Prejemnik Kozinove nagrade Bor Turel

Društvo slovenskih skladateljev od leta 1994 vsako leto podeli Kozinovo nagrado zaslužnim avtorjem. Podelitev poteka na dan rojstva skladatelja Marjana Kozine, 4. junija. Izbrani umetnik jo prejme za svoj skladateljski opus oziroma za pomembne dosežke zadnjih treh let, redko pa tudi za izjemen skladateljski uspeh. Letošnji dobitnik nagrade je skladatelj elektroakustične in eksperimentalne glasbe ter zvočni umetnik Bor Turel, ki ga med drugim poznamo kot dolgoletnega avtorja oddaj o sodobni glasbi na programu Ars Radia Slovenija.

Bor Turel je prehodil zelo samosvojo ustvarjalno pot. Po študiju kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer ga je učil Uroš Krek, se je odpravil v Pariz na Conservatoire national supérieur de musique, se izpopolnjeval na univerzi v Orfordu v Kanadi in nato še v mestu Marly-le-Roi v Franciji. Po študiju v Parizu se je posvetil predvsem elektroakustični glasbi. Kot gostujoči skladatelj je ustvarjal tudi v elektronskem studiu Visoke šole za glasbo in dramsko umetnost v Gradcu. Njegovo glasbo so predvajali tako v Studiu 14 Radia Slovenija kot na številnih mednarodnih festivalih sodobne glasbe, denimo v Parizu in Zagrebu, na Rostrumu, festivalu ISMEAM v Sárvárju na Madžarskem, na Svetovnih glasbenih dnevih v Københavnu, na Prix Italia, Dunajskih dnevih sodobne glasbe, festivalu sodobne glasbe Klangspuren v Innsbrucku, na festivalu Synthèse v Bourgesu itd. 

Bor Turel se je eksperimentalni in elektroakustični glasbi zapisal že v času študija. V začetku svojega raziskovalnega in eksperimentalnega dela je deloval kot sodelavec gledališke skupine Nomenklatura in ustvarjal pod vplivom ameriške avantgarde, minimalistične glasbe in evropske avantgarde. V skupini so bili trije do štirje profesionalni glasbeniki, ob njih pa še amaterji. Na srečanjih so vadili različne glasovne interpretacije besedil. To so bili performansi, brez elektroakustike. Leta 1974 je Turel organiziral zvočno-gledališki happening Zvok, ne jezi se, s sodelavci Radia Študent pa koncert eksperimentalne glasbe Nom-Om v Festivalni dvorani. Leta 1977 je postal član Društva slovenskih skladateljev. Istega leta je ustanovil skupino za eksperimentalno glasbo SAETA.

Pariz je bil prelomnica za Turelovo glasbo, saj se je tam dokončno zapisal elektroakustični glasbi in pričel ustvarjati dela za inštrument in trak. Od akademskih smernic se je sicer začel osvobajati že v Ljubljani, kjer je postal predsednik elektroakustične sekcije Društva slovenskih skladateljev. V Parizu se je srečal z deli skupine Groupe de recherches musicales in glasbo Janeza Matičiča, ki je deloval v tej skupini. Prav tam in tudi v ostalih mestih, kjer se je izobraževal, je Turel lahko razvijal svojo afiniteto do francoskega jezika, ki ga je vzljubil že kot gimnazijec. Skladatelj ima posebno v časteh poezijo oziroma besedo, ki mu služi kot zvočni material. Zvočni material raziskuje tako na vsebinski kot fonetični ravni, večkrat pa ga je tudi povsem osvobodil teh okvirov ter s pomočjo elektroakustike obdelal do nerazpoznavnosti. Bora Turela privlači sugestivnost takšnega materiala, saj zbuja domišljijo in omogoča ustvarjanje avtentične zvočne podobe. Turel poudarja, da ga zanima, kako s sredstvi, ki so na razpolago, iz osnove narediti novo umetniško entiteto. Pri poeziji gre za razširitve zvočnih možnosti, kjer se poezija potem lahko dogaja v kompleksu različnih intervencij z elektronskimi in elektroakustičnimi sredstvi. Tako je za delo Une dentelle s’abolit (Izničena čipka) izbral Mallarméjevo besedilo in ga ohranil, kajti že Mallarmé je postavil zvočnost v poeziji na prvo mesto. Turel je pri tem uporabil odličen prevod Borisa A. Novaka, s katerim je sodeloval v skupini Nomenklatura.

Turelov dvojni CD Aedon, ki je izšel leta 2004, vsebuje dela za inštrument in trak ter dela, ki so nastala na področju radijske umetnosti in ars acustice. Najbolj izstopa skladba Play Spiel za pihalni kvintet in elektroakustični posnetek, poleg te pa še Nedokončana zanka, ki je nastala na pobudo flavtista Aleša Kacjana. V času bivanja v Marly-le-Roiju se je Turel srečal z deli Luca Ferrarija, ki je prvi dal ambientalnemu posnetku status skladbe. Pri tem ga je zanimala obravnava zvočnega gradiva kot zvočnega objekta, ki ga želi čimbolj preoblikovati, zato je sam ambientalne ter inštrumentalne posnetke razvijal v procesu od neokrnjenega do kompleksnega. Poleg plošče Aedon je Turel izdal več samostojnih plošč in zgoščenk, ki pomenijo izjemno obogatitev umetniškega zvočnega polja. Bor Turel je leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Skladatelju, ki se osebno ni udeležil podelitve Kozinove nagrade, iskreno čestitamo za življenjsko delo!