Umrl je Vladimir Frantar

Vladimir Frantar (* 10. junij 1946, Ljubljana, † 11. februar 2026) je po študiju slovenskega in francoskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani svojo poklicno pot začel v Dramski redakciji Televizije Slovenija, kjer je kot dramaturg in pozneje pomočnik urednika filmske redakcije sodeloval pri nastanku številnih televizijskih filmov in nadaljevank. Pripravil je več scenarijev po delih slovenskih literarnih avtorjev, med njimi Bena Zupančiča, Juša Kozaka, Miška Kranjca in Prežihovega Voranca.

Njegova največja strast je bila opera. Bil je reden obiskovalec opernih hiš in festivalov po svetu, med drugim v Salzburgu, Bayreuthu, Veroni, Glyndebournu, Aix-en-Provence in na številnih drugih prizoriščih v Evropi, Severni in Južni Ameriki, Avstraliji ter Aziji. O opernih predstavah je desetletja pisal za slovenske medije (Delo, Dnevnik, Večer, Naši razgledi, Zvon, Ampak) ter bil od leta 1993 stalni dopisnik ugledne britanske revije Opera. Frantar je svoj prvi prispevek za revijo pripravil ob stoletnici Ljubljanske Opere in o uprizoritvi Krpanove kobile Janija Goloba. Do danes je objavil več kot 90 člankov.

Pripravil je tudi enega prvih, morda celo prvi intervju z Marjano Lipovšek, ko je začela nastopati v Dunajski državni operi. Pogovor je potekal v kantini opere, intervju pa je bil objavljen 28. julija 1979 v Sobotni prilogi Dela.

Sodeloval je v žirijah za TV filme, nadaljevanke in glasbene oddaje na festivalih v tujini: Prix Italia, Prix Europa, Ženeva, Praga, Sofija ...

Poleg opere je sistematično spremljal tudi slovensko zabavno glasbo in festival Slovenska popevka. Leta 2012 je pri Celjski Mohorjevi družbi izdal knjigo Enkrat še zapoj, ob 50-letnici festivala, ki predstavlja pomemben dokument zgodovine slovenske popevke.