Zvončki in trobentice 2019

Čas je za prihod pomladi in s tem za prvi večji spomladanski dogodek pod okriljem jazzovskih programov Cankarjevega doma. Prihaja že peta edicija enodnevnega festivala Zvončki in trobentice, ki nam bo čez dan in globoko v noč ponovno postregel z novimi stvaritvami v polju jazza, improvizirane glasbe in njunem preseku z drugimi godbami mlajših ustvarjalcev in ustvarjalk ter tudi z nekaj novimi projekti že uveljavljenih ustvarjalcev. Med slednje spadata basist Robert Jukič z novim projektom »Šlagerji, stiskavci, šutke« (v njem sodelujejo še Tomaž Gajšt na trobenti, Boštjan Simon na saksofonu in Kristijan Krajnčan na bobnih) ter harmonikar Jure Tori z mednarodno edicijo in novo glasbo zasedbe Tori Tango (Kurt Bauer, violina; Matjaž Stošić, kitara, glas; Ewald Oberleitner, kontrabas; in posebna gostja Gabriela Alarcorn, glas). Programsko se bo festival letos podrobneje dotaknil vprašanja glasbenega izobraževanja, tako formalnega v okviru inštitucij kot neformalnega na glasbenih delavnicah in različnih ustvarjalnih platformah; v fokusu bodo torej raznovrstni modeli izobraževanja. O tem se bo razpravljalo na okrogli mizi, ki jo bo vodil Miha Zadnikar. Pri nas izobraževanje v polju jazza poteka na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, predvsem pa v neformalnih okoljih jazzovskih festivalov in posamičnih iniciativ, predvsem v obliki glasbenih delavnic (Brda Contemporary Music Festival, Jazz Ravne, Jazzinty, Kreativna jazz klinika Velenje, Jazz Cerkno itd.). Ena takih močnih in z mednarodno udeležbo je ravnokar potekala v Velenju pod okriljem Kreativne jazzovske klinike v organizaciji domačega pihalca Jureta Pukla. Poznamo tudi modele, ki v prvi vrsti ustvarjajo priložnosti za razvoj posameznih glasbenikov in glasbenic, pa modele, ki jih v sodelovanju z različnimi jazzovskimi festivali (Ljubljana Jazz Festival, Jazz Cerkno, Jazzinty itd.) pri nas vzpostavlja Dré Hočevar, ter dolgoletno delavnico-srečevanja skozi svobodno improvizacijo Raziskava-refleksija Tomaža Groma. Omeniti je seveda treba tudi dolgoletno pedagoško delo tolkalca Zlatka Kaučiča v Novi Gorici pod okriljem društva Zvočni izviri. Še vedno pa nimamo oddelka za jazz na visokošolski ravni, zato se domači jazzisti/ke po izobrazbo odpravljajo v tujino, zlasti v Avstrijo, ZDA, na Nizozemsko idr. V tem oziru je treba izpostaviti tri nastopajoče zasedbe: mednarodno zasedbo Fiver (Lenart Rožman, tenorski saksofon; Klara Lavriša, altovski saksofon, flavta; Eric Chong, kitara; Yorgos Kitsis, bas; Janez Sagadin, bobni), ki izhaja iz nizozemskega izobraževalnega okolja, Kombo C z že tretjo generacijo muzičistov in muzičistk, ki prihajajo iz Kaučičeve šole, ter mladega pianista Miha Gantarja z zasedbo, v kateri so še Luka Zabric (saksofon), Jan Lovšin (trobenta), Lenart De Bock (altovski saksofon) in Urban Megušar (violončelo) in je izrastla iz programa Mladi raziskovalci pod okriljem festivala Jazz Cerkno; fantje so konec lanskega leta izdali ploščo Subconscious Rituals.

O letošnjem festivalu in njegovih izhodiščih smo se pogovarjali s programskim vodjo festivala Bogdanom Benigarjem. 

Festival zdaj že nekaj let naznanja mlada ustvarjanja in nove zasedbe že uveljavljenih avtorjev. Kako bi okarakteriziral letošnji izbor in kaj prinaša na domačo jazzovsko sceno?

Nekako tako, kot si zastavil vprašanje: naznanjamo mlada ustvarjanja in prve zasedbe mladih ustvarjalcev (Kombo C, Miha Gantar s Subconcious Rituals, Fiver) in nova dela izkušenih mačkov (Robert Jukič, Jure Tori). Še vedno izpolnjujemo naloge, ki smo si jih zadali, ko smo začeli s festivalom. Že takrat je bilo jasno, da je produkcije ter talentiranih in izkušenih ustvarjalcev več, kot jih lahko predstavimo v ciklu Cankarjevi torki in na Jazz festivalu Ljubljana. Festival je hkrati vzpodbuda za nove kreacije in dopolnilo obstoječim programom v Cankarjevem domu, s tem da skušam pri oblikovanju programa upoštevati nove okoliščine, ki so nastale z možnostjo uvrščanja takšnih koncertov tudi na drugih prizoriščih v Ljubljani. Letos bodo Zvončki in trobentice še posebno na preizkušnji, pa ne samo zaradi toplega vremena, temveč predvsem zaradi omenjenih okoliščin. Jasno je, da festival ni sam sebi namen, ampak ga delamo tudi zato, da bo scena v najširšem smislu izvajalce podprla z obiskom festivala.

Na festivalu bosta nastopili dve zasedbi, ki sta plod svojstvenih izobraževalnih sistemov izven ustaljenih institucionalnih poti. Kombo C je še ena izmed zasedb iz šole Zlatka Kaučiča, ki je proizvedla kar nekaj generacij danes aktivnih glasbenikov in glasbenic. Obenem je tu zasedba Mihe Gantarja, ki je del izobraževalnih procesov Dréja Hočevarja, ki jih je udejanjal tudi pod okriljem Jazz festivala Ljubljana. Kako pomembni so tovrstni modeli pri nas?

Najbrž bomo dobili del odgovora na to vprašanje na okrogli mizi. Zame osebno sta oba ta modela kot tudi to, kar delajo v Novem mestu, Velenju, Cerknem, na Ravnah in morda še kje, zelo pomembni modeli. Pomembno se mi zdi, da vsak organizator prihaja do odličnih rezultatov po svoji poti, po izkušnjah in s sodelavci, ki imajo kaj pokazati, in to na način, ki lahko mladega glasbenika ne glede na to, ali obiskuje konservatorij ali pa je samouk, prevzame do te mere, da najde svojo pot in oblikuje lasten, prepoznaven glas.  

Kako pomembno je vključevanje izobraževalnih modelov v festivalske okvire, recimo v obliki delavnic, seminarjev ipd., in kako temu sledi ljubljanski jazzovski festival?

Jazz festival Ljubljana se je v zadnjih dveh letih oprl na predloge in idejna izhodišča Dréja Hočevarja, ki so bili festivalu v prenovljeni obliki pisani na kožo. Prepričan sem, da lahko največ od tega iztržijo glasbeniki sami. Slab teden bivanja in igranja v kulturnem centru in na odru pred njim ni samoumevno. Vsak rabi uvajanje. Ne moraš kar postati uspešen glasbenik v jazzovskem svetu samo zato, ker si bil v šoli odličen učenec. Potrebuješ zelo različne izkušnje. In Abeceda, ki bo letos še bolj konkretna, nudi »prvo pomoč«, ki jo vsak glasbenik nujno potrebuje za začetek samostojne kariere.

Izobraževanje je tema pogovora na festivalu, ki ga bo vodil Miha Zadnikar. Kako gledaš na problematiko izobraževanja v polju jazza in kakšne so po tvojem mnenju razlike med tujino in našim prostorom?

Nekaj iztočnic sem ponudil že v prejšnjih odgovorih. Ne moremo mimo dejstva, da je bilo v svetu v zadnjem desetletju in več investiranih ogromno sredstev v izobraževanje jazzovskih glasbenikov. Mnogo več kot v živo produkcijo. Torej, kaj bomo naredili z vsemi temi talenti, vrhunsko tehnično podkovanimi glasbeniki? Eden od odgovorov je tak: moramo jim dati več priložnosti za igranje v živo. To pomeni manj že uveljavljenih imen, predvsem ameriških, v programih festivalov, kulturnih centrov, klubov. Težava nastopi, ko je treba na takšne programe zvabiti občinstvo. Predvsem tu mislim na tradicionalni jazzovski državi, kot sta Francija in Nemčija. Pri nas se na srečo manko formalnega izobraževanja (v primerjavi s tujino) kompenzira z delovanjem nevladnih organizacij in klubov. Dolgoročna podpora z javnimi sredstvi in entuziazem tako posrednikov kot ustvarjalcev sta ključnega pomena za to, da se del tega uspešnega procesa predstavlja tudi v javnih zavodih doma in na različnih prizoriščih v tujini. Seveda pa vsi lahko naredimo še več, lažje bo, če bomo pri tem sodelovali.