Treba je težiti k višjemu zavedanju

V Trubarjevi hiši literature se je z januarjem 2015 začela serija literarno-glasbenih večerov Zmenek z glasbo in besedo. Cikel združuje koncertne večere, pogovore o glasbi in glasbenem ustvarjanju. Na januarskem srečanju se je pisatelj, pesnik, prevajalec in publicist Matej Krajnc s kantavtorskimi kolegi Janijem Kovačičem, Ksenijo Jus (prvo registrirana slovensko kantavtorico) in Petrom Andrejem, ki so bili ključni pri uradni potrditvi kantavtorskega poklica, pogovarjal o statusu kantavtorja v sodobni družbi. Čez mesec dni se je kot logično nadaljevanje niza kar sama ponujala debata o glasbenem založništvu, ki se prav tako navezuje na kantavtorstvo.

Tako je 23. februarja v hišo, poimenovano po prvemu piscu slovenske knjige, Matej Krajnc na drugem večeru gostil dolgoletna glasbena založnika Dušana Hedla in Roka Zavrtanika. Njuni založbi izdajata interdisciplinarno glasbo, prepleteno s poezijo in zgodovinskimi vrednotami. Dušan je ustanovitelj mariborske založbe Subkulturni azil (danes je to Kulturni center Maribor), podpisan je pod projekte Rokerji pojejo pesnike, No Border Jam, Ex Yu Electronica, Mariborski rock itd., Zavrtanik pa je direktor Založbe Sanje, ki se posveča stvarni literaturi, leposlovju za odrasle in otroke, na glasbenem področju pa izdaja zgoščenke in zvočne knjige različnih avtorjev, med drugim Tomaža Pengova, Franceta Prešerna, Janeza Menarta in Frana Milčinskega Ježka. Ljubljansko založbo na glasbenem področju trenutno najbolj zaposluje opus šansonov Svetlane Makarovič, ki jih je ta založbi zaupala v upravljanje. Založba Sanje od leta 2002 organizira brezplačni Festival Sanje. Kantavtor Krajnc je nastopil že na prvem festivalu, kjer je med drugim zaigral priredbo Waitsove pesmi So it Goes, zato se mu je zdelo smotrno, da jo kot uvod v debato zaigra tudi na drugem zmenku. Matej je tekom večera odigral še dve skladbi, ki ju je umestil v sredino in na konec pogovora, katerega začetna tema je tekla o smiselnosti glasbenega založništva in izdajanju nosilcev zvoka.

Dušan Hedl, ki je tik pred izdajo knjige o glasbenem založništvu s sodelavci naredil obširno raziskavo o vseh izdajah domačih izvajalcev, izvzeti so le varovanci Založbe kaset in plošč Radiotelevizije Slovenije, je povedal, da se glasbeno založništvo vse bolj obrača k zbirateljskemu krogu. To je razvidno iz vse večjega porasta prodaje vinilnih plošč. Čeprav je v osemdesetih letih založniško pot začel kot samozaložnik, se s spodbujanjem samozaložništva s strani kulturnih institucij ne strinja, in sicer predvsem zato ne, ker samozaložništvo ni dovolj organizirana oblika založništva, samozaložnikom pa vse prevečkrat primanjkuje okvirnega znanja iz zakonodaje, v kateri se gibljejo. Samozaložniški artikli izhajajo neurejeno, kar privede do tega, da javni kulturni arhivi niso dovolj zapolnjeni. Po mnenju Roka Zavrtanika glasbenega založništva v Sloveniji skorajda ni več, saj je leta 2004 naša država dokončno pokleknila pred Evropsko zvezo in njeno zahtevo, da se glasba obdavči po najvišji možni davčni stopnji, 22 %, in posledica tega je radikalen padec prodaje zgoščenk in zaprtje glasbenih trgovin. Ekonomske podlage za pravo založniško delo, v katero so vključeni produkcija, izdaja, dizajn, marketing in promocija, ni več. Slaba klima je pripeljala do nezdravih odnosov med še obstoječimi založbami in glasbeniki, ki so v večini primerov prisiljeni ustanavljati samozaložbe, z ozirom na infrastrukturo javnega zavoda privilegirane založb. Zavrtanik je dejal, da so razmere na področju avtorskih pravic neurejene, zato se z glasbenim založništvom ukvarja zgolj ljubiteljsko ali takrat, kadar si to lahko privošči.

Gostitelj večera Krajnc je ugotovil, da se gosta, četudi imata različna svetovna nazora, v ključnih točkah ujemata, saj oba delujeta z velikim navdušenjem. Ta teza je ujezila Hedla, ki je v provokativni maniri pozval k izbrisu besede entuziazem iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, češ da je termin v kulturni sferi zlorabljen. Dušan, ki je zaključil študij kulturnega podjetništva, ni naklonjen akcijskemu združevanje umetnikov in kulturnikov, ker so navadno njihova stališča diametralna, kar privede do tega, da je še danes dovoljeno ustanavljati javne zavode. Ti so zanj navadni neoliberalistični prekupčevalci z nastopajočimi. Po njegovem mnenju bi moral biti denar, ki ga dobijo zavodi, namenjen umetnikom, in posledično bi potem tudi založništvo doživelo razcvet. Za kaj takega pa je potrebno samozavedanje in zvišanje kriterijev na vseh ravneh. V tem se je s Hedlom strinjal tudi Zavrtanik, glede združevanja umetnikov in kulturnikov pa ne v celoti in je nasprotno izpostavil primer dobre prakse. V času, ko sta knjiga in glasba potisnjeni na obrobje, je štiriindvajsetim partnerjem iz različnih kulturnih področij brez začetnega kapitala, le z voljo in s pravim pristopom, uspelo ustvariti izredno obiskan dogodek Noč knjige. Z upanjem ga navdaja, da bo skozi proces zavedanja prišla era nove etike, ko se bodo začele vzpostavljati samoiniciativne zahteve po transparentnosti in demokratičnosti, in tako bodo institucije, kot je SAZAS, prisiljene spremeniti svojo dosedanjo prakso. Rešitev kulturnega vprašanja po njegovem lahko rešimo izključno z davčno razbremenitvijo.

Po odigrani skladbi Na poti k tebi, ki je izšla na zgoščenki Zrcalo Dehumanizacije – Tribute To CZD, ki jo je pred štirimi leti izdal Subkulturni azil, je beseda tekla o koncertih in festivalih, kjer glasbeniki sami prodajo kar 80 % nosilcev zvoka. Dušan je opozoril na dejstvo, da po raziskavah sodeč prodaja zgoščenk na narodnozabavni sceni ne upada. Proti koncu je voditelj v debato vključil še publiko, in spet smo se vrnili k problemu avtorskih pravic in agenciji SAZAS, o kateri je bilo tisti večer dosti povedanega. Zato je ustanovitelj založbe Subkulturni azil, ki skrbi za mnoge kantavtorje in glasbene skupine, vsem neuveljavljenim ustvarjalcem svetoval, naj se na začetku svoje glasbene poti ne obremenjujejo z avtorskimi pravicami, saj so za njihovo kariero pomembni kakovost, ustvarjalnost, konstantno pojavljanje na odru in posledično v medijih; potem bosta zanimanje založnikov in zaslužek od avtorskih pravic prišla samodejno. Seveda pa morajo do takrat dobro preučiti zakonodajo.

Matej Kranjc je za konec povzel, da je bila skupna točka večera vzpostavitev večjega zavedanja, in ob povabilu na marčevski koncert, kjer se bosta predstavila kantavtorja Tomi Lorber in Jerry Mažgon, oba na takšen ali drugačen način povezana s tokratnima gostoma, zaigral satiričen in jezikovno visoko zavedajoč song Toma Waitsa ‎Tom Traubert's Blues, znan tudi kot Waltzing Matilda.