Improcon 2017

V petek, 11. avgusta, se na novi lokaciji, v obnovljeni graščini Veliki tabor v Desinićih na Hrvaškem, začne nova edicija Improcona, Kongresa svobodno improvizirane glasbe, umetnosti in misli, ki bo trajal do 15. avgusta. Dogodek se izmika ustaljeni formi festivala in tudi vsebinsko vnaprej določenim platformam ter produkcijskim in ekonomskim logikam, ki so ustaljena praksa organiziranja koncertov in kulturnih prireditev. Kongres zlasti z improvizacijo, ki je vtkana v samo formo dogodka oziroma zborovanja, brati številne ustvarjalce in ustvarjalke, organizatorje in publiko, ki skupaj na licu mesta snujejo programske vsebine, razpravljajo, se družijo in skupaj prisostvujejo številnim glasbenim vsebinam in žanrom, poeziji, sodobnemu plesu, vizualni umetnosti in instalaciji. Čeprav v predstavitvenem besedilu festival omenja danes že ustaljene izraze, kot so (kreativna) platforma, delavnice, mreženje in co-working, jih gre tu razumeti v žlahtnem pomenu, ko se teh izrazov in form še niso polastile kulturne politike, politike sofinanciranj v kulturi in kreativne industrije. Čeprav je improvizacija imperativ, ni edina zvočna praksa in žanr, ki se razpirajo na Improconu. Letošnjo edicijo bo soustvarjalo sedemdeset ustvarjalcev in ustvarjalk iz osemnajstih držav, organizacija pa zajema Hrvaško (Društo Gokul iz Zaboka), Slovenijo (Klub Metulj – Mladinski center Bistrica ob Sotli, KUD Mreža iz Ljubljane) in Avstrijo (Schaumbad – Freies Atelierhaus iz Gradca in Šopron Shuffle – Trans European Music Meetings z Dunaja). Kongres pravzaprav snuje možne prostore, opozarja na potenciale, sodelovanja in vzpostavlja nova vprašanja in premisleke. O značaju Improcona, izvornih idejah, ki jih vzpostavlja, ter letošnji ediciji smo se pogovarjali z enim od iniciatorjev, glasbenim aktivistom Mitjo Hlupičem.

Pri organizaciji Improcona si že od samega začetka. Od ostalih »festivalskih« dogodkov se loči po tem, da gre za svojstveno formo kongresa, za zborovanje, mednarodno srečanje odprte oblike, ki svojo podobo in vsebino generira sproti in na licu mesta, se pravi v živi interakciji med udeleženci, organizatorji in publiko. Kakšna je bila izvorna ideja in kako se je razvila do letošnje pete edicije?

Začetki segajo v leto 2010, ko smo se s skupino domačih glasbenikov začeli udeleževati mednarodnih srečanj 4 State Sessions v organizaciji avstrijskega združenja Limmitationes. Šlo je za večdnevne skupinske improvizacijske seanse v skupini z 10 do 20 udeleženci iz različnih evropskih mest, kjer sicer vladajo različni pristopi k improvizaciji. Pomemben segment so razen udeležencev predstavljali tudi organizatorji, založniki in poslušalci, ki smo prišli tja. Že tam se je nakazovalo brisanje mej med občinstvom in ustvarjalci. Odpirale so se tudi večne debate o smislu, potrebi in pomenu improvizacije v muziki. Potem ko smo kar nekaj teh srečanj izpeljali v Mariboru v sklopu Mariboringa in v Bistrici ob Sotli, se je pojavila še pobuda s hrvaške strani, iz društva Gokul iz Zaboka, katerega protagonist Nenad Borovčak je koncerte organiziral na različnih lokacijah po Zagorsko-Krapinski županiji. In ena izmed teh lokacij je bilo zapuščeno, a deloma še vedno vzdrževano poslopje Spomen doma v Kumrovcu. Že po prvem skupnem obisku lokacije je bilo jasno, da so tam izpolnjeni vsi pogoji za skupinsko prakticiranje improvizacije ter za odpiranje razmišljanja o smislu, potrebi in angažmaju po tovrstnem početju. Sprejeta je bila odločitev o formi kongresa, kjer ni vnaprej določenega programa, udeležence pa se povabi po sistemu od ust do ust prek že ustaljenih sodelovanj med glasbeniki, poslušalci, založniki, teoretiki in organizatorji. Tega vodila se še vedno oklepamo, čeprav se je vmes zgodilo veliko pomembnih, pomenljivih in različnih pogledov na prihodnost tovrstnega početja.

Letošnja edicija se seli iz Spomen doma v Kumrovcu v Desinić v obnovljeno graščino Veliki tabor. V kakšni meri okolje in prostor generirata in vplivata na vsebine, ki se tam tvorijo, in kaj pričakuješ od novega prostora? 

Kako bo nova lokacija vplivala na idejo kongresa, tega seveda ne vemo vnaprej, vse, kar lahko predvidimo, izhaja iz ponovno izpolnjenih pogojev za skupno muziciranje in strnjeno skupno premišljanje o tovrstnem početju. Posebnih pričakovanj ni oziroma je naše edino pričakovanje to, da se izpolnijo pogoji za ustvarjanje. Tudi na novi lokaciji ne bo vnaprej določenega programa, na voljo je enako število prostorov z različnimi akustičnimi specifikami. Je nekaj manjših sprememb, kar zadeva nastanitev udeležencev, saj je treba prostore ob določeni uri zapustiti, medtem ko je v Spomen domu večina udeležencev bivala in obedovala v istih prostorih, kjer se je muziciralo, debatiralo, predavalo. Vsekakor se zavedamo razlike v atmosferi med prostoroma, saj se je Spomen dom v tistih dneh za večino dejansko spremenil v dom, tukaj pa bo občutek gostovanja ostal. Spomen dom je že na začetku budil občutke skupne oziroma skvoterske ideje, kar je vsekakor dalo poseben pečat dogajanju, predvsem pa je dražilo domišljijo, da se prostora sploh ne bi zapustilo, pač pa bi se ga permanentno zavzelo. Na novi lokaciji tega občutka prav gotovo ne more biti, se bodo pa verjetno pojavili drugi, ki bodo nato vplivali tako na muziciranje kot na nadaljnje razmišljanje o tem, kaj sploh počnemo in zakaj. 

Poleg koncertnih interakcij in dogodkov, kjer med udeleženci spontano pride do prepletanja in do zlivanja več umetnosti, je ena močnejših komponent pričujočega mednarodnega zborovanja interakcija med udeleženci v obliki druženj, debat, poslušanj. Kaj tovrstno okolje izvablja ne samo na ustvarjalnih ravneh, temveč tudi na ravni socializacije ter načina dojemanja in poslušanja glasbe, česar bolj tradicionalna koncertna in festivalska okolja ne?

Ker eksplicitno ne gre za festival, ker ni vnaprej določenega programa, ker se na kupu znajde večje število posameznikov, ki so na različne načine povezani z muzikami in imajo različne poglede, ki izhajajo iz različnih okolij, produkcijskih pogojev in imajo seveda, kar je morda najpomembnejše, tudi različne poglede na politično delovanje posameznikov in skupin, vse to odpira veliko vprašanj. Večino jih ostaja neodgovorjenih, sami odnosi, torej interakcije, pa nakazujejo na meje in možne načine prebijanja omejitev v političnem delovanju kolektivov in vlogo muzike in posameznika v kolektivih. Pomemben del kongresa ostaja gostovanje piscev, pesnikov in prakticiranje govorjeno-brane besede v interakciji z muzikami. Sama izkušnja poslušalstva pa je seveda drugačna od tiste festivalske, kjer je program znan vnaprej. Treba je poudariti, da se že od začetkov nekako poskušamo distancirati od t. i. »impro scene« in da so dobrodošli glasbeniki z različnih »scen«. Prav to je bila posebnost prvih dveh edicij, kjer si kot poslušalec lahko v enem večeru prisluhnil različnim pristopom, od 10-članske free jazz lokomotive v atriju do »hendrix« kitarskega sola na hodniku, od govorjene besede s podlago noisa v sprejemnici hotela do doom metal sessiona v kino dvorani, itd. Same razprave so bodisi dogovorjene na lokaciji ali pa spontane, seveda pa so zlasti posebne in pomembne tiste ob poznejših urah. Do izmenjave mnenj prihaja tudi med obiskovalci in tistimi, ki so vpleteni v organizacijo, logistiko, tehnikalije, saj vse zanima, kaj se dogaja. Tega na festivalih ni, ker je tam vse jasno že v naprej, predvsem seveda to, kaj se bo zgodilo in ob kateri uri. Tukaj pa se kot obiskovalec/poslušalec premikaš od prostora do prostora, in ker nič ni posebej napovedano, to pri obiskovalcih zbuja določeno potrebo po razpravi, potrebo, da izve, zakaj se kaj dogaja in kdo so ljudje, od kod, in kaj je ideja. Na drugi strani sproža to med tistimi, ki so vpleteni, debato o tem, zakaj je nekaj bilo takšno, kot je bilo, kaj je bilo dobro in kaj ni bilo. Vse se dogaja brez pritiska na udeležence, kdaj in koliko igrati. Lahko si udeleženec in v treh dneh odigraš dvajset sešnov ali pa dva, prisluhneš tridesetim ali pa trem. Nihče od nikogar ne pričakuje ničesar, čeprav so pobude seveda dobrodošle. 

Letošnje edicije, ki nastaja v koprodukciji kulturnih društev in pobud iz Hrvaške, Slovenije in Avstrije, se bo udeležilo kar 70 ustvarjalcev in ustvarjalk iz 18 držav. Kakšen organizacijski zalogaj predstavlja Improcon in v kolikšni meri gre za organizacijo v organizaciji, platformo, ki ves čas tvori samo sebe in nastaja sproti? Zdi se, da ste v formi Improcona ujeli element spontanosti in potencial, ki ga ta ima, kar se odraža tudi v zvočni praksi svobodne improvizacije, ki ob drugih umetniških izrazih še najbolj zaznamuje kongres.

Ravno zaradi razpršene koprodukcije in delitve organizacijskih obveznosti med »organizatorji«, je organizacija v primerjavi s festivalsko obliko veliko bolj sproščena, spontana, manj stresna. Največji zalogaj je seveda logistika in pregled nad udeleženci, za kar odlično skrbita Nataša (Serec, op. ured.) in Laszlo (Juhasz, op. ured.). Vse se vrti okoli vzpostavitve pogojev za večdnevno interakcijo med vsemi vpletenimi, okrog tega, kako ustvariti pogoje za muziciranje, bivanje, druženje, premislek. Udeleženci iz prejšnjih let vsako leto znova prihajajo nazaj in so pripravljeni pomagati oziroma sodelovati pri vsakodnevni logistiki ter skupaj z ustvarjalci in njihovimi idejami vplivajo na potek kongresa in ustvarjanje. Kako si bomo stvari zakomplicirali v prihodnosti, to je odvisno od teh interakcij, sodelovanj ter brisanja mej med organizatorji, udeleženci, obiskovalci in lastniki prostorov. Prav v organizaciji tovrstnih srečanj se morda kažejo osnovni delci, ki so skozi zgodovino vplivali na različne prakse in poglede na improvizacijo v muziki in na to, kako se v različnih obdobjih in na različnih lokacijah po svetu ustvarja politični potencial tovrstnega početja. 

Kako forma Improcona vpliva na tvoje dojemanje glasbene prakse, kakršna je svobodna improvizacija, in kako vpliva na tvoje dojemanje ustaljenih praks organiziranja koncertov in dogodkov, ki jih skušaš spreminjati tudi v ostalih projektih, v katerih si udeležen? Oziroma če vprašam širše, kaj se lahko iz vašega početja nauči, denimo, domača scena? 

Osebno sem na sledi temu, kar se kaže v Improconu, že dobro desetletje. Začelo se je na zapuščeni privatni lastnini lokalnega kmeta v dolini ob Sotli, kjer me je v obliki takratnega antifestivala zanimalo predvsem, kaj se zgodi, ko ob večjem številu posameznikov na posebni lokacij ukineš vnaprej določen plan, kaj naj se na lokaciji počne in kako poskrbiš za zelo dobre pogoje za ustvarjanje, bivanje, interakcijo in premislek. Že od takrat opazujem, kako so posamezniki iz različnih praks na začetku zmedeni, ker ni navodil, ker ni ustaljenih praks po sistemu: plačam za oglaševano ponudbo in od te ponudbe nekaj pričakujem oziroma se odzovem vabilu, kjer je moja vloga vnaprej določena. Kaže se predvsem zapacanost posameznika z idejami konzumacije produktov, ponudbe, udobja, predvidljivosti. In predvsem je pomenljivo, kako nato posamezniki in skupine počasi začenjajo razumevati, za kaj gre, ter v naslednjem koraku že začnejo nezavedno ali zavestno iskati načine, kako bi se dalo v prihodnosti iz te ideje, ki jim seveda godi, spet uveljaviti nesnago trga, se pravi, kako neki prostor in pogoje v nadalje spet nadgrajevati, širiti, organizirati, privabiti še več ljudi, vključiti v sistem, narediti društvo in podobna sranja. Do Improcona je bilo že veliko poizkusov, v katere sem bil vpleten, ki so prav vsi propadli iz omenjenih razlogov in težnje posameznikov po še in še več, po rasti, kontroli, moči. Zato se osebno pri vseh stvareh, ki jih počnem in so potrjene s strani udeležencev, ne ženem v nadgradnjo, širitev, kontrolo; in pri tem niti ne gre za neke vrste zaviranje, ampak za naravno stanje posnemanja procesov v naravi, v zvoku. Osebno se zavedam, da iz teh stvari nikakor nikoli in nikdar ni možno delat preživetvenih načrtov. Improconu zaenkrat uspeva relativno dobro brzdati apetite tržnega kanibalizma, perverzije individualizma in kariernih apetitov. Res pa je, da je bila lanska edicija odpovedana in se je zgodila enoletna pavza, ki je bila primerna in dobrodošla, pomembna in potrebna za dodaten razmislek, čeprav ni bila namenska. Pri organizaciji koncertov, v kateri sodelujem v različnih prostorih, gre za podobne poizkuse vzpostavitve pogojev za ustvarjanje, ki lahko doseže poslušalca, mu razjasni razmerja in razmere, v katerih muzika nastaja, in s tem vpliva na njegovo razumevanje zvoka in vlogo živih muzik pri političnem delovanju. Pri vseh projektih je glavno vodilo vzpostavitev odnosov med poslušalci, ustvarjalci in organizatorji. Glede domače scene osebno mislim, da te izkušnje ponujajo veliko možnosti za razne analize, ampak na drugih mestih in ob drugih priložnostih. Improcon se je na neki način osvobodil slovenskih inštitucij, ker poteka na Hrvaškem. Za domačo sceno se pogosto zdi, kot da so tako ustvarjalci kot nevladne inštitucije talci Ministrstva za kulturo, ustvarjalci posebej pa talci nevladnih in javnih inštitucij. Kaj se domača scena lahko iz tega nauči? Dokler si ne prizna, kakšno je stanje, prav nič. Priznati si je treba, da dosedanji sistem onemogoča nastanek scene. Do nastanka nečesa, kar bi lahko imenovali scena, lahko po mojem mnenju pride le s krepitvijo odnosov na relaciji ustvarjalci–poslušalci–organizatorji. Dosedanji odnos med ustvarjalci, javnim denarjem in organizatorji ovira razvoj scene. Mislim, da se je treba gibati še globlje v smeri, ki nakazuje in potrjuje vso bedo sistemov, da je vse skupaj blef na eni strani in težnja po udobju na drugi, da ni nič oprijemljivega, da ni scene, da vlada preračunljivost in osebni individualni interesi, da ni muzike, ni bendov. Ko bomo sprejeli vse to, in sicer brez strahu in občutka, da bomo s tem kaj izgubili, torej šele ko se rešimo štokholmskega sindroma in si bomo lahko vse to priznali, nato pa z veliko močjo vsa dosedanja razmerja porušili – tedaj se morda odpre prostor za muziko, za skupno, za politično.