Šola za življenje

Leta 1992 se je tolkalec Zlatko Kaučič po petindvajsetih letih življenja in igranja po svetovnih metropolah, in uveljavitve, odločil, da se vrne v Slovenijo. »Po osamosvojitvi je bila scena v Sloveniji izjemno aktivna, delovalo je veliko klubov. Veliko se je igralo v Ljubljani, Kranju, Kopru in Mariboru. Mladinski in alternativni klubi so delovali s polno paro. Takrat še ni bilo SAZAS-a in nihče nam ni težačil. Scena ni bila kreativna zgolj na področju glasbe, ampak tudi filma in drugih umetnosti. Takrat je bila mlada generacija zelo angažirana. Na začetku novih zgodb se vedno dogajajo majhne revolucije v glavah ljudi, ki jih žal v tem času ni,« je Zlatko Kaučič, ki je posnel več kot šestdeset albumov, opisal kulturno krajino, na katero je naletel ob vrnitvi v domovino.

Na povabilo jazz glasbenika in producenta Manča Kovačiča je sprejel poučevanje v Mariboru, kjer je v Centru za jazz in elektroakustiko učil glasbenike, kot so Igor Bezget, Vasko Atanasovski, Sebastijan Duh, Ciril Sem in drugi. Zlatko ima v spominu, da so obravnavali neparne ritme etno smeri, saj je bila v tistem času modna etno klasična glasba, katere predstavnik je indijski tolkalec Trilok Gurtu. 

Leta 2002 je Boleslav Simoniti, tajnik ZKD-ja Nova Gorica, dal pobudo za nastanek društva KUD Zvočni izviri. »Boleslav Simoniti je človek s posebnim čutom, takih ljudi danes skoraj ni več. Dal mi je možnost in držal sem obljubo, da bom spravil generacije pokonci. V preurejeni takratni Bevkovi knjižnici so uredili sobe, kjer so vadili zbori in orkestri. Meni je bila dodeljena eksperimentalna soba, kjer sem pričel z ustvarjanjem glasbenikov,« je povedal Zlatko, ki pa v Novi Gorici na začetku ni imel takšnih učencev, kot jih je imel v Mariboru, saj se je prijavila kopica mladih brez izkušenj. V začetni fazi so se šolanja udeleževali predvsem kitaristi in basisti, vladalo je izrazito pomanjkanje pianistov in brass sekcije. Kaučič je učence pričel seznanjati z nekaterimi enostavnimi kompozicijami Sonnyja Rollinsa in Herbieja Manna. Takrat v šoli še ni uveljavljal izvirnega pristopa, saj je bilo treba hišo najprej zgraditi v temeljih. Zlatko je uvidel, da bo sam težko dvignil raven znanja, zato se je odločil, da enkrat mesečno na delavnice vabi tuje glasbenike, kot sta vokalistka Cristina Zavalloni in kontrabasist Ares Tavolazzi. Tako so mladi glasbeniki dobili priložnost, da iz njihovih izkušenj črpajo ideje s področja jazza, bluesa in improvizacije. Leta 2003 so izdali prvi album, ki se je imenoval Zvočni izviri.

Šolo so začeli obiskovati glasbeniki iz Maribora, Ljubljane in drugih predelov Slovenije. Iz Bistrice ob Sotli sta se v Novo Gorico vozila brata Drašler. »Za Zlatka sem slišal, da je poseben bobnar, še v času, ko sem igral rock glasbo. Spoznal sem ga na eni od delavnic, ki jih je vodil v Čatežu pri Litiji, kjer mi je povedal, da ima v Novi Gorici šolo. Odločil sem se, da jo bom obiskal. Že na začetku mi je bil všeč njegov individualni pristop. Glede na to, da smo se vozili tako daleč (250 kilometrov v eno smer), smo imeli do muzike resnično močno željo. Z izkušnjami in znanjem, ki nam jih je Zlatko dal, smo obogatili naš način življenjskega in glasbenega razmišljanja. Sam sem se odrekel mnogim stvarem, pustil sem tudi študij, da bi se lahko v celoti posvetil glasbi,« je dejal tolkalec Vid Drašler. Kot je povedal Kaučič, je njegova šola plačljiva, saj znanje stane. Denar od šolnine so porabili za izdajo albumov. Zlatka veseli, da so njegovi učenci postali dobri glasbeniki in dobri ljudje. »Poleg učitelja sem bil tudi psiholog, mnogo učencev je imelo ločene starše, jaz sem potem posredoval kot lepilo med staršema, saj so vsaj mene spoštovali, če se med seboj niso. Ni čudno, da so postali dobri glasbeniki in dobri ljudje, kreativni ne samo v glasbi, ampak tudi v glavah,« je Kaučič predstavil še drugo plat šolanja.

S Kombom so leta 2009 ustvarili album, ki so ga poimenovali Biči, saj je Zlatko mnogo glasbenih idej dobil ravno med vožnjo z biciklom. K sodelovanju so povabili saksofonista Javierja Girotta. Plošča je postala fenomen v Italiji, na spletni strani All About Jazz je bila izbrana za album meseca. Toda niso se ustavili na tej točki, šli so naprej in začeli ustvarjati kot klasičen orkester, kar je zelo tvegana odločitev. K sodelovanju so povabil improvizatorja trobentača Herba Robertsona in klaviaturista Bruna Cessellija, ki je pomagal pri aranžmajih. Tako je leta 2012 nastala plošča Zvočna polja za T. S. (Tomaža Simona), ki je bila ravno tako mednarodno opažena. »Tomaž Simon je bil voditelj oddaj in recenzent na Radiu Slovenija, bila sva prijatelja, bil je prototip novinarja, ker je glasbo zajemal iz vseh kotov, bil je demokrat v glasbi. Znal je ceniti vsako drzno zadevo, ni pa cenil klišejev in ponavljajočih zadev. Dosti albumov posvetim posebnim ljudem, ki imajo srce in vizijo, eden takih je bil Tomaž,« se je Kaučič spomnil tragično preminulega prijatelja.

Ta dva albuma sta postala temelj delovanja šole, saj je vizionar Kaučič dobil potrditev, da je smer učenja, ki jo prakticira v okviru glasbene šole Zvočni izviri, prava. Koncept šole je pri Zlatku drugačen kot v drugih glasbenih šolah. Glasbeniki gredo skozi več sistemov. Naučijo se inštrumentalno glasbo povezati s poezijo, pevskimi zbori, z dokumentarnimi filmi ... Šolska ura ne traja zgolj 45 minut, temveč 70. Zlatko se učencem posveti individualno, zato da bi osvojili čim več tehničnih elementov, kar je pogoj za glasbeno izražanje. Učenje poteka tudi v dvojicah, ki niso generacijsko zamejene. S tem načinom se glasbeniki naučijo poslušati med seboj in se posledično spoštujejo in priznavajo. Kaučiču se zdi zelo pomembno, da se glasbeniki naučijo čim več ritmov s celega sveta. Nato se v kombiniranih sestavih, ki jih je Zlatko poimenoval Kombo (A, B, C, D, E, F …), učijo sisteme brezžanrske improvizacije in komunikacije. Zlatko učencem noče vcepiti svoje jazz filozofije, temveč odprtost, da se nato glasbeniki, ki gredo življenju naproti, sami odločijo za tisto, kar jim ustreza. Smisel šole je, da na predstavitvi diplomskega dela sproščeno pokažejo, kar znajo, da se ne potijo prestrašeni pred komisijo. Z letošnjim letom so šolo zaključili štirje diplomanti. »Sodelovanje z Zlatkom mi predvsem pomeni raziskovanje in učenje. Pred petimi leti sem se kot basist vpisal v njegovo šolo. Izviram s punk scene, potem sem začel odkrivati nove smernice v glasbi in odprl se mi je povsem drugačen pogled na glasbo. Sedaj smo diplomirali in Zlatko nas je spustil na svobodo. Čeprav se je šola za nas zaključila, bomo v Kombu še vedno sodelovali,« je povedal član Komba B Matjaž Bajc.

Rock mi Monk je naslov šestega albuma, ki je nastal v petnajstletnem delovanju šole Zlatka Kaučiča. Koncert bo v CUK-u Kino Šiška potekal v sredo, 11. oktobra, in se bo začel s predstavitvijo delovanja Komba C, v nadaljevanju pa bo Kombo B ob video projekcijah predstavil novo ploščo Rock mi Monk. Jazzovski pianist Theolonious Monk je kljub prezrtosti v času svojega delovanja v kratkem obdobju napisal veliko skladb, h katerim se glasbeniki vračajo še danes. Monk, ki velja za enega od vodij razvoja modernega jazza, je slovel po posebnem načinu igranja in velikem skladateljskem talentu. Prav zato ga je Kombo B postavil za svojega enajstega člana. »Monka sem odkril v času našega šolanja, ko smo začeli odkrivati stari bebop in druge smernice jazza ter druge glasbe. V Monka sem se zaljubil, ker je v jazz pričel vgrajevati olepšave v času, ko je bil jazz še strikten. Pritegnil me je iz prve. Z našimi različnimi kvarteti, ki smo jih ustanavljali, smo pričeli igrati Monka in potem je Zlatko prišel z idejo, da bi s kombom posneli celo plato, posvečeno Monku. Bili smo zelo veseli, saj štejemo Monka za svojega drugega učitelja,« je izjavil Bajc.

Zlatko je poleg Monkove glasbe izpostavil še revolucionarni ovitek albuma Rock mi Monk, ki je posvetilo ovitku Monkovega albuma Underground. »Spomnim se, ko sem deloval v Amsterdamu, da je bil ta ovitek za vse jazz glasbenike revolucija. V tistem času je Miles Davis na naslovnice svojih plošč dajal lepe zamorke. To je pa nekaj popolnoma drugega, saj je bil ovitek militaristično naravnan, kar je bila prelomnica v glavah za mnoge jazziste,« je Zlatko obudil spomin na čase ob izidu kultne plošče. Zato so se člani kolektiva odpravili v Park vojaške zgodovine v Pivki, kjer so se oboroženi in v partizanskih uniformah fotografirali na tanku. S tem so hoteli mladim sporočiti, da se je treba boriti. »Moje načelo je, da izpostavljam glasbenike, ki so bili v podrejenem položaju, posebej ker danes živimo v času egoizma. Po naravi sem upornik, ustvarjam tisto glasbo, ki jo čutim, ne sledim trendom, sledim le svojemu srcu in fantaziji. Hvala bogu, da mi v teh letih še vedno brenči v glavi, in zaradi tega sem srečen. Ko se bo ta zgodba končala, se bom vpisal med revolucionarje,« je zaključil Kaučič, ki bo naslednje leto praznoval 40 let glasbenega ustvarjanja.