Boban!

Lahko se spomnimo vseh skupnih prigod, lahko naštevamo izvajalce, s katerimi si sodeloval, lahko pa tole vsekakor ni.

Pred očmi se mi izrisuje tvoj izraz, vreden več kot vse besede tega sveta – prijazen, dolgolasi mož z dolgo sivkasto brado in skuliranega značaja, ki mi pravi »fant« in vsakič nadaljuje v vzgojiteljski maniri, kako naj bi se kaki tehnični zadevi streglo in kako bi bilo dobro to in ono zagato rešiti. Še pred kratkim sem ga prosil za pomoč, in vse je bilo povezano s »kabelčki« in »konektorčki«, kakor je rad pomanjševalno imenoval določene tehnične pripomočke; mojster je problemček seveda lahko rešil kar »čez noč«. Ravno to, mislim, ga je tudi krasilo kot osebo, ki je delovala tako v domačem kot tujem glasbenem svetu. Svojo kariero je Boško Bursač pričel v ljubljanskem klubu FV, v zgodnjih osemdesetih pa se je nato kot radijski tonski mojster kalil na Radiu Študent. Bil je nepogrešljiv člen na festivalih tipa Rock Otočec, Druga godba, ljubljanski jazz festival, Novi rock itd., sodeloval pa je tudi z vidnimi predstavniki slovenskega glasbenega prizorišča, med drugim z zasedbami Niet, Siddharta, Dan D, Buldožerji, Srečna mladina, ter z izvajalci, kot sta Vlado Kreslin in Gušti. Oblikoval je zvok več redkih tujih glasbenih izvajalcev, med katerimi zvenijo Al di Meola, John McLauglin, Paco de Lucia, Einstuerzende Neubauten, Alvin Lee, Nick Cave, Peter Green, Uriah Heep, Pere Ubu. Bil je tudi asistent zvoka na koncertu Milesa Daviesa v Beogradu.

Kot nadobudni golobradec sem se raje zadrževal po vlažnih kleteh vadbenih prostorov, kot pa da bi hodil v šolo, in takrat sem se z Bobijem kar pogosto srečeval na raznih koncertnih prizoriščih. Strahospoštovanje do gospoda Bursača je bilo tedaj prav neverjetno. Govorilo se je, da če mu nisi všeč, te na tonski vaji sploh ne posluša, kar se mi je zdelo kar malce nenavadno, a sem skozi leta vse bolj dojemal, kako je bilo s tem. Sicer pa so o njem marsikaj znali povedati izvajalci, ki so z njim tesno sodelovali. Vlado Kreslin se ga spominja takole: »Konec osemdesetih, ko smo z Martinom Krpanom ogromno nastopali, je bil Boban naš tonski tehnik. Vsi smo ga imeli radi, ker Bobana si pač moral imeti rad. Na prizorišču koncerta je bil vsakič, seveda, že pred nami, in ko je objavil, da je 'pospajal', torej povezal ozvočenje, smo se privezali še mi. V tistih časih je znalo priti do zamud ali komplikacij s kabli, tako da je klic 'Boban je pospajal' pomenil nekakšno olajšanje, klic k akciji. In potem zmeraj, ko se je kaj dobro končalo ali se je bendu pripetilo kaj prijetnega, je kateri od nas pribil: 'Boban je pospajal!'« Borut Marolt iz skupine Niet deli naslednjo anekdoto: »Boban je bil z nami (Nieti) od leta 2008. Njegov 'Gremo!', preden smo se napokali v kombi, je postal klasika in proti koncu smo seveda namesto njega vpili kar drugi. Strokovnjak za ton in mentor, od katerega sem se ogromno naučil. Predvsem pa to, da polovičarstva ni – ni bilo problema, ki ga ne bi rešil, vse za to, da bo zvok tak, kot mora biti. Učitelj in prijatelj.« Dejan Došlo, ustanovitelj zasedbe Leteči Potepuhi, o mojstru pove: »Bobana sem spoznal v K4 na začetku 90-ih. Že takrat je veljal za enega boljših tonskih mojstrov, kar je vedno tudi dokazal. Prvič mi je rekel, kaj dela akustična kitara, v bendu pa da nimamo klaviatur in da naj se grem učit klavir. Njegov humor pač, ki ga bom poleg ostalega zelo pogrešal.« Črt Batagelj, predstavnik koncertne organizacije Dirty Skunks, o mojstru deli sledeče: »Za novico, da nas je naš dragi Boban zapustil, sem izvedel na festivalu Metaldays, kjer bi moral delati tudi on. Seveda je celotno ekipo to zelo pretreslo, saj ni odšel le naš sodelavec, ampak tudi dolgoletni prijatelj. Boban je bil pomemben del slovenske glasbene scene, ne samo da je ozvočeval odmevna imena v slovenski glasbeni sceni, ozvočeval največje festivale pri nas in v tujini …, bil je tudi soodgovoren za to, da smo Dirty Skunks danes tam, kjer smo. Zabavnih anekdot je res bilo veliko, definitivno bom pogrešal njegove navihane norčije, njegove 'no bullshit' modrosti, njegov 'trademark' nasmeh in male pirčke v kozarcih na pecelj. Kjerkoli že je sedaj, upam, da je srečal Nikolo Teslo in da skupaj šraufata svoje bizarne aparatke. Boban, hvala za vse!«

In resnično, hvala ti za vse, mojster!