16.01.2018
Ves ta blues Slavka Manfrede, edinega župana Kransterdama
Alternativna kultura v Kranju je s slovesom Slavka Manfrede, samooklicanega župana Kransterdama, izgubila velikega človeka, predanega ljubitelja glasbe ter večnega župana boljše in divje strani mesta.

V prvi polovici devetdesetih se je na kranjskem sejmišču odprl klub, ki si je hitro pridobil naziv jazz. V to smer se je nagibala tudi želja najemnika: da bi namreč upravljal s prostorom, kamor bi na izbrane koncerte zahajala izbrana družba, kar mu je sprva do neke mere celo uspevalo. Vendar se je kmalu soočil s kranjsko podtalno realnostjo. Delov'ca so zaprli, center mesta so začeli izolirati v spalno naselje, diskoteka »galva« je utripala v svojo smer (četudi je znala presenetiti s koncertom Pomaranče) in ni bila namenjena vsakomur, vsa koncertna dejavnost je bila pregnana v predmestje, zato se je nočno dogajanje, potem ko so se zaprle (takrat!) preštevilne točilne točke, moralo preseliti nekam … Jazz je zlagoma prevzel to lento in od sprva zamišljene izbranosti je ostalo bore malo ali nič. Cene pijač so padle in vsi, ki niso znali domov, so zavili tja.
Neki večer sva v zakajenem jazzu visela s prijateljem in razmišljala, kako bi organizirala neki punkovski koncert. Gor in dol po klubu je postopal Slavko Manfreda in neuspešno žical za pivo. Ko se je tretjič, četrtič obregnil ob naju, je s prižganim čikom med kazalcem in sredincem dejal: »Zmenmo se, če desetkrat zapored flipnem cigaret v zrak in ga ujamem med prstoma, mi dasta za pivo.« Da bi se znebila teženja, sva privolila v izziv ter se neprizadeto pogovarjala naprej. Slavko je medtem že začel s svojo misijo in pri tem glasno štel. Ko mu je šestič uspelo ujeti cigareto med prstoma, je, da ne bi predolgo čakal, suvereno izdahnil: »Vidva kr naročta.« To je bil naš Slavko, vedno in povsod prepričan v svoje početje ter na vsakem koraku posvečen odprti misiji edinega in večnega župana Kransterdama. Poslovil se je na novega leta dan, kot Hank Williams, Townes Van Zandt in Ted Hawkins; in če dobro pomislim, je bilo v njem veliko potez teh treh herojev popularne glasbe.
Glasba in underground kultura sta bili Slavku vedno zelo blizu. Na koncertu skupine Deep Purple leta 1972 v Zagrebu je doživel razodetje in čez noč pustil vse skupaj ter postal neločljiv del lokalne scene, nekakšen motor in komentator. Vsakdo je v nekem trenutku naletel nanj, drugače ni šlo. Zato je za seboj zapustil veliko zgodb, še več legend, ki so že za časa njegovega tosvetnega postopanja postale izobraževalna kronika Prešernovega mesta in krožile od ust do ust. Nobeno presenečenje ni, da je svoje županovanje največkrat prenesel kar v bar s prepogosto neurejenim odpiralnim časom nasproti Prešernove hiše – Fig. Slavko je namreč za razliko od izvoljenih nihčetov in oportunistov svoj položaj jemal presneto zares in štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu in tristo petinšestdeset dni v letu. Bil je povsod, kjer je začutil, da bi moral biti, napovedoval koncerte in mini festivale pred »downom« ali na Izbruhovem kulturnem bazenu, zavzel je Klavnico, med prvimi zaskvotal trejna (Trainstation SubArt), pridigal na Tednu mladih … Včasih s povabilom, včasih se je povabil sam. Tovrstno početje mu seveda ni bilo tuje, saj je bil od sredine sedemdesetih let nepogrešljiv in aktiven člen kranjske neodvisne scene, ki si je kot Klub ljubiteljev glasbe najprej uredila prostore v kleti vrtca Janina in se potem preselila v kletne prostore stare pošte. Takrat je Slavko že živel svoje neprilagojeno nomadsko življenje iz dneva v dan, pohajkoval in igral kitaro v Prešernovem gaju, kamor so miličniki upali vstopiti zgolj ob okrepljenem spremstvu, redno obiskoval koncertne ali plesne večere v Delov'cu … To ga je, vse nas, utrdilo. Naučilo preživeti. Treba se je bilo znajti in Slavko je imel to žilico prirojeno, najsi je šlo za žicanje ali praktične stvari. Ena izmed teh je tudi, da si je prvi ojačevalec za kitaro enostavno izdelal sam. Tako zaželeni Marshall je bil namreč izven fehtarskega dosega, zato je šel v knjižnico po literaturo ter si sestavil svojega. Bluzil je tako in drugače, včasih zabluzil, kajti – roko na srce in vem, da bi Slavko želel, da o njem pišemo po resnici – znal je biti tudi »prstjen«. Buške zanj niso bile neznanka, a nikomur ni zameril, niti delivcem pravice ne, ki so ga nekajkrat poslali za rešetke. Župan Kransterdama si je v skladu z imenom sestavil in shajal po zakoniku na alternativni strani mesta. Medtem ko s(m)o drugi živeli, poskušali živeti življenje, ga je Slavko užival s polnimi pljuči, in to dobesedno. Vedno je imel s seboj nekaj pridelka, včasih za lastno uporabo, včasih kot plačilno sredstvo. Zato ne preseneča, da se je med stresanjem njegovega pepela na kransterdamskem pokopališču pripetil eden največjih smoke-inov pod Alpami. To je bila njegova poslednja želja.
»JEBITE SE! Jaz se mam fino, pa vsi bote za mano pršli. Zdej se pa smejte, k nočem kislih ksihtov,« je bilo sporočilo, ki ga je Slavko vnaprej sestavil za svoj razstres v večna lovišča. O njegovem življenju vemo pretežno tisto, kar nam je sam povedal. Včasih, pogosto je lebdel nad zemljo, včasih je šaril znotraj nje. Slavko je bil namreč izjemen jamar, eden tistih, ki si je drznil zlesti tja, kamor si nihče ni upal. Bil je odličen in iskriv pripovedovalec, ki (na)pleta čudovite zgodbe; nekatere so končale na filmu, druge v stripu, kot tista na škarpi pred pročeljem kranjske mestne knjižnice. Nikoli se ni zaustavil nekje na pol poti, vedno je šel do konca. Kot župan Kransterdama je županoval do svojega zadnjega vdiha. Zapustil nam je marsikaj. Vedno in povsod bomo slišali njegov raskavi glas, naprej pripovedovali zgodbe, ki nam jih je zaupal, in anekdote, ki smo jih doživeli z njim. Alternativna kultura je z njegovim slovesom izgubila velikega človeka, predanega ljubitelja glasbe ter večnega župana boljše in divje strani mesta. Kar enotni smo si v oceni, da nihče nikoli ne bo sposoben zapolniti izpraznjenega mesta. Ponuja se nekaj v.d.-jev, za nekatere niti ne vemo, kje so, a nihče nima tiste sproščene pridigarske karizme, kot jo je imel/užival Slavko Manfreda. Glede na način, kako je živel in kaj je vneto zagovarjal, bi se vsekakor spodobilo, da bi eno lokalnih sort opojnih zelišč, vzgojeno na domači, kranjski grudi, poimenovali po njem. Pod velbom v podhodu sredi mesta, ki vodi z Glavnega trga na Tomšičevo ulico, je že vzniklo svetišče županu Kransterdama na čast.