26.09.2018
Topografije zvoka 2018
V petek, 29. septembra, se začne druga edicija simpozijskega festivala Topografije zvoka, ki bo na različnih lokacijah trajal do 4. oktobra.

V petek, 28. septembra, se začne druga edicija simpozijskega festivala Topografije zvoka, ki bo na različnih lokacijah trajal do 4. oktobra. Druga edicija nadaljuje s formo festivala, ki poleg predstavitve del in nastopov različnih zvočnih umetnic v središče festivala postavlja diskusijo in refleksijo v poljih širokega razbiranja zvoka, ki ga na splošno jemljemo preveč samostojno, kot sebi lastno entiteto, ki se izmika številnim pomenskim in diskurzivnim silnicam. Festival bo potekal v Galeriji ŠKUC, v studiu Radia Slovenija in v Cankarjevem domu. V središče ustvarjanja in refleksij ter razmišljanj o zvoku in zvočenju festival postavlja subjekt in proces subjektivizacije skozi zven in šum, preko odzvena in tišine, skozi slušno percepcijo in telo ter emotivne reakcije, afekte in miselne procese, a tudi interakcije med nami v prostorih in tvorjenih hipnih skupnostih. Več o programu festivala najdete TUKAJ, spremno besedilo v programski knjižici pa TUKAJ.
O zasnovi festivala, vprašanjih, ki jih postavlja, modelih, ki jih razpira v tem prostoru, o programu in učinkih zvoka smo se pogovarjali s programsko voditeljico festivala, vsestransko umetnico in aktivistko Nino Dragičević.
Letošnja edicija festivala z diskusijami, dokumentarcem, elektroakustično glasbo, eksperimentalnim vokaliziranjem, teorijo in radijsko umetnostjo različnih zvočnih umetnic in avtoric iz polja razmišljanja o zvoku ponovno razpira različne topografije zvoka v našem prostoru. Katere vsebinske, izrazne in konceptualne usedline v delu povabljenih avtoric in predavateljic so te nagovorile k uvrstitvi v letošnji program festivala?
Letošnji program zasleduje svojo osnovno, že v prejšnji ediciji postavljeno linijo, ki jo poleg zvočnih performansov sestavlja še diskusija. A če smo se lani spraševali o kontekstih, torej družbenih in biografskih ozadjih avtoric in njihovih del, se letos v bistvu sprašujemo, kaj točno je to »delo« in kakšni so njegovi učinki – najprej na samo avtorico, potem pa še na poslušalstvo. Ampak to vprašanje poskušamo pripeljati do njegovega jedra. Zato se bo, na primer, festival začel z Ireno Tomažin Zagoričnik, avtorico, ki vztrajno kaže izrazito poglobljeno raziskovanje glasu in zvočenja telesa, ki želi biti tudi subjekt. In zato je na programu predavanje Nade Grošelj o simboliki glasu, skratka o učinkih glasu na tistega ali tisto, ki neki glas zazna. Potem predavanje Ivane Maričić, ki poudari retrospektivnost zaznave neke glasbe in se sprašuje, kaj se s subjektom dogaja prej, tik pred interpretacijo. Ali pa performans in pogovor z Robertino Šebjanič, ki se v najnovejšem opusu podaja v raziskovanje preživetvenega pomena zvočnosti kapelj za bitja v jamah. In projekcija eksperimentalnega filma Kare Blake o Delii Derbyshire, ki jo je okolje za časa njenega življenja povsem zanemarilo, vendar so se ohranile njene zvočnosti in natanko zato tudi ona sama. Da se bomo poklonili Rosandi Sajko, naši »lokalni Delii Derbyshire«, ki pa je na radiu ustvarjala že več let pred angleško kolegico umetnico, je prav tako nujni del letošnje festivalske zgodbe, saj gre za avtorico, ki je že desetletja tu, je avtorica več sto radijskih iger, a je danes precej spregledana. In pogovor s skladateljico Lariso Vrhunc o njeni predanosti zvoku ter izvedba njenega dela Za Nino, ki ga bo izvedla pianistka Nina Prešiček. Za konec pride še ena pionirka elektroakustičnih muzik, Éliane Radigue, katere dela izkazujejo svojevrstno, povsem unikatno preživetveno funkcijo. Ni naključje, da sem izbrala prav zvočno instalacijo Transamorem Transmortem iz leta 1973.
V programskem besedilu se med drugim sprašuješ o možnosti zvoka, o hrupu, ki prekrije njegov emancipacijski potencial. Ta festival je simpozijski festival. Se ti zdi to prava forma, da razpre drugačno poslušanje in razmišljanje o zvoku, forma, ki ponuja refleksijo, diskusijo in zvočenja razume tudi v njihovem potencialu tvorjenja hipnih skupnosti?
Oh, saj veš, nenehno najdevanje hrupa in sploh diskriminiranje med različnimi zvočnostmi so zame večna, strašno zanimiva téma. In glede na to, da t. i. moteče zvočnosti ljudem predstavljajo kopico težav, si ne predstavljam, kako drugače bi se jih lotili kot z diskusijo. Enako seveda velja za vse zvočnosti, tudi za zvočne umetnosti. Ne verjamem v nekakšno božansko pozicijo zvočnih umetnosti ali glasbe, kot nekaj, o čemer sploh ni mogoče govoriti, temveč jo vidim kot nekaj temeljno družbenega, kot tisto, kar poganja svet. Iz tega stališča in ob opazovanju sveta se diskusija o zvočnostih in poslušanju pokaže za nujno. Če pomisliš na nekaj povsem vsakdanjega, denimo na izjave določenih politikov v parlamentu, predsednika ali pač nekoga za sosednjo mizo v lokalu, in če ne poslušaš le tega, kaj je izrečeno, temveč kako je izrečeno, s kakšno lahkotnostjo so nekatere reči izrečene oz. zvočene, ali pa to, zakaj tista soseda vrata vedno znova nujno zaloputne, dobiš perfektno sliko o senzibilnosti družbe, o resnični civilizacijskosti skupine, ki se želi imenovati civilizacija.
Festivalski program postavlja v središče redko zastavljeno vprašanje v relaciji med poslušanjem, telesom in formiranjem subjektivitete, med interpelacijo, identiteto, pozicijo … Zdi se mi, da to ključno vprašanje manjka tudi v relaciji med glasbenim-zvočnim ustvarjanjem in kritiškim razbiranjem tega. Kaj zate leži v srčiki problema v vmesju med zvokom in subjektom ter procesom subjektivizacije? Oziroma zakaj nas zvok največkrat nagovori v najbolj površinski, najbolj uniformirani, najbolj kulturno in potrošniško izoblikovani formi?
Pri koncipiranju letošnjega festivala se tega pravzaprav nisem lotila kot »problema«, marveč sem zvok oz. zvočenje in subjekt oz. subjektivizacijo želela opazovati kot neločljivo vez, nujno za preživetje družbenega bitja. Verjetno so me v to potisnile razmere, preprosto morala sem najti in utrditi temeljni emancipatorni potencial zvočenja. Tako se zvočenje pokaže kot subjektivizacija sama, kot nekakšna samointerpelacija, še posebej pomembna za situacije, ko interpelacije ali nekega klica ni. Če pojasnim na lastni izkušnji: letos sem bila med finalisti za evropsko nagrado Palma Ars Acustica. Slovenija je imela prvič v zgodovini nagrade svojo finalistko. Razen 3. programa Radia Slovenija, katerega uredniška ekipa konsistentno kaže izjemno podporo, se ni zgodilo nič. Producenti festivalov in ciklov, ključni za preživetje avtorice, so to gladko zanemarili. S tem želim reči, da je družbeni obstoj posameznice, priznanje nje kot subjekta, preveč odvisen od arbitrarnega delovanja vseh ostalih, da bi to bilo preživetveno vzdržno. Lahko pa avtorica sebe kot subjekt prepozna že prek lastnega zvočenja, torej s tem, da neko zvočno delo ustvari, da zavestno zvoči. Skratka, v zvočenju sem poiskala preživetje samo, neodvisno od tega, kako zelo površinsko in potrošniško se posluša.
Program ponovno vzpostavlja dela zvočnih umetnic in teoretičarke z različnih področjih in različnih generacij. Med starejšimi ustvarjalkami sta znana francoska pionirka elektroakustične glasbe Éliane Radigue, dokumentarec o pionirki Delii Derbyshire in domača ustvarjalka zvočnih del in radijskih iger Rosanda Sajko. Njihov pomen za tovrstna snovanja v mednarodnem in lokalnem okolju je nesporen, a je, kot že večkrat pri ženskih ustvarjalkah, na plano prišel razmeroma pozno. Festival je definitivno eden od formatov za izpostavitev. Toda vseeno žal še vedno ostaja vprašanje, kako razbiti tovrstne mehanizme, ki so še vedno prisotni. Kako to storiti v svetu prežemajočega »hrupa«?
Menim, da je festival res eden od ustreznih formatov za izpostavitev zvočnih umetnic, a ima tudi potencial direktno razbijati omenjene mehanizme. Koliko to lahko počne, pa je neposredno odvisno od struktur, ki omogočajo, ali pa ne, dolgoročni obstoj takšnega festivala. Kajti opravka imamo z globoko zakoreninjenimi mehanizmi. Bistveno je torej, kako in koliko odpiranje teh tem in tudi predstavljanje nove glasbe podpirajo Ministrstvo za kulturo in mestne občine, kaj naredijo mediji, ali nas obravnavajo ali pa so kolektivno podlegli trendom, ki naj bi nakazovali vse manjšo pozornost poslušalcev. Radijske igre so lahko vse krajše, ker menda ljudje težko poslušajo; ali pa niso vse krajše in bodo ljudje morda poslušali. To bi bilo kar priporočljivo. Televizija in revije lahko pokrivajo razna veseljačenja kot edino širšemu občinstvu zanimivo kulturo; lahko pa ne. V predavanju o simboliki glasu, denimo, lahko najdejo vsebino, ki se tiče prav vsakogar. Ker se. In dalje, pritiski, da se moramo producenti »sami boriti za svoje javnosti«, nekako polniti dvorane, »zaposlovati« prostovoljce, se nenehno posluževati DIY taktik itn., se mi zdijo popolna norost in izogibanje odgovornosti. Ampak o tem je treba nenehno, nenehno, nenehno govoriti. Razmere pa so takšne, da zmanjka časa, da bi govorili o vsem tem, o plačilnih razlikah, o tem, zakaj ima neki politik svojega šoferja, umetnica pa naj poskakuje od radosti, ker je dobila povrnjene stroške za vozovnico za vlak. Ta čas si vzamemo na Topografijah zvoka. Da vse to tako ali drugače tematiziramo prav tam, pravzaprav odgovori na vprašanja, zakaj simpozijsko-performativni format, zakaj prav te avtorice in zakaj poziv k pozornemu poslušanju. Upam, da je to smotrn upor proti vseprežemajočemu »hrupu«. Mislim, da je.