Staro šolo v Mirni Peči predali novemu namenu

Po zgraditvi nove osnovne šole je občina Mirna Peč začela iskati možnosti za nove vsebine v stari šoli. V letu 2013 si je zadala cilj, da uredi muzej spominskih zbirk rojakov Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka ter Ludvika Stariča, Jožeta Slaka in drugih pomembnih Mirnopečanov. V prvi fazi so se odločili, da uredijo stalno Slakovo zbirko, ostale bodo sledile postopoma. Občina se je obrnila na družino Slak, ki je brezplačno zagotovila vse razstavljene predmete, ter na Dolenjski muzej, ki je poskrbel za vsebinsko zasnovo zbirke. To sta konec leta 2016 pripravila Majda Pungerčar in Matej Rifelj. Muzej bo nadalje skrbel za zbirko, jo nadgrajeval in po potrebi pripravljal obmuzejske vsebine. 

Sledila je priprava preureditve objekta. Notranjo preureditev sta zasnovala Tomaž Slak in Klemen Vodnik, grafično podobo muzeja pa je oblikovala Mateja Muhič. Celotna naložba je vredna milijon evrov, nekaj sredstev so dobili iz evropskega sklada za razvoj podeželja, ostalo bo občina zagotovila sama. V načrtih je tudi vzpostavitev Centra delovanja, kjer bodo oživili obnovljeni objekt z novimi vsebinami (ohranjanje kulturne dediščine z delavnicami, izdajanjem strokovnih publikacij, druženjem, prenosom znanj in razvojem kulturne in turistične ponudbe).

Sin Lojzeta Slaka, Slavko Slak, je povedal, da si je oče vedno želel, da bi bili njegovi predmeti na ogled ljudem. V nekem pogovoru je izjavil: »Moje plošče so moje knjige«. Prav zato je zbirka dobila ime Lojze Slak – virtuoz na diatonični harmoniki: Moje plošče so moje knjige«. Na razstavi spremljamo Lojzeta Slaka od rojstva do smrti, njegov ansambel skozi vseh sedeminštirideset let delovanja z zelo raznolikim gradivom in po časovni premici. Predstavljene so fotografije, plošče (glasbo slišimo v ozadju), nagrade, inštrumenti, v mediateki so na voljo vsebine v digitalni obliki, rekonstruirana je vadbena soba iz Slakove hiše z originalnim pohištvom. Urejen je tudi povezovalni del med Slakovim in Pavčkovim delom. Pavček je nekoč napisal: »Pesem je bila povezovalni element med menoj in Lojzetom, pa tudi sama dolenjska pokrajina in predniki ter njihov pogled na življenje.« Zato so na razstavi povezali vse to in predstavili še etnološke vsebine: vinogradništvo, čebelarstvo in konjerejo. Arhivsko filmsko gradivo je prispevala RTV Slovenija, digitalne vsebine pa sta pripravila Slavko in Robert Slak.

Panoji so živih in kontrastnih barv z razločno pisavo, natisnili so zloženke v Braillovi pisavi, tako da je razstava primerna za slabovidne ter tudi naglušne in gibalno ovirane.

Za jagodo na torti poskrbi oder v središču muzeja, na katerem je nastopal Ansambel Lojzeta Slaka. Zdaj dajejo to možnost obiskovalcem. Na odru bo namreč harmonika, na katero bodo obiskovalci lahko zaigrali svojo najljubšo skladbo, po želji pa nastop za spomin posneli še z glasbeno in video spremljavo ansambla. To je doživetje, kot ga še ni bilo na razstavah v Sloveniji.

Seveda se je občina povezala z osnovno šolo, turističnim društvom, Kompasom Novo mesto in zdaj skupaj snujejo nove projekte. Učenci šole pod vodstvom mentorjev od jeseni lanskega leta raziskujejo, kako je lokalno okolje doživljalo Lojzeta Slaka, in bodo predvidoma februarja 2019 izdali zbornik. Vzpostavili so tudi dvanajstkilometrsko Pot Slakove in Pavčkove mladosti, s čimer so še enkrat povezali slavna rojaka.