, kot so SNG Opera in balet, Kino Šiška in Slovenska filharmonija. To dviguje raven dogodka tudi v očeh mednarodne javnosti. In nenazadnje, tukaj so tisti, zaradi katerih vse skupaj obstaja: glasbeniki. Veliko je takšnih, ki z nami sodelujejo že vsa leta, veseli pa smo tudi vsakoletnih novih obrazov. Praznik glasbe je tako poligon za številna nova glasbena imena, ki se lahko predstavijo in opozorijo nase. 

Se ti zdi, da se z leti osnovni namen praznika glasbe spreminja in s tem odnos tako ustvarjalcev kot obiskovalcev in širše javnosti? Ga morda vidiš ne le kot možnost promocije mladih zasedb pred širšo publiko, temveč tudi kot potencial za širšo mednarodno promocijo?

Ključni moment spremembe naše mentalitete se je zgodil pri dveh vprašanjih. Kako aktivirati praznik glasbe tudi druge dni, ne le 21. junija? Kako ga mednarodno vpeti? Praznik glasbe je namreč dogodek, ki je naravnan predvsem povezovalno, sodelujejo številni organizatorji glasbenih dogodkov, DJ crewi, mediji, oglaševalci, tehniki. Kako ta združevalni moment zadržati? Odgovor je ravno v mednarodnem povezovanju. Skupaj s kolegi iz tujine želimo vzpostaviti mrežo, kjer bo 21. junij predstavljal osrednji dogodek, sicer pa bodo sodelovanja potekala skozi celo leto. Kajti če vsak od nas razpolaga z določeno infrastrukturo zanesljivih in preverjenih partnerjev, ki pomembno krojijo domačo glasbeno krajino, nam lahko to močno olajša glasbeni uvoz in izvoz. Ideja je torej ta, da se skozi vzajemno sodelovanje krovnih organizatorjev svetovnega dneva glasbe izoblikuje platforma, ki bendom iz tujine omogoča boljše pogoje za nastope v drugih državah. In posledično boljše pogoje za izvoz domačih bendov v tujino. 

Praznik glasbe je intenziven organizacijski in logistični zalogaj s številnimi prizorišči po Ljubljani. Se ti zdi, da še obstaja potencial za širitev ali pa je, nasprotno, že prišel čas za zožitev in osredinjenje programa? 

Kolega iz Berlina se je letos pohvalil, da samo v Berlinu načrtujejo 140 prizorišč in več kot 800 koncertov glasbenikov. Dogodek torej ne pozna meja. Pri tem niso toliko pomembne številke, pač pa dejstvo, da več prizorišč pomeni več vključenih soorganizatorjev in drugih, ki pomagajo pri soorganizaciji dogodka. Sam tega gotovo ne zmoreš. Tudi v Ljubljani je tako. Letos je predvidenih 23 lokacij, od tega 20 koncertnih. SIGIC neposredno kurira štiri prizorišča, vse ostalo je delo soorganizatorjev in partnerjev, ki se z organizacijskimi aktivnostmi ukvarjajo tudi sicer. Večji dogodek tako pomeni več partnerjev, več povezovanja, več sodelovanja. Širitev je, skratka, izjemno zaželena.

Eden od potencialov praznika glasbe je iznajdevanje oziroma iskanje novih lokacij, javnih prostorov, kjer se potencialno lahko (z)godijo koncerti v prestolnici. Koliko prizadevanj je na tem področju? 

Leta 2014 je več kot 50 organizatorjev prizorišč v Parizu bojkotiralo sodelovanje na fête de la musique. Šlo je za upor zoper precej agresivne policijske vdore v dogajanje, predvsem zaradi jakosti zvoka in pritožb stanovalcev. Tudi mi smo že imeli težave na tem področju. Pogosto je tako, da v bližini vsakega prizorišča živi zgolj ena oseba, ki vestno kliče policijo in želi prekiniti dogodek. Veliko prizorišč, ki so se sicer izkazala za odlična glede akustike, dostopnosti in obiskanosti, smo morali v preteklosti že ukiniti. K sreči dogodek poteka na pobudo Mestne občine Ljubljana, kar nam precej olajšuje organizacijo dogodka in bolj tekoče pridobivanje dovoljenj, smo pa po drugi strani obvezani, da se glede vseh ozvočenih izvedbenih lokacij dogovarjamo in usklajujemo z MOL-om. Pri iznajdevanju novih lokacij torej nismo tako inventivni, kot bi si želeli. Predvsem angažiramo preverjene lokacije, kjer je možnost zapletov manjša. Vsako leto pa seveda skušamo v program umestiti še kakšno novo lokacijo. Ne le ker to osvežuje praznik glasbe, temveč predvsem zato, ker se novo prizorišče lahko prime pri drugih organizatorjih in se potem skozi leto tam izvede še več koncertov. 

V Ljubljani sta razviti in dejavni klubska in koncertna scena na različnih glasbenih področjih. Zasnova praznika glasbe je seveda žanrsko in vsebinsko raznolika. Koliko se že obstoječa scena in infrastruktura vpenjata v zasnovo festivala?

Glede koncertne scene menim, da je že skozi leto tako aktivno vpeta v koncertno organizacijo, da prav 21. juniju ne posveča preveč pozornosti. Odstotek tistih organizatorjev, ki vidijo smisel v povezovanju in sodelovanju, je relativno nizek glede na razvejenost in razvitost scene. Potenciali so ogromni. Je pa jasno, da je treba sceni jasneje predočiti poslanstvo in cilje sodelovanja. Če nam uspe skok v mednarodno sodelovanje, ki bo koncertni sceni morda olajšala dostop do tujih zasedb in ji odprla več prostora v domačih medijih, potem bo morda participacija močnejša. Bomo videli. Osnovni namen mednarodnega povezovanja je, da spravimo čim več slovenskih zasedb v mednarodni obtok. Takoj na drugem mesto je skrb za izboljšanje dotoka tujih zasedb v Slovenijo, ob predpostavki, da bodo ti koncerti boljše medijsko pokriti in s tem bolje obiskani. Čisto na koncu te vizije je, da se na ta način oblikuje močna zveza iz vrst vseh udeležencev na glasbeni sceni, kot so glasbeniki, klubi, festivali, mediji, založniki, menedžerji, kolektivne organizacije, ministrstva in občine. Takšna zveza ima lahko čudodelne učinke tako na področju urejanja glasbenih razmer doma kot pri širjenju slovenske glasbe v tujino. 

Praznik glasbe je bil večkrat deležen kritike s strani glasbene scene, češ da spodbuja kulturo zastonjkarstva in zastonjskih koncertov. Kako gledaš na to problematiko danes, in sicer tako ožje gledano, se pravi z ozirom prav na praznik glasbe, kot tudi širše?

Seveda je praznik glasbe še eden v vrsti grešnih kozlov, ki so krivi za podcenjujoč odnos do slovenskih glasbenikov. Večkrat smo v košu z organizatorji, ki bendov ne plačujejo, jih slabo plačujejo, jim ne izplačajo dogovorjenega honorarja ali honorar po koncertu znižajo. Med nami in njimi obstaja bistvena razlika: mi ne izvajamo selekcije, prav tako nikogar posebej ne vabimo. Vsak, ki želi, lahko igra. Če le lahko, z njimi dorečemo podrobnosti glede lokacije in ure koncerta ter jih seznanimo s tehničnimi pogoji nastopa. Sicer močno zagovarjam koncept vstopnine. Dejanska vrednost glasbenikovega honorarja se ne nazadnje odraža v tem, koliko ljudi je za ogled koncerta pripravljenih plačati vstopnico. Tukaj ima mnogo glasbenikov zelo nerealna pričakovanja. Vstopnine naš dogodek žal ne more predvidevati, saj gre za organizirane ulične nastope, ki jih ne moremo ograditi. In ograjevanje nasploh ni namen svetovnega dneva glasbe, ravno nasprotno. Ideja 21. junija je, da je takrat glasba povsod, da je dostopna vsem in da vsakdo lahko igra. Letos smo se sicer odločili, da se glasbenikom za sodelovanje zahvalimo na drugačen način: da jim omogočimo individualne posvete s področja avtorskega prava, rabe družbenih omrežij za promocijo in posvete s področja kariernih glasbenih perspektiv. Vse to jim odpira znanja, ki lahko pomembno vplivajo na glasbenikov honorar v prihodnosti. Radi bi spremenili mentaliteto. Da se glasbeniki namesto s primerjavami z vodovodarji in zdravniki ter z jadikovanjem nad neplačanimi položnicami začnejo ukvarjati s krepitvami svojih kapacitet. Ne le umetniških, temveč predvsem poslovnih.