Steklenik zvoka

Zavod Cona bogati in hkrati razširja svojo dejavnost z otvoritvijo novega galerijskega prostora Steklenik, ki se nahaja v Rastlinjaku Tivoli v tivolskem parku v Ljubljani in je nastal v sodelovanju Cone z Botaničnim vrtom Univerze v Ljubljani. V Stekleniku bodo v prepletu umetnosti in znanosti odzvanjale raznovrstne veje zvočne umetnosti in bioakustike. Zavod Cona je v svojem dolgoletnem delovanju v našem prostoru širil pojmovanje galerijskega prostora, uveljavil radijsko umetnost (radioCona), razgrinjal pionirska snovanja v polju elektroakustične glasbe, odpiral prostor za tkanje vezi mer domačimi in tujimi glasbeniki in glasbenicami, zvočnimi umetniki in umetnicami ter uveljavljal forme zvočnih sprehodov, zvočnih krajin in zvočne ekologije, s tem pa promoviral te dejavnosti tudi v mednarodnem prostoru. Del mednarodnega prostora Cona tvori skupaj z Srednjeevropsko zvezo zvočne ekologije – CESSE, in v ta okvir spada tudi Steklenik, ki je prvič zvočno in umetniško zaživel po zaslugi dela Boštjana Perovška, enega izmed pionirjev elektroakustične glasbe in zvočnih krajin. O Stekleniku, zvočni ekologiji, srednjeevropski zvezi in še čem smo se pogovarjali z Ireno Pivko in Branetom Zormanom, ki vodita Zavod Cona.

Steklenik je prostor za zvočna snovanja v polju zvočne umetnosti in bioakustike, prostor, kjer se bosta srečevali umetnost in znanost. To sicer ni nov koncept v delovanju Zavoda Cone, temveč nadgradnja. Za kakšen prostor torej gre, kaj je njegova posebnost in na kakšen način se znanost uteleša v polju zvočnosti in biologije?

Že znotraj kuratorskih naborov FM zvočnih razstav, na frekvencah radioCone, je bil zadnja leta poudarek na delih, ki sodijo v zvrst zvočne krajine (field recording) in akustične ekologije (sound ecology); to je torej preučevanje zvoka okolja, krajine, narave. Ob tem gre za serijo podzvrsti, ki se med seboj prepletajo ali zlivajo (remote listening, transmisija, zvočna ekologija, dela na podlagi bioakustike …). Znanost se v kontekstu popularne besedne zveze »umetnosti in znanosti« tu hote ali nehote hitro vplete. Ko umetnik začne opazovati, ali bolje preučevati, okolje skozi zvok, ko te zvoke okolja vključi v kompozicijo, se stroki srečata. Zrcaljenje okolja oziroma narave v umetniških delih ni nova praksa. Sodobni pristopi, kulturno okolje in novi inštrumenti le razpirajo potencial. Ena možnost so dela, ki slonijo na bioakustiki (preučevanje zvokov, ki jih ustvarjajo živali); takšen primer je prvo razstavljeno delo, Stenice, mrož, vrata _ Steklenik 2018 pionirja bioakustičnih kompozicij pri nas, Boštjana Perovška. Trudili se bomo kurirati in producirati dela, ki imajo v svoji zasnovi take navezave. S tovrstnim sodelovanjem se stroki obogatita. Znanstvenega raziskovanja si skoraj ni mogoče zamisliti izven kulturnega konteksta. In obratno, prav tako ne misliti umetniške poetike oziroma estetike izven okoljevarstvenih in filozofskih okvirov. V Stekleniku se bomo trudili, da preko zvočnih umetniških del združujemo ta dva pogleda na svet.

Lahko še poveva, da smo v opisu galerije Steklenik termin »bioakustika« uporabili namenoma, saj so bili prav naši raziskovalci utemeljitelji zvočnega preučevanja živali, in to že na začetku prejšnjega stoletja. Medtem ko se je na primer začetek zvočnih raziskav okolja, t. i. zvočna ekologija (sound ecology), pojavila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot odziv na hitre urbanistične spremembe; pobudniki zvočne ekologije so bili pa Kanadčani.

Cona je nenehno širila galerijski koncept, ga vpela v polje radijskega medija, vanj prenesla zvočno in radijsko umetnost ter ga z zvočnimi sprehodi ipd. razširila na urbani prostor – in s tem njegovo zvočnost. Kje stoji Steklenik v širši shemi galerijskih prostorov?

Odločitev za sobivanje zvočne umetnosti z rastlinami v Rastlinjaku Tivoli, se pravi za partnerski projekt z Botaničnim vrtom, je bila logično nadaljevanje Coninih aktivnosti. Ob tem je ključnega pomena odprtost Botaničnega vrta za umetnost. Kar nekaj zvočnih dogodkov je Cona že pripravila v Rastlinjaku Tivoli. In vsakokrat smo se trudili, da k sodelovanju pritegnemo biologe. Stkale so se vezi in predvsem zaupanje, da lahko skupaj naredimo dober projekt ali dogodek.

Rastlinjak je prostor, kjer se vzgaja, opazuje, preučuje, kultivira rastline. Od tod je mogoče potegniti paralelo z razstavnimi prostori umetniške produkcije. Zanimivo je misliti primerjavo med institucionalizacijo rastlin in umetniških del. Hkrati je sobivanje rastlin in zvočne umetnosti, ki preučuje okolje, tako logično. Pomembno je tudi, da združujemo ti entiteti, ki ju percipiramo skozi domnevno ločeni čutni zaznavi, sluh in vid. Kar gotovo bogati in kontekstualizira tako institucijo rastline kot zvočnih del. Zdaj ko smo odprli galerijo Steklenik, je občutek, da je tako akustično opremljen prostor za umetniška dela, kompozicije, ki komunicirajo z naravo in krajino, že od nekdaj prisoten tu v Rastlinjaku Tivoli. 

Prva predstavljena kompozicija je ena starejših od Boštjana Perovška, zdaj prirejena za ta prostor in osem zvočnikov, ki so postavljeni v rastlinski habitat rastlinjaka. Cona nam je v preteklosti na razstavi že predstavila dela pionirjev domače elektroakustične glasbe, vključno s Perovškovim delom. Kam je po vajinem mnenju treba v domačem kontekstu umestiti njegovo delo? Zakaj začeti prav z njim in kje vidita njegove naslednike in potencialne ustvarjalce, ki bodo snovali za in v Stekleniku?

Kot rečeno, pri Coni že leta gradimo na ozaveščanju pomena in spoja prostora in načinov poslušanja, od oddaljenega poslušanja do poslušalnic, od FM oddajanja in streamanja do vzpostavljanja povratnih zvočnih zank, od zvočnih sprehodov po določenih poteh z vnaprej pripravljenimi vsebinami z zvočno GPS mapo do razstav zvočne umetnosti na FM področju ali v klasičnih galerijah … Rastlinjak Tivoli nam je že ob prvem sodelovanju leta 2016 s projektom Soundcamp-Reveil odprl popolnoma nove dimenzije in možnosti za prepletanje glasbenih in intermedijskih vsebin tako s prostorom kot časom. Podolgovata in v konico strehe oblikovana kovinsko steklena konstrukcija s pulti in srednjim delom, polnim rastlin, je sprožila idejo o zvočni galeriji, v kateri se odvijajo različna ustvarjalna in raziskovalna srečevanja. Ko smo razmišljali o prvi zvočni razstavi, se je Boštjan Perovšek z delom Stenice, mrož in vrata plešejo kolo prikazal kot prava in konceptualno utemeljena odločitev. Omenjeno delo je kot pionirska bioakustična skladba zaživelo kot prostorska inštalacija že davnega leta 1986. Kot taka je determinirala nadaljnja zvočna raziskovanja in poti Perovškovega ustvarjanja z zvoki živali, narave, okolja. Izvorno skladbo je letos nadgradil tako zvočno in vsebinsko z novimi posnetki kot prostorsko in tehnološko. Poleg tega je že pred desetletji vzpostavil kreativno in plodno sodelovanje z znanstvenikom in raziskovalcem dr. Matijo Gogala, ki je alfa in omega na svetovni biološki sceni. Ta še danes vitalni in pronicljivi avtor je tlakoval pot, kjer sta se srečali znanost in umetnost, pot, na kateri lahko veliko pridobita obe področji, prav tako kot obiskovalci. To je ravno ena od osnovnih zamisli koncepta in vodilo galerije Steklenik.

Upamo, da je otvoritev galerije Steklenik z delom Boštjana Perovška naš skromni poklon, naše priznanje in spoštovanje njegovega dosedanjega dela ter hkrati vzpodbuda za domače ustvarjalce, ki jih nameravamo nasloviti in aktivno vzpodbujati k ustvarjanju novih del v prečenju teh področij. Danes se z zvočnimi koncepti okolja oz. narave ukvarja kar nekaj intermedijskih in glasbenih ustvarjalcev. Vzpodbujanje domačih umetnikov, scene in produkcije zvočnih umetnosti se bo tako s Steklenikom in v njem nedvomno nadaljevalo tudi v prihodnje, in to ne samo znotraj projekta radioCona.

Cona sodi med soustanovitelje in pobudnike Srednjeevropske zveze zvočne ekologije – CESSE, ki bo imela ustanovno sejo decembra v Budimpešti. Za kakšno organizacijo gre in kaj je njen namen?

Pred nekaj leti, ko smo na koncertu v Elektrarni gostili Erica Leonardsona, predsednika združenja World Forum for Acoustic Ecology (WFAE), in ko smo v Pragi nadaljevali pogovore z Milošem Vojtěchovským, se nam je porodila ideja, da bi ustanovili skupino formalno povezanih organizacij, ki se ukvarjajo z zvokom zvočnih krajin, ekologijo, prostorom, osveščanjem poslušanja, in da bi se ta pridružila organizaciji WFAE. Ta zamisel in ostale ideje, ki smo jih tedaj skovali, so kako leto mirovale predvsem zaradi pomanjkanja sredstev vseh vpletenih, vse dokler ni konec leta 2017 s posredovanjem Erica Leonardsona zamisel o tej zvezi preskočila na Madžarsko, v Budimpešto, na tamkajšnjo univerzo Moholy-Nagy University of Art and Design Budapest (MOME), ki se ji je posrečilo zagotoviti finančna sredstva za organizacijo ustanovne konference konec novembra letos. Po svojih močeh smo tako od začetka sodelovali in pomagali pri javnem pozivu za predavanja, koncerte in delavnice, ki se bodo zvrstili na tridnevni konferenci, pa tudi pri obveščanju ter agitiranju lokalnih umetnikov in sodelavcev doma in v sosednjih državah. CESSE -Srednjeevropsko združenje za zvočno ekologijo, bo tako vzpostavilo mednarodno mrežo organizacij in posameznikov, ki delujejo na področjih sodobnih umetnosti, znanosti, tehnologij.

Kot člani CESSE bomo svoje projekte in zamisli snovali v okviru programa Steklenik. Pri tem računamo na večjo vidnost in možnosti izmenjav in predstavitev naših produkcijskih del in projektov tudi v drugih okoljih.