Uspavanka za swingovskega vagabunda

Leta 1960 je izid desetpalčne plošče Jazz ansambl Mojmira Sepeta, ki je izšla pri beograjski založbi plošč PGP RTB, odprl pomembno poglavje v zgodovini jugoslovanske in slovenske zabavne glasbe. Mojmir Sepe je bil že znan kot član Adamičevega benda, kot vodja lastne zasedbe, kot skladatelj in aranžer, ki je izdatno sodeloval na jugoslovanskih festivalih, z njim pa soproga Majda Sepe, ki je naslednje leto pri PGP RTB izdala svojo solistično desetpalčno ploščo.

Nato se je v Sloveniji leta 1962 začel festival Slovenska popevka in Mojmir Sepe je bil v ekipi od vsega začetka. Čeprav ni napisal Mandoline, ki jo je odpel Stane Mancini v alternaciji z Beti Jurković, je spisal popevko Zemlja pleše, ki jo je v alternaciji z Majdo Sepe pel Nino Robić, ter aranžiral Zakonjškov Večerni mrak je pal, ki ga je v alternaciji s Stanko Knez zapela Jelka Cvetežar. V naslednjem poldrugem desetletju je na festivalu nanizal še precej uspešnic, ki so zvečine prerasle v zimzelene melodije. V prvi polovici šestdesetih sta tu, denimo, Malokdaj se srečava, ki jo je na besedilo Gregorja Strniše leta 1963 zapel Lado Leskovar v alternaciji z Beti Jurković, in Poletna noč z besedilom Elze Budau v izvedbi Marjane Deržaj (spet v alternaciji z Beti Jurković). Slednja je bila uradno in neuradno oklicana za največjo slovensko popevko vseh časov in jo še vedno izvajajo v različnih inačicah in različicah bodisi ob jubilejih festivala in njegovih akterjev/akterk bodisi ob številnih drugih priložnostih. A tudi Malokdaj se srečava je dobivala nove in nove podobe, med drugim jo je leta 1994 na svojem »irskem« albumu zapel Andrej Šifrer.

Ko se je v drugi polovici šestdesetih let in nato v sedemdesetih začela podoba festivala spreminjati, so Sepetovi prispevki še vedno poskrbeli za vrhunce, denimo leta 1972 s pesmijo Med iskrenimi ljudmi pa leta 1974 z Uspavanko za mrtve vagabunde in dve leti pozneje s Pismom za Mary Brown. Vse tri je zapela njegova soproga Majda, za katero je napisal še mnoge druge pesmi in priredbe. Pesem Med iskrenimi ljudmi je v mednarodni prostor ponesel britanski pevec Robert Young, ki jo je z Majdo Sepe leta 1972 zapel v alternaciji, angleška različica pesmi pa se je imenovala My Love For You in je tudi pri nas izšla na mali plošči. Mojmir Sepe je seveda ves čas sodeloval še na drugih domačih in tujih festivalih, v Jugoslaviji tako na opatijskem kot splitskem (omenimo pesem Čovik ča ga više nima v Majdini izvedbi leta 1979), prisoten je bil na novonastalih festivalih (denimo leta 1978 na MMS z znamenito pesmijo Ribič, ribič me je ujel) in niti jazzu se ni odpovedal. Pisal je za nova in prihajajoča pevska imena, sodeloval pri pesmi Zapoj ljudem, s katero nas je leta 1984 na malteškem festivalu zastopal Marijan Smode. Prav tako je bil kot dirigent orkestra in aranžer zraven pri vnovični obuditvi festivala Slovenska popevka leta 1998. Gostoval je v številnih televizijskih oddajah in na nastopih spremljal soprogo Majdo. Svojega intenzivnega jazzovskega obdobja, kjer je kot trobentač, pianist in vodja zasedbe pustil pomembne sledi, se je naklonjeno spominjal, a se hkrati zavedal, da bodo v očeh poslušalstva njegova največja zapuščina popevke in festivalski aranžmaji. Če k temu dodamo še dolgoletno delo na radiu in televiziji, dobimo kurikulum, ob katerem je treba spet naostriti peresa in se podati globlje v zgodovino slovenske glasbe. Nalašč nismo zapisali »popularne«.

Moji osebni spomini na Mojzesa (ta vzdevek se ga je držal od pamtiveka) segajo daleč nazaj, v prva leta zavedanja, ko sem leta 1978 na televiziji slišal popevko Kraljica noći. Oče si je rad požvižgaval Ježkove pesmi, ki jih je Sepe uglasbil. Njegovo ime je bilo pri nas vedno prisotno (z mamo sta si delila tudi učiteljico klavirja v Celju), zlasti s plošč in televizije, ker nismo nikoli zamudili nobenega festivala, in še posebno mamina teta je korajžno nosila domov večino novih popevkarskih izdaj v obliki plošč in kaset. Na njegov jazzovski opus sem postal pozoren pozneje, ko sem to zvrst začel resno poslušati in preučevati zgodovino jugoslovanskega jazza. Ko sva se pozneje srečevala v Ljubljani, tako na ulici kot na hodnikih Radia Slovenija, kjer sem pridobival kilometrino, sem ga vedno pobaral kaj s tega naslova. Tudi Majda je rada marsikaj povedala. Časi, ko se je pri nas scena šele oblikovala in ko je šlo za prijateljska, a seveda tudi konkurenčna druženja, so zdaj vedno bolj izdatno popisani v člankih in knjigah, na voljo je tudi precej fotografskega in arhivskega videogradiva, čeprav bi ga lahko bilo še več. Imamo precej kompilacij, zbirk iz časov popevke, tudi jazzovskih arhivskih izdaj, še vedno pa manjka integralnih, obsežnejših zbirk, ki bi pred oči zgodovine pripeljale širšo sliko. In ta bo slej ko prej nujna za resno ovrednotenje dela pionirjev naše glasbe, med katerimi zavzema Mojmir Sepe pomembno mesto.

Pričujoči zapis je ta hip lahko zgolj nekakšen podaljšani memoar s faktografijo, predvsem pa naj nanizana izbrana poglavja iz njegovega popevkarskega opusa s ščepcem osebne note služijo kot iskreno slovo. Sepetov opus odmeva še naprej!