Druga godba 2018

Programsko vodstvo Druge godbe ob uvrstitvi v štiriletno programsko sofinanciranje s strani Ministrstva za kulturo ne skriva svojega zadovoljstva ter dodatno širi program in dejavnosti, ki presegajo osrednje poslanstvo festivala in se pršijo v obliki podpornih dogodkov, kot so predavanja, pogovori z umetniki itd., na druga prizorišča v Sloveniji in v izrazitejše iniciative mednarodnih povezav, mreženj, izmenjav, s čimer spodbujajo in krepijo prizadevanja za formiranje skupnega festivalskega področja v vzhodni in srednji Evropi. Redna shema sofinanciranja Drugi godbi prvič v dolgoletni zgodovini tega festivala omogoča razmišljati in delati na razvoju festivala za naprej, čeprav nadaljnje planirane aktivnosti še vedno v veliki meri ostajajo odvisne od lastnih prihodkov. Festival je z letošnjo edicijo močno pomladil programsko ekipo, ki je pripravila še bolj eklektičen festivalski program, ki se po eni strani spogleduje z zgodnjo zasnovo festivala, nadgrajuje njegovo delovanje v zadnjih treh letih in festival še izraziteje bliža modelu sodobnih festivalov, ki godbe iščejo v drugih urbanih sredinah, ne zgolj v prevladujočih anglo-ameriškem in frankofonskem okolju. Kar seveda pomeni, da se letošnja edicija še bolj oddaljuje od klasične forme world music festivalov, kakršno je DG izraziteje predstavljala v devetdesetih in v prvem desetletju novega tisočletja.  

Letošnja štiriintrideseta edicija festivala bo potekala med 24. in 27. majem na različnih lokacijah v Ljubljani, Piranu in Kranju. Osrednji program še vedno ostaja v Ljubljani na osrednjih prizoriščih Cankarjevega doma, CUK-a Kino Šiška in tokrat zgolj dveh prizorišč na Metelkovi (Gala hala in Channel Zero), obenem pa se širi še v prostore Pritličja, UC Švicarije, SIGIC-a in Vodnikove domačije. Nekakšen uvod v festival se je zgodil že 14. maja v Klubu Cankarjevega doma, ki je gostil sodobno ameriško predstavnico folka Josephine Foster in grško-avstralski dvojec Xyloris White, ki združuje izročilo grške glasbe in rokerske ritmične podstati. V podobnem duhu bo potekal nastop tria Dirt Music, ki člane zasedb The Walkabouts in Nick Cave & the Bad Seeds združuje v glasbi, ki jo trio snuje skupaj z glasbeniki iz Malija in Turčije. Če se je izkušnja rocka članov tria prej spogledovala s puščavskim bluesom, se tokrat izraziteje napaja v psihedeličnih izkušnjah sodobne in tradicionalne turške glasbe. Skupina Dirt Music bo zaključila programski del 24. maja, ki bo v celoti potekal v Piranu, kjer se že drugič odvija del festivala. Nastopila bo v nekdanji tovarni soli Monfort, in sicer ob Alsarah & The Nubatones, se pravi, da nas čaka še en spoj sodobne urbanosti, izkušenj zahoda in afriških tradicij, zavitih v sodobni pop. Prav tako na tistem koncu Slovenije bo makedonska sodobna »pleh« zasedba Ljubojna nastopila na Tartinijevem trgu. V Ljubljani se bo istega dne odvijal program v Pritličju, kjer bo nastopil ameriški strunar Patrick Higgins, znan po sodelovanju z zasedbo Zs, ki bo tokrat predstavil svoja členjenja kitarskih zvenov z digitalnim zvočnim miljejem. Ob njem bo nastopil domači težko ulovljivi in skrivnostni elektrofonik Kaganovich, kar bo eden njegovih redkih živih nastopov. Jedro programa se bo 25. in 26. maja odvijalo v Ljubljani. DG stavi na dvojčici iz dua Ibeyi, kjer sodobni pop sreča različne kubanske glasbene tradicije. Duo bo nastopil v Kinu Šiška, kjer se bomo lahko naposlušali tudi iranskega reperja Najija skupaj z našim rimobrcačem N’tokom. Dan kasneje bo Kino Šiška gostil elektronika Jamesa Holdena v bendovski različici projekta James Holden & The Animal Spirits, domačo zasedbo Olfamoštvo, ki je križanec med kantavtorstvom, hrupnim rockom, freejazzom, afrobeatom, svobodno improvizacijo in še čim, kolumbijski Los Pirañas in domači dvojec Beatmyth s posebno verzijo udarnih lomljenih ritmov in hip hopa. Les Filles de Illighadad je še ena izmed tuareških zasedb, ki so v godbeno sceno vnesle prepih t.i. puščavskega bluesa, za tole pa je značilno, da jo netradicionalno vodijo ženske. Zasedba bo nastopila v Vodnikovi domačiji in nato 27. maja še v Layerjevi hiši v Kranju. UC Švicarija bo gostila eno najbolj izpostavljenih ustvarjalk sodobne glasbe na križišču tradicije, elektronske glasbe in eksperimentalne glasbe iz Egipta, Nadah El Šazly, medtem ko bosta Gala hala in Channel Zero na Metelkovi gostila nastope južnoafriškega kolektiva Brother Move On, francoske jazz in rock progresivce Chromb! in Kokoko! iz Kinšase z eksplozivno mešanico raznorodnih udarnih in plesnih stilovna samoizdelanih zvočilih iz najdenih predmetov ter mednarodni trio Fumaça Preta s tropicalio za sodobne čase. 

V času festivala bodo potekala tudi predavanja. Agent Francis de Souza iz agencije Earth Beat Agency, specializirane za svetovne godbe, bo predaval v okrilju FundaMENT-a na SIGIC-u, v Vodnikovi domačiji pa bo predaval sociolog Ičo Vidmar. Tam bo svoj performans izvedla Alja Petric, poleg tega boste lahko prisluhnili še številnim pogovorom z nastopajočimi. DG je v sodelovanju z Radiom Študent pripravila serijo predavanj o glasbenih žanrih, ki že potekajo in se bodo vrstila še naprej skozi leto. Še ena izmed pomembnejših prihodnjih intenzivnih iniciativ Druge godbe se bo premierno zgodila 24. maja v Piranu, kjer bo potekalo srečanje glasbenih promotorjev in festivalov v obliki okrogle mize South By Southwest, ki bo skušala ustvarjati skupni prostor mednarodnih sodelovanj, izmenjav in mreženj na relacijah Ljubljana–Trst–Dunaj–Bratislava–Piran in širše. 

Program festivala si lahko pobliže ogledate TUKAJ. Festival nudi prevoz do Pirana, če boste kak dogodek zamudili, pa boste to lahko nadoknadili s poslušanjem posnetka na Valu 202, ki bo snemal večino koncertov. O letošnji ediciji Druge godbe in njenih nadaljnjih načrtih smo se pogovarjali z  ustanoviteljem Zavoda Druga godba Bogdanom Benigarjem.

Letos gre za novo ero v zgodovini festivala, in sicer tudi zaradi participacije v štiriletnem programu sofinanciranja s strani MK-ja. Kako program festivala, ki ga je zasnovala letošnja ekipa Druge godbe, odraža program festivala iz preteklosti in zadnjih nekaj let ter kako ga nadgrajuje?

Predvsem v tem, da smo več pozornosti namenili sami produkciji koncertov na različnih prizoriščih. Imamo tudi nekaj novih prizorišč, tudi zunaj, kar pomeni, da bomo morali narediti kompletno produkcijo teh koncertov, kar je dosti večji finančni vložek. Gre tudi za boljšo kvaliteto teh koncertov, tudi glede Pirana, Tartinijevega trga in Monforta. Kar pa se tiče vsebine, ne bi rekel, da je neka bistvena razlika. Nekako skušamo to raven lokalnega pogleda vpeti v ponudbo globalnih godb. Mogoče je letos malo bolj usmerjena v to, da poskušamo predstaviti izvajalce, ki so bolj odraz časa, nekih sodobnih prijemov kreiranja muzike, ki se ne opirajo toliko na tradicijo, kot recimo glasbeniki, ki jih poznamo iz devetdesetih let, predvsem kar se tiče afriških in latinskih godb.  Ampak to je popolnoma posledica tega, da je programska ekipa mlajša, kot je bila do sedaj.

Koliko se danes DG s svojim sodobnim profilom odmika od forme tradicionalnih festivalov znotraj globalnih svetovnih godb in koliko se usmerja k festivalom sodobnega formata?  

To je ena od stvari, ki smo jih zaznavali, ne da jih skušamo posnemati, samo ugotovili smo, da smo to počeli že pred tem. Samo za to gre, da je bila ta paradigma oziroma ta navezanost občinstva na Drugo godbo v nekem delu zelo vezana na world music produkcijo, kar DG ni nikoli zanikala, nikoli pa ni bila samo to. Mogoče so bili samo izvajalci na nekaterih festivalih bolj iz te sfere festivalov, zato je podoba festivala izgledala v bolj world music usmeritvi. Mislim, da sledimo – oziroma drugi nam – festivalom, ki so popolnoma neobremenjeni s kakršnimikoli vplivi tradicije ali zgodovinskega pogleda, namreč v tem smislu, da bi morali negovati neke posebne godbe. Namesto tega dejansko predstavljamo kreativnost, ki obstaja trenutno na glasbeni sceni, pa naj gre za Kinšaso, Bogoto ali London. V tem trenutku ti centri niso več isto, kot so bili. Pariz ni več Pariz in Bruselj ni več Bruselj, ampak se dejansko posega v izvor te kreativnosti, ki pa je seveda rezultat predvsem  urbanega življenja v neverjetno velikem številu mest po vsem svetu.

Koliko dejstvo, da je DG zdaj del štiriletnega programskega sofinanciranja, vpliva na formo festivala, podpornih vsebin ali vsebin, ki se bodo generirale ob festivalu?

Še vedno je precejšen delež vezan na pridobivanje lastnih prihodkov, se pravi na prodajo vstopnic. Če bo ta taka, kot jo predvidevamo v finančnem planu, bo to omogočilo popolno izvedbo vseh teh dodatnih vsebin, od podpornih programov, ki smo jih skrbno pripravili, predvsem pa mednarodnih sodelovanj in sodelovanj z drugimi producenti in festivali pri izmenjavi glasbenikov, drugih umetnikov in skupnih projektov, kot so umetniške rezidence itn. Če bo občinstvo podprlo to našo idejo snovanja, pri tem da ostajamo aktualni in ne prisegamo pretežno na preverjene vsebine, potem bo to vse možno izvesti, kakor planiramo; v nasprotnem primeru bomo morali korigirati določene zadeve. Upam, da bomo vsaj dolgoročno uspeli razviti določene projekte in sodelovanja, ki bodo potem omogočila domačim glasbenikom dodatne možnosti uveljavljanja. 

Pod okriljem festivala poteka tudi srečanje festivalov in promotorjev v regiji. Kje vidiš pozicijo festivala v tej regiji? 

Ne gre toliko za festival, mi lahko tudi izven festivala to počnemo, konec koncev smo aktivni na raznih drugih dogodkih, kot je Womex itn. Ta sodelovanja in povezave so dejansko obstajale že ves čas in jih je DG ves čas negovala, tudi s članstvom v European Forum of Worldwide Music Festivals. Zdaj je zadeva toliko drugačna, da lahko postavimo neke temelje, da reči niso več stihijske ali neformalne, da nastavimo projekte, ki bodo imeli trdnejšo in dolgoročnejšo usmeritev, neko strukturo, ki bo omogočila dodatne aktivnosti.

DG letos že drugič gostuje v Piranu, letos bo še v Kranju v Layerjevi hiši. Se v prihodnje obeta dodatna širitev festivala po Sloveniji?

Razmišljamo tudi o tem. Vsekakor bo Ljubljana ostala center, če ne drugače s tem širokim petkovim programom. Težko zdalje rečem, ker je vse dejansko odvisno od tega, kakšni bodo odzivi in rezultati letošnjega festivala. Seveda imamo ideje in sanje o lastnem prizorišču, še vedno smo v fazni iskanja prostora, ki bi ga lahko upravljali, nekega novega prizorišča. Smo odprti do tega. Seveda pa je to odvisno od finančnih zmožnosti. V Piran ne gremo samo zato, da se pokažemo, dejansko je zadeva podrta s strani občine Piran. Obenem mora biti to neka atraktivna lokacija, ki je zanimiva za širše občinstvo. V Piranu so te možnosti, neke male dvorane nekje v Sloveniji pa ne vidimo. Tu lahko sodelujemo z lokalnimi organizatorji. A za to, da se festival seli v drugo mesto, je potrebno združiti več dejavnikov.