Umrl je Marko A. Kovačič

Marko Alojz Kovačič je bil rojen 13. oktobra 1956 v Ljubljani. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 1988 pa končal specialko za kiparstvo. Bil je ustanovni član Gledališča Ane Monro, član skupine R IRWIN S od 1983 do 1985. Kot samostojni polimedijski in interdisciplinarni umetnik se je ukvarjal s performansom, skulpturo, instalacijami, videom, glasbo, filmom in teatrom. Za svoje delo je leta 1987 prejel nagrado Zlata ptica, leta 1994 Župančičevo nagrado mesta Ljubljane, mednarodno združenje ICAN, International Contemporary Art Network s sedežem v Amsterdamu, pa je razglasilo njegov razstavni projekt Civilizacija plastosov za Delo meseca februarja 2003.

Bil je začetnik novovalovskega performansa, osebno angažirana refleksija družbenih pojavov in utopij pa ga je vodila do fantastičnih futurističnih ambientov in videov. Leta 1978 sta Andrej Rozman Roza in Marko Kovačič ustanovila skupino Pocestno gledališče Predrazpadom. Zaradi neposluha oblasti je skupina razpadla še pred prvo predstavo, ki je bila načrtovana kot gledališka procesija skozi Ljubljano. Leta 1981 sta Roza in Kovačič dobila vabilo, da nastopata skupaj s punk skupinama dPravda in Orkester Titanik. Prvi nastop sta izvedla 17. decembra 1981 v Festivalni dvorani v Ljubljani v okviru festivala Škucova prednovoletna razprodaja kot tandem Mare in Roza, kar velja za prvi skupni nastop in rojstvo Gledališča Ane Monro, katerega član je bil Kovačič do leta 1991.

Čeprav je bil Marko A. Kovačič pogosto prepoznan kot pionir novovalovskega performansa in interdisciplinarnih projektov, je bila glasba ves čas pomemben del njegovega umetniškega izraza. Kot protagonist ljubljanske alternativne scene osemdesetih je uprizoril antologijski performans Casus Belli, v katerem je združil eksperimentalno glasbo, performans in vizualni jezik. Njegova glasba, prežeta z ironijo, absurdom in nekonvencionalnimi zvočnimi strukturami, je pogosto spremljala performanse in videodela.

Poseben pečat je pustil tudi kot član skupine Zlati kastrioti, kjer je prepletal tradicionalne in eksperimentalne zvočne svetove ter vnašal močno performativno razsežnost. Od leta 2008 dalje je nastopal tudi s svojo hčerko Katjušo Kovačič, v dinamičnem tandemu, ki je združeval njegovo glasbeno in performativno prezenco s Katjušino izrazno močjo plesalke, akrobatke, mimografinje in klovnese. Skupaj sta nastopala kot uigran umetniški par, ki je venomer pritegnil poglede radovednega občinstva. Duo Kovačič v svojem kabarjskem slogu ni mogel ostati neopažen. Duet se je dobro znašel prav v vsakem prostoru, ob vsaki situaciji, tako v zunanjih prostorih, kot na odru v gledališčih, kulturnih domovih in dvoranah.

Značilnosti njegove umetniške poetike, prehajanje med mediji, domišljeni simbolni sistemi in igranje z vlogami ter identitetami, so se izrazito odražale v projektih, kot sta Civilizacija Plastosov in Hrupofon, v katerih je enakovredno prepletal zvočne, vizualne in performativne elemente. Aranžiral je tudi scenografijo številnih festivalov, med njimi Koperground, Sajeta in dogajanja na Metelkovi.