Zvončki in trobentice četrtič!

V Klubu Cankarjevega doma se bo odvila četrta edicija enodnevnega festivala Zvončki in trobentice, ki dopolnjuje jazzovski program Cankarjevega doma in se vpenja v programske smernice cikla Cankarjevi torki ter Jazz festivala Ljubljana. Festival ob začetku pomladi predstavlja mlada, nova jazzovska snovanja pri nas, pri čemer jazz podobno kot v obeh ciklih pojmuje široko, v vsej njegovi raznolikosti, ki se s sodobnimi pristopi še bolj členi. Letos se bo 27. februarja na festivalu predstavil saksofonist Boštjan Simon s svojo zasedbo There Be Monsters, s katero je lani povil istoimensko ploščo. Ob Simonu so v njej še italijanski vibrafonist Luigi Vitale, pozavnist Žiga Murko, tubist Goran Krmac in bobnar Bojan Krhlanko. S sodobno fuzijo jazzovske glasbe, v katero vstopajo prvine funka in hip-hopa, ter elektronske manipulacije zvoka nas bo razgibala zasedba Ecliptic z gostom, kitaristom Janijem Modrom. V njej so basist Jani Hace, trobentar Igor Matković, bobnar Žiga Kožar in znani slovenski reper in beatboxer Murat. S solističnim kitarskim recitalom se bo predstavil mladi strunar Mihael Hrustelj, iz domačih improvizatorskih in jazzovskih logov pa prihaja sveži trio precept.concept.percept, v katerem sta poleg bobnarja Dreja Hočevarja še mlajši, a zelo dejavni pianist Rok Zalokar ter pihalka Pia Podgornik. Festival nazadnje dopolnjuje nova mednarodna zasedba, v kateri pianistka Kaja Draksler združuje moči z bobnarjem Christianom Lillingerjem in Pettrom Eldhom na kontrabasu. O letošnji ediciji smo se pogovarjali s programskim vodjem festivala Bogdanom Benigarjem.

To je že četrta edicija festivala. Kako vidite njegov razvoj, razvoj izvorne ideje festivala in njegovo umeščenost v naš glasbeni in festivalski prostor?

Ustanovitev festivala je bilo spoznanje, da slovenska jazzovska kreativnost potrebuje dogodek, ki je hkrati priznanje in vzpodbuda ustvarjalnosti in njeni predstavitvi v živo tudi v času, ko večina glasbenih festivalov v državi miruje. Sam ga vidim kot pomembno dopolnilo v slovenskem glasbenem in festivalskem prostoru, predvsem tudi kot dodatno možnost uveljavljanja in promocije ustvarjalcev ter lastnega programa, ki s tem dogodkom postavlja na piedestal to, kar je včasih skrito med velikimi imeni iz tujine. 

Festival predstavlja mlado, prihajajočo ustvarjalnost in hkrati nova ustvarjanja, zasedbe in projekte (tudi mednarodne) že znanih ustvarjalcev. V kakšnem razmerju sta ti programski zasnovi in kako je potekal letošnji izbor, kaj vas je prepričalo pri izbranih zasedbah in posamezniku?

Morda bi morali na tem mestu najprej definirati opredelitev, da gre za že znane izvajalce. Seveda, znani so ožjemu krogu glasbenih poznavalcev in ustvarjalcev, a festival ni namenjen samo njim. V prvi vrsti gre torej za to, da se zemljevid slovenske jazzovske ustvarjalnosti odebeli in da ga ni več treba zaznavati pod povečevalnim steklom. Da se to še ni zgodilo in da bo treba še bolj strniti vrste pri argumentaciji in spoznavanju vrednosti novih del, dokazujejo nekatere pomembne nagrade na področju kulture, ki ne odsevajo dogajanja na domačem in mednarodnem glasbenem prizorišču. Tako da ne bi rekel, da gre za dve programski zasnovi. V enem zamahu želimo predstavljati najboljše vsebine mlajših jazzovskih ustvarjalcev, delujočih doma in v tujini. Letošnja bera pa ni bila težka. Nekatere projekte sem že videl v živo, za druge sem presodil, da bodo kot premiere zaživele v polnem sijaju v obliki predstavitve, kot jo ponuja festival.

Ste morda v času festivala opazili določene trende, smernice v razvoju domačega jazza, ki ga festival tolmači zelo široko, in kako se ti izrazi vpenjajo v širše mednarodno polje jazza in sorodnih godb?

Ne, ker tega festivala ne morem izvzeti iz siceršnje ponudbe, ki jo predstavljamo skozi leto na Cankarjevih torkih in Jazz festivalu Ljubljana. Gre bolj za to, da se tudi v zimskem času zberemo, si prisluhnimo in iskreno povemo, kje zadeve suvereno stojijo in kje bi lahko še kaj začinili. 

Trenutno v domačem okolju že nekaj časa poteka debata o domači jazzovski sceni in ustvarjalnosti, o vključenosti in izključenosti, o potencialih domačega jazza in programskih smernicah festivalov in koncertov, tudi vaših v Cankarjevem domu. Kje je po vašem mnenju naš jazz danes, kako se lahko umešča v domači prostor in kako ga promovirati v tujini?

Sam sem se iz tega umaknil, ker debata ne more temeljiti na nespoštovanju in žaljivih obtožbah posameznikov, sploh ko govorica gostilne prevladuje nad argumenti in konkretno preverljivimi podatki, ki so dostopni javnosti in potrjeni v vseh strokovnih telesih, na podlagi katerih je sploh mogoče izvajati javne programe. Odgovor na vprašanje je v statistiki oziroma deležu domačih izvajalcev v programih Cankarjevega doma, ki se še vedno povečuje. Mnogi bodo pozitivno presenečeni tudi ob objavi programa 59. Jazz festivala Ljubljana 21. marca. Elementi mednarodne promocije pa so znani in dostopni že kar nekaj let. To so kvalitetne prijave na vsakoletne showcase festivale, kot sta 12 Points in Jazzahead, sodelovanje pri aktivnostih SIGIC-a in prisotnost na domačih mednarodnih glasbenih in showcase festivalih ter seveda promocija lastnega dela po dostopnih kanalih.

Lanskoletni showcase program pod okriljem Evropske jazzovske konference bi lahko razumeli kot razširjeni model festivala Zvončki in trobentice. Kakšen je bil odziv delegatov, novinarjev, kritikov in promotorjev na domača snovanja?

Odziv delegatov in prisotnih tujih novinarjev je bil izjemen. Vse je zabeleženo in arhivirano. Zato je bil ta program bistveno več kot omenjeno v vprašanju. Govorim na podlagi lastnih izkušenj, ki sem si jih pridobil z obiskovanjem showcase festivalov v tujini; in točno vem, kako pomembna sta zame uvid in živo spremljanje lokalnih glasbenih presežkov v drugih državah. Seveda pa je stvar posameznika, njegove zavesti, pripadnosti in stremenja po predstavljanju izstopajočih izvajalcev in muzik od drugod, kako in v kakšnem obsegu to predstavlja domači javnosti. Pri tem imajo glasbeniki in njihovi zastopniki seveda veliko vlogo. S pasivnostjo in nenehnim jamranjem se ne da dosti narediti. Bistveno je ohraniti pozitivno komunikacijo in zaupanje ter spoštovati tudi tiste, ki imajo drugačen pogled. Za prihodnost namreč ni mogoče določiti, kdaj se bosta dva različna pogleda ujela.