Primož Kerštanj: Pesem ostane …

… tako in drugače. Ko smo enkrat povezani z njo, ostane v naših mislih, spominih, včasih je tako zelo v nas, da se od nje ne moremo ločiti. Tako kot se od nje niso mogle ločiti nekdanje dijakinje in članice pevskega zbora na kranjski gimnaziji in so zato skupaj s svojim najvišjim dirigentom postale Ženski zbor Carmen manet. In da ne bi mislili: tudi Primož Kerštanj se je z dekleti skozi leta tako povezal, da govori »smo šle, smo bile«, tako to tudi v tem pogovoru ne bo nič nenavadnega.

Primož, nisva se videla že lep čas. Spoznala sva se pred približno dvajsetimi leti. V tem času se ti je dogajalo marsikaj. Nekje sem zasledila, da izhajaš iz zelo glasbene gorenjske družine. 

Jaka Jeraša, operni pevec v pokoju, je moj stric. Od malega sem v muziki, bratranec igra pozavno v Slovenski filharmoniji, z glasbo smo gor rasli. Že kot otrok sem spremljal glasbeno dogajanje, pri osemnajstih sem padel v zborovsko življenje in prevzel ženski pevski zbor Niko Škoberne. To je bil zelo dober zbor za tiste čase, ki sem ga prevzel od Antona Cimpermana. Potem je šlo naprej: Vox Carniola, APZ France Prešeren, na Gimnaziji Kranj sem ustanovil dekliški zbor, ki še vedno uspešno deluje. Iz tega zbora je nastal Carmen manet. Punce so si želele, da bi kot študentke pele naprej. Obenem učim še na zasebni glasbeni šoli DO RE MI na Bledu, tudi tam imam otroški in mladinski zbor. Moje življenje je resnično povezano z glasbo.

In če greva zdaj k »slavnim« Carmen manet? Neskončna pesem.

Ja, ravno zato smo si nadele to ime, da nekako ostane pesem tudi po gimnaziji. Mineva sedem let, odkar obstajamo.

Znani ste po tematskih koncertih. Kako se je to razvijalo?

Naša dolgoletna predsednica je že od gimnazije Barbara Kušar. Če na gimnaziji namreč nimaš neke veze, če nisi zaposlen, je težko kaj postaviti. Tako je bila ona tista, je sicer matematik, pevka v različnih zasedbah, ki mi je pomagala zbrati punce in zasnovati tematiko koncertov. Najprej je bil koncert Pesem severnega vetra – precej sodobnih skandinavskih skladb, nato Ples glasov – pop glasba na drugačen način – ta je bil z najetim režiserjem, kjer punce niso bile zvezde, temveč čistilke, ki po nastopu zvezd pridejo čistit oder za njimi.

Ampak nekaj popa so že izkusile na gimnaziji, drži? Spomnim se novoletnih koncertov, kjer je bilo veliko tega programa.

Ja, res je. Ta zasedba pa se je tega lotila bolj poglobljeno in prvič. 

Vsa ta leta uspešnega dela so privedla do – Evrovizije. Kako je sploh prišlo do tega, da ste šli? Ti si se čisto infiltriral med svoja dekleta. Ste šle, ste bile … Se imaš kar za eno od punc (smeh).

Ja, res smo super ekipa. Nastala je neka zdrava celota, razumemo se med sabo, kar se vidi na odru. Je prava energija, ni nekaj na silo, stvari počnemo z veseljem in skupaj. Tudi prihajajoči koncert smo snovali skupaj, ne zgolj posameznice.

Kako da ste ravno Carmence prišle do tega angažmaja, vas je vendarle nekdo izbral, niste se javile same?

Po gostovanju v Rigi me je poklical Nicol Matt iz Nemčije, umetniški direktor zborovske Evrovizije, sicer močno vpet v organizacijo Interkultur, ki je velika prirediteljica zborovskih tekmovanj in festivalov. Veliko smo tekmovale po svetu in organizacija Interkultur je bila vpletena tudi v ta izbor. Izbrali so nas in seveda smo bile za. Nato je morala to potrditi nacionalna RTV, stekla so pogajanja z gospo Danico Dolinar. Na začetku ni šlo gladko, ker imamo pri nas veliko dobrih zborov, med drugim Perpetuum Jazzile. Na koncu smo bile me izbrane. Za to priložnost smo naročile dve skladbi. Zamislil sem si, da mora biti ta predstavitev slovenska.

To me zanima! Kako si prišel do Vovka (Samo Vovk)?

Kolega Luka Černe (Kreativo) mi je dal predlog, češ da ima Samo dobre ideje. Jaz ga prej nisem poznal. Slišala sva se in tako prišla na dobro valovno dolžino. Zamislila sva si živahno, udarno skladbo. Dal sem mu samo smernice, in zelo dobro mu je uspelo.

Katarina Pustinek Rakar je prispevala drugo skladbo.

S Katarino se poznava že dlje. Nisem vedel, kaj bo naredila, želel sem kontrast na nastopu. In naredila je venček ljudskih pesmi, prerez življenja ženske od rojstva in otroške izštevanke do vstajenjske Aj zelena je vsa gora. Vmes je mladostna zaljubljenost, poroka, otroci, vojska.

Kakšna so bila pričakovanja, namreč glede na to, da so bili tam resnično najboljši paradni zbori? Roko na srce, ob poslušanju tekmovanja si nisem mogla misliti, da bi lahko Slovenci posegli po lovoriki. Kljub super nastopu.

Nismo imeli pričakovanj. Mi smo naredili svoje. Puncam vedno rečem: naredimo maksimum, lahko smo tudi zadnji, a vemo, da smo naredili dobro. In tu ni bilo nič drugače. Tu bi lahko zmagal katerikoli zbor. Ne vem, kaj je prevesilo na našo stran. Morda energija, ki je res »špricala« na odru. Na televiziji se morda ni videlo, a res so dekleta dala vse od sebe, tudi prej na vajah. Tudi cel spektakel, vaje, tehnika, vse je bilo na višku. Rezultat pa je bil čisto presenečenje.

In kaj vam je prinesla ta zmaga? Neko prepoznavnost zagotovo.

To je neverjetno! Nisem si mislil, da to spremlja toliko ljudi. Ne samo pri nas, tudi v tujini. Letos gremo na noč zborov, kjer bodo same vrhunske skupine. Od Dunajskih dečkov, zbora Rdeče armade, znanih vokalnih skupin, kot je The Real Group ... Povabila prihajajo z vseh koncev in krajev. Tudi po Sloveniji, zelo odmevno; a šele po zmagi, pred tem je bilo zelo skromno. Televizija je zgolj odkupila pravice, kar sicer ni malo denarja, a vendar v primerjavi z izborom evrovizijske popevke malo. Sami smo si kupili obleke, plačali prevoz, hotel in vse, kar spada zraven.

Videla sem, da ste se perfektno znašli. Obleke ste našli na spletu, čevlje v neki trgovini. In ni bilo ceneno.

Tako. Tudi koreografijo smo naredili sami.

Zdaj pa greste prvič v Cankarjev dom. Je to odločitev zaradi prepoznavnosti? Napolniti Cankarjev dom ni mačji kašelj.

Upam, da ga bomo. Ko so me poklicali iz neke agencije, ki sodeluje s Cankarjevim domom, sem kar globoko vdihnil. Na projektu delamo od novembra, ker je tudi organizacijsko zahteven. Zaenkrat kaže v redu, počasi se začenja reklama. In to bo malce drugačen koncert, ampak naš.

Še pred koncertom ste se podali v studio. Kakšen je izbor programa na zgoščenki in kaj bomo slišali na koncertu?

Predvsem bo tri četrt programa novega. Vse to bo tudi na zgoščenki, ki bo na voljo po koncertu. Če ti bo program všeč, boš lahko CD odnesel s sabo domov. V prvem delu koncerta boste slišali Magnificat Kima Andréja Arnesna, s katerim sva v kontaktu. Zagotovil mi je, da z njim v kontakt ni stopil še noben Slovenec, to bo praizvedba pri nas. Izvedbe se zelo veseli, daje mi napotke glede izgovorjave, vzpostavila sva dober odnos. Glasba je zelo lepa, s solistko. Mislim, da bo lepo.

Je solistka ista kot v skladbi Rakarjeve? Zelo prepoznaven sopran.

Res je, Ernestina, ki študira na akademiji. Ona bo pela glavni solo, nekaj bo manjših solo vlog vmes, spremlja pa nas Godalni orkester Slovenske filharmonije, ki se je na podlagi naše prepoznavnosti zelo hitro odzval povabilu.

Drugi del koncerta bo naš. Dve evrovizijski ter razne znane in manj znane skladbe. Tudi noviteta bo, Samo Vovk nam je napisal novo, Apollo 18. Zvezde, ozvezdje, luna, sonce …

Torej Carmen manet osvaja vesolje?

Tako. To bo zadnja skladba, tudi s koreografijo. 

Hvala, zdaj spregovorim še nekaj besed z Barbaro Kušar, predsednico Kulturnega društva Gimnazije Kranj, kamor še spada Carmen manet. Ustanavljajo pa dekleta novo društvo. Najbolj me zanima, kot tudi vse druge, kako ste doživele nepričakovano zmago na evrovizijskem tekmovanju.

To je bilo zanimivo, saj smo v času pred tekmovanjem videle, da bi lahko zmagal kateri koli od nastopajočih zborov. Razlike so bile zelo majhne, tako da je bilo naše veselje nepopisno.

Kako je bilo s pripravami, so se priprave na Evrovizijo razlikovale od ostalih koncertov? So pristopi drugačni?

Kar se tiče zavzetosti, se mi zdi, da je vse enako. Je pa res, da je bilo za Evrovizijo programa za šest minut in smo samo temu posvetile tri mesece. Imele smo občutek, da smo res dobro pripravljene, tako pevsko kot koreografsko, vse je stalo na svojem mestu in smo lahko stopile samozavestno na oder. Koncert, kot je prihajajoči v Cankarjevem domu, pa zahteva veliko angažmaja, da se vse naučimo, saj bo gradivo predvsem novo.

Kako je s programom, je ta izključno domena Primoža ali imate tudi pevke kaj besede?

Večinoma izbira Primož, a je že od vsega začetka zelo dovzeten za naše predloge, tako je bilo že pri dekliškem zboru. 

Program je zdaj že naštudiran. Bi rekla, da bo prvovrsten? 

Imamo različne okuse, meni, recimo, je zelo všeč Magnificat, Ave generosa Ola Gjeileja, všeč mi je tudi živahen program, kot sta evrovizijski skladbi, nova Vovkova. Na tem programu bo lahko vsakdo našel kaj zase.

Glede na to, da ste tako super ekipa, me zanima, ali se sploh kaj menjate ali pa ostajate v zboru?

Večinoma kar ostajamo, rekrutiramo se še iz pevskega zbora gimnazije, glavnina ostaja. Morda kaka pevka kdaj manjka kako leto zaradi novega družinskega člana.

Imate najvišjega dirigenta v Sloveniji. Kaj je tisto v njem, kar vas navdihuje, vas drži pokonci?

Primož je izredno muzikalen in zna tudi iz nas izvabiti tako interpretacijo, ki je všečna. Poleg tega ima posebno karizmo na odru, tako da si mu pripravljen slediti.

Želim vam zelo uspešen koncert, hvala.

Primož, še nekaj me zanima: po naključju sem zasledila, da se ukvarjaš z otroki s posebnimi potrebami.

Glasbeni center DO RE MI je zasebna glasbena šola, kjer delamo po metodi Edgarja Willemsa. Ustanovila jo je Nuša Piber, s katero sva se poznala že prej. Delujemo v skromnih pogojih, ampak imamo dušo. Posvečamo se stvarem, katerim se v javnih glasbenih šolah ne. Ena izmed teh je delo z otroki s posebnimi potrebami. K nam hodijo fantje, zdaj jih je že petnajst. Prvi so bili štirje in so že rezultat desetletnega dela. Lani so se udeležili svetovnega festivala o avtizmu v Kanadi. Tam smo bili nominirani na kar treh področjih. Pripravili smo muzikal Fantom iz opere, kjer fantje igrajo klavir štiriročno, dramski igralec govori zgodbo, tu so kostumi, scena … Do zdaj smo imeli že 35 ponovitev. V Kanadi smo prejeli tretjo nagrado, Nuša Piber kot mentorica pa prvo.

Ti ljudje so praviloma bolj zaprti vase, nekomunikativni … Kaj se zgodi, ko pridejo v glasbeno šolo in se to začne odpirati?

Na začetku sploh ne veš, kaj se bo zgodilo. Nad temi fanti bi marsikdo obupal. A nazaj dobiš veliko. Vsi imajo, recimo, absolutni posluh. Pripeljali smo jih do tega, da obiskujejo solfeggio z ostalimi nevrotipičnimi otroki. Na začetku so jih čudno gledali, potem pa so jih popolnoma sprejeli. Čeprav težje komunicirajo, nimajo očesnega kontakta, jim sošolci prav zavidajo, ker slišijo vse intervale, vsi so notalni, torej berejo note brez problema. Se pa, denimo, ne morejo vpisati v javno glasbeno šolo. Na Bled jih vozijo od vsepovsod. Če ne bi imeli tako požrtvovalnih staršev, ne bi bilo napredka. Dela z njimi je torej veliko, a ogromno dobiš nazaj.

Kaj imate v planu za naprej? 

Trenutno to predstavo s pridom izkoriščamo, tudi v tujini. Planiramo recital, ki ga bodo imeli sami. Da dokažemo, da se da tudi s temi otroki doseči lepe rezultate. Ustvarjati dobro, kakovostno glasbo, čeprav nivo ne bo nikoli koncerten. Morda pa bodo glede na svoje izjemne sposobnosti pomnjenja – so namreč živi scannerji, ko zaigram, ne potrebujejo not, temveč vse ponovijo iz glave – kdaj kje korepetitorji. Naše delo z njimi je pač drugačno. Treba je ugotoviti, kje je kdo močen, in ga tam spodbujati. In če te sprejmejo, si njihov. Smo prijatelji, saj nimajo drugih aktivnosti. Glasba jim je, poleg šole oziroma dela, vse. 

Hvala za pogovor in uspešno novim zmagam naproti!