08.10.2024
V spomin Igorju Štuhecu
V zgodnji jeseni se je od nas poslovil skladatelj in pedagog Igor Štuhec, prejemnik nagrade Prešernovega sklada in Kozinove nagrade za življenjsko delo.
Igor Štuhec je bil samosvoja osebnost v pravem pomenu besede, saj se ni nikoli prepustil eni sami glasbeni smeri, marveč je iskal svoj lastni izraz na več področjih. Po študiju kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer sta bila njegova profesorja Lucijan Marija Škerjanc in Matija Bravničar, se je pogumno odpravil na dunajsko Visoko šolo za glasbo in upodabljajočo umetnost. Izbral je smer dodekafonija in elektronska glasba, kjer sta ga poučevala profesorja Hanns Jelinek in Friedrich Cerha. Študij pri njima je zaključil leta 1966. S tem se je uvrstil med tiste skladatelje, ki so svoje sodobno znanje iskali izven Slovenije (kot npr. Janez Matičič v Parizu, Milan Stibilj v Utrechtu, Janko Jezovšek v Kölnu, Jakob Jež in Lojze Lebič v Beogradu). Njegova ustvarjalna radovednost ga je gnala naprej in tako se je mojstril tudi na Mednarodnih poletnih tečajih nove glasbe v Darmstadtu, kjer je srečal Karlheiza Stockhausna, Pierra Bouleza in Györgyja Ligetija. Nove kompozicijske rešitve so mu bile blizu, s svojim znanjem pa si je utiral pot v različnih smereh. Kot je pred leti povedal, je prehodil pot od romantike do strukturalizma, pri čemer je trkal ob čeri slovenskega miljeja, ki je bil zanj premajhen. Pri ustvarjanju se je odločal za osebno izpovednost in se ni oziral na okolico, da bi sklepal kompromise. Pisal je za različne sestave; bogat je njegov opus simfoničnih del, pisal pa je tudi za različne komorne sestave in se posvečal komponiranju kantat in samospevov ter zborovski glasbi, v kateri je poustvarjal dela slovenskih pesnikov. Pisal je tudi za otroške in mladinske zbore ter dela za najmlajše za različne inštrumentalne zasedbe. Za skladbo Simfonieta je leta 2004 prejel nagrado Prešernovega sklada, Društvo slovenskih skladateljev pa mu je leta 2011 podelilo stanovsko Kozinovo nagrado.
Igor Štuhec se je obenem posvečal pedagoškemu delu in je poučeval na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani, poleg tega je bil docent na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
Njegova samosvoja osebnost se je vtisnila v slovenski prostor in njegova dela si zaslužijo vidno obeležbo, saj je bil Štuhec skladatelj, čigar meje so presegale domači okvir. Njegov opus je pester in raznolik, vreden poglobljene študije kot primer samorastnika, ki je zaznamoval slovensko glasbo s svojega zornega kota. Zaenkrat je bilo opravljenih že več akademskih študij o njem, zagotovo pa bo buril duhove tudi v prihodnje. V slovo preminulemu skladatelju naj zapišemo, da so bile izvedbe njegovih del vedno dogodki, ki smo si jih živo zapomnili, saj so nas pretresli s svojo osebnoizpovedno noto. Njegovo delo ga bo slavilo tudi v prihodnjih generacijah.